Tiguan sicer ostaja tipični predstavnik Volkswagnove racionalnosti, zato tudi nova generacija, predstavljena dve leti nazaj, ni bila deležna oblikovne revolucije. Že na prvi pogled je jasno, da avtomobil ne želi zbujati posebne pozornosti, no ja, razen mogoče s svetlobnim podpisom in osvetljenim emblemom spredaj in zadaj. Kljub temu nastopa z dovolj samozavesti in zrelosti ter dobro vživi skoraj v vsako vlogo, čeprav ga sam (in verjetno še kdo) vidim predvsem kot družinsko usmerjenega športnega terenca z veliko vsakodnevne uporabnosti.
Osvežujoča dolgočasnost
Tiguan z generacijsko prenovo ni bil deležen radikalnih sprememb, saj so se oblikovalci nemške znamke očitno držali načela, da nima smisla popravljati, kar ni pokvarjeno. Z nekaj smiselnimi popravki so elegantno prilagodili videz zunanjosti v skladu z aktualnim smernicam oblikovanja znamke. Tiguan tako ohranja dovolj zadržanosti, da bo zanimiv širšemu krogu kupcev – tudi tistim, ki ne potrebujejo oblikovalskih poskusov novega vala in se ob nakupu avtomobila raje posvetijo vidiku vsakdanje uporabnosti in udobja, avtomobil pa kupujejo za daljše obdobje in pričakujejo, da bo izgledal enako sodobno tudi čez nekaj let.
Podobnega recepta so se držali tudi v notranjosti, kjer ob relativno kakovostnih materialih vtis nekoliko poslabšajo površine iz trde plastike, ki pa po drugi strani dodajo več robustnosti. Kabina je prepoznavno urejena, pregledna in zasnovana brez pretiranega eksperimentiranja. Ergonomija voznikovega delovnega prostora je dobra, saj je vse potrebno ob logični razporeditvi na dosegu roke. Sedeži ponujajo udobno namestitev tudi na daljših poteh, nad pomanjkanjem prostora pa se ne bodo pritoževali niti potniki na zadnjih sedežih.
Podajanju informacij je namenjena kombinacija digitalne instrumentne plošče in osrednjega zaslona na dotik, preko katerega poteka upravljanje večine funkcij avtomobila. Vse skupaj sicer nekoliko olajša logično zasnovan in odziven uporabniški vmesnik, a vseeno škoda, da se niso odločili za še bolj konzervativen pristop in upravljanju namenili kakšno fizično tipko ali vrtljiv gumb več. To bi prišlo prav vsaj za nadzor osnovnih funkcij klimatske naprave, saj se ta prilagaja zgolj s kombinacijo zaslona na dotik in drsnih površin pod njim, predvsem ponoči pa enostavna sprememba temperature za stopinjo ali dve terja preveč voznikove pozornosti. Sicer pa palec gor za vrtljivi gumb z dvojno funkcijo na sredinski konzoli, s katerim reguliramo glasnost ali izberemo način vožnje – ne bi pa imel nič proti, če bi dodali še kakšnega in jim obenem namenili širši nabor funkcij, podobno kot so v nekaterih modelih to naredili pri Škodi.
Bistveno uporabnejši priključni hibrid
Za pogon testnega avtomobila je skrbela nova generacija Volkswagnovega priključno-hibridnega sklopa, ki, kot sem imel že priložnost preizkusiti pri nekaj drugih modelih te znamke, predstavlja velik korak naprej, tako z vidika učinkovitosti kot tudi vsakdanje uporabnosti električne vožnje. Bencinski 1,4-litrski štirivaljnik iz prejšnje generacije Volkswagnovih priključnih hibridov je zamenjala nova generacija 1,5-litrskega turbinsko podprtega bencinskega štirivaljnika, ki ga dopolnjuje električni motor s 85 kW, vgrajen v ohišju 6-stopenjskega samodejnega menjalnika z dvema sklopkama. Baterija omogoča tudi hitro polnjenje in shrani skoraj dvajset kilovatnih ur električne energije, zato več kot sto kilometrov električnega dosega ni več le mit na papirju.
