Cesta ali blato?
Prejšnji XV je bil le šminka čez Imprezo, ta pa je pravi čistokrvni SUV. Čeprav noče skakati v zelje svojem bratu Foresterju, se precej zgleduje po njem. Stalni simetrični štirikolesni pogon te hitro premami in s ceste zaviješ na brezpotja. Luknjaste makadamske poti ne delajo problemov podvozju, s katerim si še pol centimetra višje, kot v bratu.
Amaterji nismo za na kakšne strme poti, kjer se pogosto zgodi, da ostane eno izmed koles v zraku, a XV mi ni dal miru. Moral sem preizkusiti. Zapeljal sem se po stari poti na bližnji hrib, kjer sem prvi letos odkrival pasti izmučene ceste. Gladki kamni in luknje, ki jih je naredila voda, ti najprej vzamejo malo poguma, a XV je vse premagal brez težav. Z letnimi cestnimi gumami. Bravo.
Asfaltne ceste so kljub vsemu bolj njegovo področje. Na to namiguje tako zunanjost kot položaj za volanom. Dinamična vožnja skozi ovinke me je presenetila, še posebej pri tako visokem avtu. Res, da mi je občasno zaplaval, a takrat sem zahteval od njega že odločno preveč. Njegova dvojna narava se lepo izkaže tudi pri luknjah. Ko se jih avti pred teboj izogibajo, se ti enostavno zapelješ čeznje.
Nekje sem prebral, da samodejni menjalnik ni najboljša izbira, a jaz sem si na cesti zaželel prav tega. Kot da se niso mogli odločiti – menjalnik za teren ali za cesto. Pri hitrejšem pospeševanju mora tudi pretikanje biti dovolj hitro, da je vožnja dovolj zvezna. Pa tudi kasneje sta desnica in prestavna ročica precej povezani. Moči je več kot dovolj, potrebno je le nekoliko več privajanja, da vse to spraviš tudi pravilno skozi kolesa na podlago.
Ni važna zunanjost, …
… pomembno je, kakšen je po srcu. In če je srce dobrohotno, z vso močjo in zmogljivostjo, pa notranjost ne preseneča. Zadržane linije, umirjene barve, skladnost kontrol. Če ostale draži s svojo vpadljivo zunanjostjo (še posebej s kakšno oranžno barvo), pa voznika umirja in pripravi do ležerne vožnje. Manjka mu mogoče le nekoliko boljša izolacija, ker ima motor strašansko dizelski zvok, ki se ga dobro sliši za volanom. Pri višjih hitrosti na avtocesti se pa vse skupaj še bolj obč… sliši.
Sprednja sedeža ponujata dovolj prostora, pogrešal sem le malo več oprijema. Še posebej bi ta prav prišel, ko »zgrešiš« cesto in bolj kot ne postrani visiš za volanom. Malce več problemov bi pa imeli trije, ki bi se radi skobacali na zadnjo klop. Na sredini ni udobno ne pod zadnjico, ne ob komolcih. Praktično je avto za štiri, a kolikokrat vidimo petčlansko zasedbo na cestah? Večje družine običajno posegajo po enoprostorcih, XV pa ponuja ISOFIX za dva sedeža.
Pa še ena malenkost se pojavi v tem primeru. Štirikolesni pogon ni opcija, ampak je prisoten v vseh modelih. Poleg vsega veselja s seboj prinese tudi manjši prtljažnik. Če je to problem ali ne, naj presodi vsak sam, a štirikolesni pogon je vsekakor glavni adut. Sam se mu ne bi odrekel.
Priveži se!
Mogoče zapelješ po neznanih strminah, poskrbi za varnost. In to ne velja samo za voznika, temveč za vse sedeže v avtu. Subaru poskrbi, da bodo vsi ostali na svojih mestih. Lepo skrbi tudi za razporejanje moči med kolesi. No, ne samo to, na zaslonu tudi izriše kdaj in koliko časa je pomagal pri vožnji. Pomembno? Ne, vsekakor pa zanimivo. Bolj pride v poštev pri razgibanem terenu, ko se naenkrat eno izmed koles znajde na suhem. Pardon, v zraku.
Ko se že tako vračam nazaj na moj hribovski izlet, prav je prišla tudi pomoč pri speljevanju v klancu, malo manj seveda pri počasni vzvratni vožnji. Je bila pa zato kamera kar nepogrešljiv pripomoček, vsaj tam, kjer sem jaz obračal. XV je tako prispel nazaj v salon brez prask. A kamera ni vse, kar še ponuja zaslon, tam se znajde dovolj informacij in kanalov. Pomoč pri varčni vožnji, analiza vožnje in še bi lahko našteval. Najbolj me je prenesetil prikaz povprečne porabe – ta ne kaže le kakšna je, hkrati je nazorno prikazan trenutni odmik od nje, da te kar prisili, da bi jo še zmanjšal. In ta je? Brez problema sva se nahajala med 6 in 7 litri, kadar nisva zašla na avtocesto.
Subaru tudi za nesubarujevce
Neopazen s tem avtom vsekakor ne boš. Vpadljiva zunanjost s pravo barvo ga naredi privlačnega na pogled. Za razliko od marsikaterega iz konkurence pa terenski videz ne zavaja. Vikend visoko v hribih ali na morju, za izlete z manj prtljage ali skok v mesto. Znajde se povsod. Gibčnost mu ni tuja, parkiranje v še tako tesnih luknjah, posebej s kamero, pa še manj.
Edino kar mu res lahko zamerim je menjalnik. Mrzla jutra mu niso po godu, pa tudi kasneje ko je v kabini prijetno toplo, še vedno ne najde svoje prave forme. A dobra stvar mora imeti kakšno pomankljivost. Čeprav nisem najbolj navdušen nad tem razredom »pol terencev« mi je XV pokazal drugačno sliko. Ne bom ga primerjal s konkurenco, ki je res ne manjka in še raste. A zanesljiv pogon in gibčnost sta aduta, ki ju priporočam za preizkus med izbiro dvoživke.
Več o XV-ju na uradni strani.
Tekst, foto: Pete
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Subaru XV 2.0D AWD – Dvoživka"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Dizelske različice Subijev nimajo reduktorja zaradi navora v nižjih vrtljajih. Pri bencinskih motorjih pa je še ta opcija.