Renault Megane RS 265 – Ni za otroke

RS 16

RS 17

RS 18

RS 19

RS 20

RS 21

RS 01

RS 02

RS 03

RS 04

RS 05

RS 06

RS 07

RS 08

RS 09

RS 10

RS 11

RS 12

RS 13

RS 14

RS 15

Vragec v očeh

Škoda, ker ni bila nedelja. Počasi bi se prikradel za zadek kakšnega zasanjanega voznika, prestavil v drugo prestavo, konkretno stopil na plin, ga prehitel ter opazoval, kako bi se mečkač zdrznil ob rezkem zvoku RS-ovega motorja. Rahlo bobnenje ob polnem pospeševanju, tam nekje zadaj iz izpušne cevi, je ponujalo večji užitek, kot poslušanje poslanskih izgovorov o izgubljenih spričevalih. Ter prikradlo vragce v oči. Za potešitev malih zloveščih gizmotov, ki so se naselili v moji glavi, je bil tokrat dovolj krajši izlet do bližnjega serpentinastega cestišča z dovolj odprtimi in preglednimi ovinki.

Že pred vstopom v izjemno mične obline Meganovega RS je bilo čutiti rahlo strahospoštovanje. Tokrat v kolekciji 2012, z 265 “konji” ter navorom 360 Nm v širokem razponu vrtljajev. Začetne dvome o prednjem pogonu, težjem prednjem delu vozila ter kakšnem pretiranem podkrmarjenju, pa so skorajda že odpihnili prvi hitreje prevoženi ovinki. Podvozje Cup, ki je znižano še za dodaten centimeter, ter togost stabilizacijskega droga, ki je povečana še za 15% od »klasičnega« RS, zagotavlja izvrstne vozne lastnosti. Ob tem se, zanimivo, živa vsebina v avtomobilu manj stresa, kot Zidar na zatožni klopi sodišča. Dokler se voznik ne odloči za popoln izklop sistema ESP, katerega izbere v tristopenjskem sistemu elektronske pomoči, je upravljanje z vražjim avtomobilom otročje lahko.

Renaultova volanska anemičnost je pri RS toliko prisotna, kot verjetnost, da bo Hilda Tovšak iz lastnega žepa poplačala Vegradove podizvajalce. Izjemno vodljivost zagotavlja prednja prema, kjer je os krmilnega kota ločena od sistema blaženja. Skupaj z delno mehansko zaporo diferenciala, ki hkrati omogoča, da se kljub ogromni moči na gnanih kolesih sistem ASR vklopi kasneje, pa voznika katapultira hitreje iz ovinka, kot sindikate v zrak ob obljubljenih vladnih varčevalnih ukrepih.

Rumeni vrag

»Kako hiter pa je tale rumeni vrag?« me pobara frizerka, medtem ko se muči z iskanjem pravega nastavka za brivski aparat. Nekako mi je bil med testom slednji podatek povsem nezanimiv, kljub temu, da v sedanji RS različici (prejšnji Trophy), presega magično mejo 250 kilometrov na uro. V prometnem vsakdanu slovenskih avtocest bi preizkus resničnosti tovarniških podatkov ne ponujal ravno nekega užitka. Še manj pa občutek, da je pri tem moč pridelati kakšnih 87 kazenskih točk ter pomagati državnemu proračunu v tolikšni meri, da bi imelo kakšnih 14 javnih uslužbencev brez težav izplačan regres.

S svojo strupeno zunanjostjo in še bolj strupeno rumeno barvo sporoča vsem »frizerkam«, da ga je potrebno jemati več kot le resno. Vendar pa bi jim bil najverjetneje podatek o tem, da je Megane RS s tem motorjem prevozil znano pisto Nordschleife v 8 minutah ter 8 sekundah, bistveno manj pomemben, kot podatek, kdo je morebitni novi fant Sanje Grohar. Ter s tem v svoji kategoriji postavil rekord … in ne, ne govorim o novem Sanjinem fantu!

Nizkoprofilna devetnajstpalčna platišča črne barve, rdeče obarvane čeljusti odličnega zavornega sistema Brembo, premera 340 mm spredaj ter 290 mm zadaj, ogromne reže za zrak spredaj ter zadnji difuzor pa že na daleč sporočajo, da avto ni ravno za otroke. Kljub temu, da se za njim obrača marsikateri otročaj.

Ti, vraga …

… je bil še dokaj kulturen vzklik ob pogledu na potovalni računalnik, ki je kazal povprečno porabo rumenega vraga. Merilnik računalnika, po izgledu nič kaj drugačen od kakšnega plebejskega Fluenca, je namreč pri preganjanju kazal tudi slabih 17 litrov na 100 kilometrov. Ob kakšni vožnji, pri kateri bi me pokroviteljsko potrepljal po rami tudi kakšen nedeljski voznik, pa jo je bilo moč spustiti za celih 10 litrov. Vendar imeti RS-a, brez da ne bi vsaj enkrat dnevno za par sekund izkoristil njegovih potencialov (četudi ob pospešku 6 sekund do 100 km/h le na semaforju), je nekako tako, kot da bi obiskoval javno hišo z namenom se resno pogovarjati o izraelsko-palestinskem sporu.

Hudičevo dobro znajo oprijeti tudi odlični Recaro sedeži, ki so skupaj z izvrstno oprijemljivim ter ravno prav debelim volanskim obročem poskrbeli za odlično vozniško namestitev. Ostala notranja, že poznana Meganova arhitektura, pa mi je bila tokrat toliko pomembna, kot … novi Sanjin fant. Natančen menjalnik bi si zaslužil malenkost krajšega giba ročice, slabša kupejevska preglednost nazaj pa je bila pozabljena v trenutku, ko je potniško kabino napolnil rezek zvok motorja, ko se zavrti tam nekje proti 7 tisočakom. Morda sicer kdo ve, kako se v Meganu prižge radio?

Chanometer

Pri »hothatch-ih«, pa najsi gre za Megana RS ali najbližjo konkurenco, v obliki VW Golfa R, Seata Leona Cupra R ali morda prihajajočega Forda Focusa ST, proizvajalci promovirajo najboljše, kar znajo. Vsak ponuja zvrhano mero zabave in užitkov. Voznik jih bo cenil toliko, kolikor jih bo znal izkoristiti. Vendar le, če ima svoje »podstrešje« dovolj pospravljeno.

Megane RS pri svoji (akcijski) ceni ponuja ogromno, kar ga kaže v zelo konkurenčni luči. V ceno testnega vozila je treba definitivno prišteti še vsaj enkrat mesečni obisk dirkališča. Žal ni namenjen vsakodnevnemu otročjemu razkazovanju pred bližnjim bifejem, saj metanje brezstične kartice na mizo nekako ni najbolj primerno. Nepoznavalci pa bi ga znali že zaradi barve zamenjevati za kakšnega poštnega Renaulta.

Rahlo izčrpan, vendar prešerne volje sem s hladnim pivom v roki pogledoval proti sprednjemu delu avtomobila, ozaljšanemu s črnimi smrčkom ter agresivnimi LED diodami. Bil je lep dan, v ušesih pa mi je še vedno odzvanjal znani refren: »Vse najboljše za te, vse najboljše za te …«. V objemu izvrstnih športnih sedežev sem si pesmico ponavljal sam pri sebi že ves dan. Povsem podzavestno je namreč delovala vožnja z Meganovim RS-om kot rojstnodnevno darilo. V večernem mraku je pogled na smrček, polepljen s plejado mrtvega mrčesa, izdajal dnevno dogajanje. V trenutku sem ga preimenoval v … mušjo kRSto.

Več o mušji kRSti na uradni strani.

Tekst in foto: Chan