Zlahka in brez posebnega taktiziranja stotico in več dosežemo tudi na vsakdanjih električnih vožnjah, če le ne potekajo v celoti pri avtocestnih hitrostih. Tam se poraba elektrike sicer povzpne nad 20 kWh/100 km (tokrat ni presegala 23 kWh/100 km), medtem ko je pri električnem načinu vožnje po mestu in regionalnih cestah poraba elektrike lahko tudi nižja od normnih 17,3 kWh. Soliden rezultat, primerljiv celo z marsikaterim od baterijsko-električnih modelov, izdelanih na namenskih električnih platformah. Res pa je, da je večina voženj potekala v idealnih pogojih za električni pogon – suha cesta in temperatura med 15 in 25°C. Pogonska kombinacija se izkaže kot učinkovita in varčna tudi v primeru izpraznjene baterije in preklopu v hibridni način delovanja, v katerem elektronska pamet kombinira električni in bencinski pogon. Na poti proti hrvaški obali, na katero sem se namenoma odpravil s popolnoma prazno baterijo in že od začetka v hibridnem načinu, je Tiguan ob približno dvotretjinskem deležu vožnje pri avtocestnih hitrostih (in na srečo le enem krajšem zastoju) v povprečju porabil 5,4 litra bencina na sto prevoženih kilometrov – v smer proti morju je avtomobilski računalnik pokazal 5 litrov porabe, na poti nazaj pa je ta znašala 5,8 litra na prevoženih 100 kilometrov. Ob koncu testnih voženj je skupna poraba bencina nanesla 4,6 l/100 km in 3,4 kWh. Za boljšo predstavo – s približno 35 litri goriva in 27 kWh elektrike sem tokrat prevozil nekaj več kot osemsto kilometrov, od tega okrog 500 km po avtocestah.
Potovanja so mu pisana na kožo
Tiguan se ob izkoriščanju vseh zmogljivosti pogonskega sklopa lahko – ob upoštevanju omejitev, ki jih prinaša višja masa in nekoliko višje težišče – izkaže s precej dinamike, čeprav se (s potniki vred) najbolje počuti ob zmernem režimu vožnje na daljših poteh. Dobra zvočna zatesnjenost kabine in udobni sedeži so recept za nenaporno premagovanje kilometrov, uglajenost pogonskega sklopa in nastavitve podvozja pa vozniku zagotavljajo občutek nadzora in stabilnosti, tako na avtocestah kot tudi na slabših cestah, kjer blaženje učinkovito opravi z cestnimi nepravilnostmi.
K lagodnosti vožnje ob dobro delujočem naboru voznikovih pomagal, in v testnem avtomobilu doplačilno dodanih matričnih žarometov IQ.Light, svoje doda še regeneracija energije, ki ob umirjeni vožnji minimizira potrebo po uporabi zavor. Sistem omogoča nastavljanje stopnje rekuperacije z obvolanskimi ročicami, s katerimi po potrebi nastavljamo intenzivnost, učinkovito pa deluje tudi v samodejnem načinu, ki prilagaja učinek rekuperacije v povezavi z navigacijo in glede na razmere na cesti, omejitve ali približevanju spredaj vozečemu vozilu.
Vse bolj smiselna izbira
Učinkovitejša in cenovno dostopnejša ponudba priključno-hibridnega pogona tudi v Volkswagnovih modelih vse bolj postavlja na tehtnico smiselnost nakupa dizelskega motorja. Podobnega mnenja so več kot očitno tudi pri nemški znamki, saj so ob pregledu cenika različice eHybrid praktično izenačene z blagohibridnimi bencinskimi izvedenkami ter cenejše od modelov z dizelskim motorjem. Čeprav Tiguan ni med najcenejšimi tovrstnimi modeli na trgu, se po tehnološki plati in opremljenosti, pa tudi s cenovnega vidika, lahko samozavestno postavi ob bok večini tekmecev v svojem segmentu.
Besedilo in fotografije: Matjaž Zupančič.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen