Prijatelj za vedno
Eden bolj zanimivih podatkov z lanske predstavitve nove generacije CR-V je bil, da se pri nas še vedno vozijo skoraj vse njene predhodnice prve generacije. Nihče sicer ni omenjal, kako je z drugo in tretjo generacijo, a že tako znamka pri nas ni nikdar veljala za kakšen trendovski avto, temveč – podobno kot to velja za večino japonskih znamk – znak nekoliko drugačnega okusa in zaupanja v trpežnost ter zanesljivost Hondinih modelov. Nekaj od teh pripisanih lastnosti torej zagotovo drži.
Na prvi pogled Honda CR-V izstopa s svojim videzom, saj se pri znamki še vedno držijo lastnih smernic oblikovanja, ki so daleč od prečiščene, nevtralne in splošno všečne (nemške) glavne struje. Kot da bi hoteli že s prvim vtisom pokazati, da se stvari lotevajo nekoliko drugače ter da je, še vedno, vsebina pri njih bolj pomembna od barve in oblike zavitka. A kljub drugačnosti zunanjost CR-V ne ponuja ničesar revolucionarno osupljivega in novega, saj so se tokrat bolj posvetili finim nastavitvam kot drastičnim spremembam.
V trebuhu morskega psa
Če se še nekoliko vrnem v pravljični svet: tisti, ki ste brali Collodijevega Ostržka, se morda še spomnite, kako je po dolgi odisejadi v trebuhu morskega psa ponovno našel svojega ljubega mojstra Pepeta. No, v potniškem prostoru honde CR-V je okolje na nek način podobno. Sicer prevladujoča temna notranjost daje vtis, da bi tja lahko postavil še zaboj, leščerbo in stol za mojstra Pepeta.
Sicer pa je potniški prostor jasno naravnan na družinsko rabo. Glava družine dobi precej tipk za upravljanje že na volanu, vsa ostala stikala na vratih in armaturni plošči pa so robustno oblikovana in dovolj velika, da jih v žaru argumentirane družinske debate ni potrebno pretirano iskati – medtem lahko v priročnem dodatnem konveksnem vzvratnem ogledalu (ki je del predala za sončna očala) še vedno budno nadzira, kam mularija briše roke, zamazane od čokoladnega preliva napolitank, medtem ko se pred soncem skriva za dodatno zatemnjenimi stekli.
Med stikali še posebej izstopa vklop ekonomičnega načina vožnje Econ, ki z zeleno barvo in okroglo obliko kar vabi, da ga pritisneš. Kar sledi, že poznamo: prilagojeni delovanje stopalke za plin, menjalnika in delovanja klimatizacije poskrbijo za povečano varčnost pri potrošnji goriva. Za nič kaj vznemirljivo in lenobno prevažanje ste nagrajeni s kakšnim centom prihranka v družinskem proračunu. Ali, če zelo svobodno parafraziram pregovor: cent na cent, kepica sladoleda.
Magični vzvod
V prtljažnem prostoru je CR-V opremljena z magičnim vzvodom, ki poskrbi za deljivo podiranje zadnje klopi v razmerju 40:60 ter spremeni zadnji del potniškega prostora v povečan prtljažnik. Sedalni del se pri tem dvigne ob naslon prednjih sedežev, naslonski pa poskrbi za ravno dno za priročno namestitev tovora. Tu in tam se najde še kakšna kljukica, priročna zanka za pritrditev in dodatna vtičnica, pa je poskrbljeno za primeren izkoristek zadnjega dela.
Vznemirljiv vs. zanesljiv
Na vznemirljivost kar pozabite. V usodo vdani očetje, “nogometne” mame in vsega hudega vajeni upokojeni pedantni inženirji bodo veliko bolj od kakšne dinamične odlike v vožnji cenili izrazito nenapornost in zanesljivost Honde CR-V. Njeno upravljanje bi Ministrstvo za zdravje lahko natisnilo na izobraževalni plakat poleg drugih aktivnosti za zniževanje stresa, saj enostavno znižuje nivo adrenalina, kar je nekaterim voznikom v žongliranju z vsakdanjimi obveznostmi ne samo sprejemljivo, temveč celo zaželjeno.
Več na uradni strani.
Besedilo in foto: Urška Radolović.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen