Objava najboljših testov udeležencev Hankookove nagradne igre
On je lep, si mislim. Zavit v imenitno metal sivo barvo čaka name. Hodim proti avtu, pritisnem na gumb, blip blip in on je pripravljen.
Z veseljem si odprem vrata saj vem da me, kljub mrazu zunaj, njegova topla plastična ročica ne more razočarati in mi podariti neželjenega občutka odrevenelih prstov. Veselih prstov se usedem na sedež in si podam v roke nekaj, kar bi moja punca z veseljem uporabila če bi bila bančna; ja, kartico. Vstavim jo v režo in s pritiskom na samo en gumb, hitro odtipkam pin, ter si kupim tisto kar sem si želel. Miren, tih, zadušen, skorajda električen zvok 1.6 16V motorja, ki skrbi za poganjanje tega prostorneža. Saj vem, avtomobilski fanatiki športnih motorjev si mislijo, phh ta mlinček še za kavo zmlet ni dober (83 kW / 113 KM), vendar mene s svojo nežno melodijo pomiri ter sprošča pri sprehodih po zavitih poteh. Vkolikor pa sva, skupaj z mojim srebrnim prijateljem, ogreta, pa z veseljem izkoristiva 6. prestavo in se malo hitreje pomakneva po zglajenih, a na trenutke luknjastih, slovenskih avtocestah. O ja, uživava. Nad omejitvijo, si mislim: »Glej ga žrebca, saj se rad zbudiš ob dodani rdeči črtici (ali dveh) na obratomeru«. Nič zato, če števec, bolj kot ne, parkira pri hitrostih okrog 150km/h; je pa zato moj prijatelj veliko bolj poskočen, ko je treba to hitrost odvzeti.
Pred naju se prikaže mačka in nežno pritisnem po stopalki za zavoro ter debelušček se ustavi. Kako preprosto. Včasih se mi v misli vrine ideja, da bi sčasoma lahko mački že začeli uživati v tem adrenalinskem početju, športu?. Eh, vrnimo se k avtu. Zavijem navzdol, a kot vsi veste kar gre dol gre tudi gor, in kaj kmalu sva z mojim štirikolesnikom sredi klanca, kjer sem moral počakati zaradi gneče. Francoski prijatelj mi pri tem pomaga in mi samodejno zategne ročno zavoro. Priden. Ko pa je potrebno speljati, takrat ga je včasih potrebno kar močno pritisnit da ga prepričam, da je dovolj, ter da je čas da se premakneva. Mogoče se na klancih preveč polenari, saj mu tudi visoke hitrosti na takem terenu niso preveč ljube. Na splošno je ljubitelj ravnih cestnih odsekov, makedam in ostalo mu ne diši preveč, a vseeno potrpi če sem trmast. Oddaljenosti od tal je dovolj za vse tovrstne želje.
Želje, hm… teh imam v notranjosti veliko a mi jih moj štiri letnik s svojo svetlo notranjostjo večino tudi uresniči. Veliko prostora za noge (da), pregledna armaturna plošča (da), jasen elektronski prikazovalnik hitrosti, obratov (da), avtomatska klima (da), radio z obvolansko nastavitvijo glasnosti (da), tempomat (ne), bi prišel prav, a ga pri vsakodnevnih poteh tudi ne potrebujem… Zaželim si kaj jesti, ni problema, le usedem se na zadnja sedeža in pred mano se nahajata dve priročni plastični mizici, ki jih lahko dvigam in spuščam kadarkoli mi paše. Ves sit, se na enem izmed treh, za ležanje dokaj trdih-za vožnjo, odličnih sedežih, nagnem nazaj in spočijem oči na krošnjah dreves nad mano. Steklena streha mi je nadvse všeč, edino kar mi ni preveč ljubo je, da pogosto v razgledih in svetlobi bolj uživajo moji sopotniki, kakor jaz za volanom. Sprostim se, a moti me zahajajoče sonce, ki sveti skozi stranska okna. Tudi ta problem rešim s preprostim dvigom zavesic, skritih v zadnjih vratih.
O koliko presenečenj mi je pripravil prijatelj, ko sem ga kupil. Prostori za shranjevanje pod nogami štirih potnikov, dva predala pod sprednjima sedežema, po več predalčkov v vratih, hlajen sopotnikov predal… V hiši imam rad red, zdaj pa lahko za to poskrbim tudi v avtu. Kako priročno. Na sedežih se sedi dokaj visoko, preglednost je zato odlična, poleg tega, pa je vstopanje in izstopanje iz avta izredno lahko (zvenim kot kak starec). Vkolikor v avtu ne potrebujem sedežev, ampak bi raje kot sitne otroke s seboj vzel kolo, se zadnji sedeži enostavno zložijo in odstranijo. Tako nastane precej velik prostor, kamor lahko poleg svojega kolesa pospravim še kakšen zaboj piva ali dva. Vkolikor pa je zabojev piva preveč, imam možnost da ga naložim še zadaj na prikolico, pripeto na snemljivo kljuko mojega žrebca. No sedaj pa že pretiravam. Če je v bližini punca, potem bo vso to pivo, z izjemo enega ali dveh, namenjeno drugim. Eh.
Drugih težav (z avtomobilom) zaenkrat še nisem imel. Nekaj časa nazaj sva sicer imela misteriozno obdobje, ko mu nobena od žarnic ni bila všeč in jih je zavračal, kot po tekočem traku, a se je sedaj to uredilo. Menjal sem le še zavorne ploščice, olje in ostalo drobnarijo, ki spada pod redni servis. Najina skupna pot se bliža 48000 km in sklepam lahko, da je avtu udobneje doma v garaži, kakor pa na servisu. Dobro se je odločil.
Besedilo in fotografije: kotk
OPOMBA UREDNIŠTVA:
V primeru, da imate tudi sami talent, vsebine in željo, nam lahko kadarkoli pošljete svoje prispevke na info@avtomobilizem.com. Dovolj dobre prispevke bomo objavili, najboljše pa tudi izpostavili.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen