Združeni kontrasti
Če se vam zdi, da je na našem svetu že preveč takšnih in drugačnih športno uporabnih vozil, se s tem nikakor ne strinjajo pri najstarejšem korejskem avtomobilskem proizvajalcu. V njihovih salonih širom sveta boste namreč našli križanca za prav vsak okus, pri čemer je vsak izmed njih premišljeno pozicioniran, pa naj gre za simpatični Soul ali na drugi strani za serijsko nagrajevani električni EV6. Med desetimi SUV modeli (če mednje štejemo tudi rekreativno navdahnjeni XCeed) tako tudi srednje velik Niro najde svoj krog kupcev, saj že od samega začetka (leta 2016) gradi svoj imidž na hibridni oziroma povsem električni pogonski tehnologiji.
V lanskem letu je luč sveta ugledala druga generacijska nadaljevanka, ki se je dodobra razširila (za cca. 7 cm v dolžino). Avtomobil, ki nastaja na koncernski platformi K3 (na kateri najdemo tudi Hyundai Elantro in i30), je obenem postal tudi bolj drzno oblikovan ter prepoznaven. V duhu znamkine filozofije Združeni kontrasti naj bi zunanjo obliko avtomobila – tako proizvajalec – zaznamovala kombinacija čistih in preprostih linij z drznimi, nenehno spreminjajočimi se površinami. Karkoli že to pomeni.
Novi Niro boste na cesti težko spregledali, pri čemer bo kontrastno pobarvan zadnji stebriček vsekakor poskrbel za kar nekaj razburjenja. Ter negativnih pripomb. Vendar pa mu nihče ne bo očital dolgočasnosti ali celo konfekcijskosti, kakor smo bili pri Kijinih modelih vajeni pred desetletji. Kie se vsekakor spreminjajo, žal tudi pri ceni.
Naj bo digitalno in zeleno
Kdor se bo v znamkinem salonu presedel v novi Niro iz (prodajno uspešnejšega) Sportagea ali celo dragega električnega EV6, bo brž opazil zelo podobno okolje. Znotraj se namreč ponaša z enakimi elementi, kot večja »brata«, pri čemer najprej v oči padeta osrednja 12,3-palčna digitalna zaslona potovalnih informacij in multimedije. Slednja se obenem ponaša z odlično odzivnostjo, logičnimi meniji ter zelo lepo grafiko. Kar pa tako ali tako pričakujemo od proizvajalca iz dežele, kjer je doma eden največjih in najbolj znanih elektronskih velikanov (beri: Samsung).
Vseeno pa so z digitalizacijo – pričakovano – tudi malce pretiravali in sicer pri prilagodljivem kontrolniku, s katerim je moč preklapljati med funkcijo klime in multimedije, preko fizičnega gumba pa potem nastavljamo ali glasnost ali temperaturo. Omenjena rešitev se je že v večjem Sportageu izkazala za ne najbolj posrečeno, saj se velikokrat zgodi, da nehote s prstom preklopiš omenjeni funkciji ter povsem utišaš glasnost radia, namesto da bi zmanjšal temperaturo.
Precej več pohvale si zasluži odličen projicirni zaslon, ki podaja precej informacij in bi lahko bil za vzor tudi pri kakšnem precej bolj prominentnem oziroma premijskem proizvajalcu. Zadaj sedeči potniki pa bodo navdušeni nad zelo dobrodušno odmerjenim prostorom za kolena, česar ne bi ravno pričakovali od »zgolj« 4,42 metra dolgega vozila. Marsikateri večji SUV se v tem elementu lahko skrije (npr. Opel Grandland, Citroen C5 Aircross).
Okoljski dušebrižniki, katerim zaslone njihovih MacBookov krasi slika Grete, bodo potolaženi, da Kia vgrajuje v Niro zgolj trajnostne materiale (reciklirane tapete, dodobra predelani listi evkaliptusa, ipd.). Vseeno pa bi lahko v vsej tej »trajnostni vnemi« poskrbeli za malce večje predale v vratih, saj tja lahko stlačiš zgolj denarnico ob koncu meseca, ter za manjšo količino klavirskega laka, ki je magnet za prah in prstne odtise. Vsekakor pa bodo prej omenjeni ljubitelji zelenega veseli, da je Niro v vsakem primeru elektrificiran. Bolj ali manj.
Simpatičen hibrid
Na tokratnem preizkusu se je sicer znašla tista malce manj elektrificirana različica, pri kateri boste zaman iskali priključne kable. Samopolnilni hibrid, ki ga sestavljajo 1,6-litrski bencinski agregat (105 KM), elektromotor (44 KM) ter litij-ionska baterija (kapacitete 1,32 kWh), je sicer poznan že iz ostalih koncernskih modelov (Hyundai Kona). V praksi pusti zelo dober vtis, saj navduši tudi z dovolj simpatično porabo goriva, ki jo je pri nekoliko bolj defenzivnem voznem režimu (ravninske ceste, brez avtocestnih hitrosti) brez težav moč držati pod 4 l/100 km. Končna poraba, ki se je ustavila pri okrog 5 litrih in pol na prevoženih sto kilometrov, pa je bila produkt nekaj večjega deleža avtocestnih poti.
Zelo nezaznavno in tiho delovanje pogonskega sklopa, ki sicer omogoča povsem električno vožnjo na krajših relacijah, obenem nadgrajuje tudi 6-stopenjski dvosklopčni menjalnik, ki skrbi za prenos moči. In ravno zaradi slednjega je uporabniška izkušnja prijetnejša kot pri Toyotinih hibridih, pri katerih neskončnostopenjski menjalnik s planetnim gonilom ob pospeševanju poskrbi za ne najbolj prijetno motorno simfonijo, ko se le ta dlje časa vrti z višjimi vrtljaji. Osebno so mi korejski hibridi (Hyundai/Kia) zgolj zaradi tega všečnejši od japonskega originala, a to je zgolj subjektivna ocena.
Za kaj konkretnejšega je sicer potrebno preklopiti v športni vozni način, ko dokaj pohlevno nastrojen Niro pokaže malce več razposajenosti. Kar se morda še najbolj kaže pri pospeševanju do nekje 60 km/h, ko zna presenetiti z energičnostjo in celo rahlim pridihom dinamičnosti. A če sem povsem iskren, Niru daleč najbolj pristaja umirjena vožnja, saj je njegovo podvozje precej bolj nastrojeno k udobju kot pa k športnosti, volanskemu mehanizmu pa manjka vsaj še krajši tečaj komunikacije. Vseeno to ne predstavlja prav nobene kritike, saj je tako motoriziran Niro pač prvenstveno namenjen nestresnemu premagovanju kilometrov.
Zleze pod kožo
Najnovejša generacija Nira s svojo ekstravagantno zunanjostjo sicer dodobra polarizira javnost, a se zna brž odkupiti s prepričljivim pogonskim sklopom ter vsakodnevno uporabnostjo. Križanec, ob katerem na začetku nimaš prevelikih pričakovanj, a te z vsakim prevoženim kilometrom preseneča ter ti počasi leze pod kožo. Vsekakor zelo spodoben izdelek, ob katerem se pričneš spraševati, zakaj bi sploh pogledoval k dražjemu Sportageu.
Žal pa je tudi novi Niro – česar smo v zadnjem času tako ali tako že vajeni – postal žrtev prekomernega višanja cen novih avtomobilov, ki ga ne more upravičiti niti Covid, niti ukrajinska vojna, niti retrogradni Merkur. Za kolikor toliko spodobno opremljen primerek je namreč potrebno potegniti iz denarnice vsaj 35 tisočakov, kar pa se zdi le malce previsoka cena. Konkurenca pa je bližje, kot nam želi sporočati Đuro z motom »Največ avta za vaš denar«. A vendarle se lahko novi Niro pohvali tudi s titulo najbolj zaželenega avtomobilskega modela v očeh nežnejšega spola, kar pa tudi nekaj šteje.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Zvezdnik"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Vozil sem prvo generacijo, ki me je vsaj v primerjavi s Toyoto CH-R prav navdušila. Avtomatski DSG menjalnik je odlično opravljal svojo dožnost in avto je bilo prav prijetno peljati v okviru omejitev. Zmogljivosti so bile nekje v rangu malega 1.5 dizla s 115 konji. Žal pa je bila pri nas povsem spregledana.
Vidim, da pogonskega sklopa niso spreminjali, torej pričakujem enako vozniško izkušnjo. Prostorna notranjost je ostala, le cena je žal poletela malce previsoko.
Dobro bi bilo videti primerjavo s konkurenčnim modelom glede primerljive izkušnje in za kak denar.
Sumim, da cena ne bo več tako (pre)visoka.