Novice

Ekologija

Pred časom sem tule zapisal, da je postala ekologija politična veda. Zakaj bi bilo to lahko zelo res?

Ekologija bi namreč morala biti znanstvena veda, a jo je politika zlorabila v svoj prid. Zakaj je to mogoče? Razlogov je več in si sledijo eden za drugim.

1. Ekologija se v velik meri (in naj se tule osredotočimo samo na to) naslanja na zemeljsko atmosfero. Ta je stara toliko kot Zemlja, torej okoli 4,5 milijarde let. In natanko toliko časa se razvija, spreminja. In ker je za atmosfero značilno vreme, se torej natanko toliko časa spreminja tudi vreme.

Nas sicer zanima le tanek izsek časa, v katerem živimo. Človeštvo je v samo nekaj tisoč letih, še preden se je uspelo razviti do te mere, da bi vplivalo na atmosfero, doživelo zelo vroča obdobja, majhne ledene dobe in nihanja med njimi. To je znanstveno dejstvo.

Vreme je eden najbolj kompleksnih pojavov na svetu; spremenljivk je toliko, da niti ni sistema, ki bi jim lahko sledil (z meritvami spremenljivk), niti ni sistema, ki bi (potem) te spremenljivke lahko obdelal in simuliral dogodke v prihodnosti. To pomeni, da znanost, ki se s tem ukvarja, razpolaga s približki močno okleščenega števila podatkov, predvsem pa človek meritve vremena, sprva sicer zelo omejene glede lokacij, natančnosti in števila merjenih veličin, spremlja šele dobro stoletje. Razpolagamo torej z izjemno malo količino konkretnih zgodovinskih podatkov o spremembah vremena, čeprav marsikaj lahko sklepamo posredno, na podlagi raziskovanj geoloških plasti.

Iz navedenega ni težko sklepati, da o dogajanju v atmosferi ne vemo dosti, vsekakor pa premalo, da bi lahko udarili po mizi in rekli: to je 100-odstotno tako!

2. Z atmosfero se ukvarjajo različne znanstvene veje od matematike, fizike, astronomije in računalništva do statistike in meteorologije in zagotovo ne le te. V resnici se preko teh ved z atmosfero seveda ukvarjajo znanstveniki, ki so prav tako ljudje. Nekateri so pošteni, drugi bolj ali manj špekulirajo, tretji se prepustijo lobijem. Nekateri so tihi in skromni, drugi so glasni, se radi vidijo v časopisih, na televiziji in na youtubu. Zdaj poiščimo najbolj neugodno kombinacijo, torej oportuniste, ki glasno tulijo po medijih in se uklanjajo lobijem. Po verjetnostnem računu zanesljivo obstajajo tudi takšni.

3. Naslednji rek je star vsaj dve tisočletji: trikrat ponovljena laž postane resnica. Še posebej, če je izrečena naglas in na odmevnem mestu.

4. V neki točki je seveda edino prav, da se prične z ekologijo ukvarjati politika. Pa saj zato jih vendar volimo, politike, da nam in našim zanamcem naredijo življenje boljše. Ampak politik ni tih in miren in pošten človek iz temnega kotička neke kletne sobe; politik je samopromotor, ki želi sedeti v udobnem baročnem fotelju velike in svetle sobe z lepim razgledom ter želi biti vnovič izvoljen. Po drugi strani mora ta izvoljeni politik voditi svoj resor ali celo državo, kar je (vsaj v slednjem primeru) nekaj podobnega kot biti s.p.: skrbeti mora za zadosten priliv, da si lahko odmeri plačo in da po možnosti še kaj naredi za ljudstvo, ki ga je izvolilo.

5. Kje jemati, je stalna težava politike. Ni čudno, da gre po liniji najmanjšega odpora. Vzeti velikim podjetjem, ki hranijo narod, bi bilo isto, kot narediti sepuku oziroma harakiri: hkrati bi si na glavo nakopali lobije in velike sindikate, morda pa še kaj podobno velikega. Že dolgo politik ve, da je najlažje vzeti sleherniku, ker se slehernik v splošnem organizira šele, ko nima več za pivo in čips.

Pred kakim dobrim desetletjem je politik iznašel dobitno kombinacijo: slehernik in ekologija. Ekološka ozaveščenost je postal hit zahodnega sveta in zato smo pripravljeni požreti marsikaj, najraje v teoriji, a (in do neke mere k sreči) tudi v praksi. Politik je ugotovil: ekologijo ljudem! A jo je pač treba plačati.

Eden od najmanj bolečih, pravzaprav celo dobrodošlih ukrepov očiščenja mest je povečanje pretočnosti prometa. Vedno ne gre, presenetljivo pogosto pa gre. A se včasih zdi, da za to odgovorni nimajo posluha.
Eden od najmanj bolečih, pravzaprav celo dobrodošlih ukrepov očiščenja mest je povečanje pretočnosti prometa. Vedno ne gre, presenetljivo pogosto pa gre. A se včasih zdi, da za to odgovorni nimajo posluha.

6. Politik mogoče niti ni vprašal znanosti, saj mu ni bilo treba. Vzel je razpredelnico, jo malo obračal, delal grafikone in prišel do zaključka: vzel bom kupcem avtomobilov. Ker ti so (z uporabo svojih avtomobilov) krivi za drastične podnebne spremembe. Za vsak primer je našel kakega zgoraj omenjenega oportunističnega znanstvenika, da ga je podprl. Politik in omenjeni znanstvenik sta bila v rumenih medijih in njuna zgodba je postala resnica. Narod pa, vsaj za silo, zadovoljen.

Mesta je treba očistiti škodljivih izpustov. A nekateri ukrepi so dobri, drugi sprejemljivi, tretji pa nesmiselni.
Mesta je treba očistiti škodljivih izpustov. A nekateri ukrepi so dobri, drugi sprejemljivi, tretji pa nesmiselni.

Kako pa je to v praksi? Večina politikov deluje lokalno. Skrbeti za mesta – in s tem tudi za ekologijo v mestih – je seveda prav. Omejiti tamkajšnji promet se zdi prav, še posebej, če kazalci kažejo, da je potrebno (kazalce se sicer da tudi manipulirati, a o tem smo že zgoraj). A očistiti ljubljansko ali frankfurtsko ali pariško mestno jedro nečistoč je še vedno lokalno.

Nekateri politiki delujejo širše, v našem primeru je to EU. S stališča ekologije to pomeni, da sezidati 360-metrski dimnik, ki iste smeti razmeče v večji krog, ni dovolj. Treba je delovati v večjem obsegu in tudi to je treba podpreti.

Ampak Zemlja ima eno samo atmosfero, zato je treba gledati globalno. In tu pridemo do točke nesmisla. Globalne politike ni, saj vemo, da so Kjoto, Pariz in podobne pobude, gledano v praksi, bolj blažev žegen v smislu resnega očiščenja naše atmosfere. Nekateri te pobude podpišejo in se jih držijo, drugi jih podpišejo s figo v žepu, tretji jih podpišejo in se jih čez čas odrečejo, četrti pa jih sploh ne podpišejo.

Karikaturo onesnaževanja lahko vidimo tudi takole. Ni daleč od resnice.
Karikaturo onesnaževanja lahko vidimo tudi takole. Ni daleč od resnice.

Na koncu smo prišli v točko, kjer EU zmanjšuje dovoljene izpuste na drugo decimalno mesto, v Pakistanu pa so izpusti vseh vrst neomejeni in se merijo z mnogo ničlami levo od decimalne vejice (in seveda z enico čisto levo). Za orientacijo: po površini Evropa zavzema manj kot 7 odstotkov vsega kopnega, po prebivalstvu pa dobrih 10 odstotkov svetovnega.

Razviti zahodni svet, torej Evropa, Severna Amerika in Avstralija, zaseda 28 odstotkov kopnega in poseljuje 21 odstotkov prebivalstva. Tu so ekološka prizadevanja (dokaj) močna, v preostalem svetu pa …
Razviti zahodni svet, torej Evropa, Severna Amerika in Avstralija, zaseda 28 odstotkov kopnega in poseljuje 21 odstotkov prebivalstva. Tu so ekološka prizadevanja (dokaj) močna, v preostalem svetu pa …

Zapisano je posplošeno in malo dramatično, da človek lažje razume, a nekaj nesporno drži: ekologijo se je treba iti globalno in najprej pospraviti z največjimi packi, šele potem vzeti vatirano paličico in z njo obrisati prah v kotih.

Besedilo in foto: Vinko Kernc. Ilustracija: Anja Fabiani.

Mnenja uporabnikov

1 komentar za "Ekologija"


8 meseci 22 dni nazaj

Zanimivo razmišljanje. Ob branju sem dobil občutek, da berem uvod v podrobnejso obravnavo teme, vendar nakoncu ni nobenega globjega razmisljanja, le zakljucek, da je problem globalen in ga je v tem smislu tudi potrebno reševati.

 
Koncept Piëch Mark Zero bo prvi projekt sina Ferdinanda Piëcha
Cupra praznuje prvo obletnico s konceptom Formentor