Briggs Cuningham, ameriški športnik in dirkač, je sredi petedesetih let prejšnjega stoletja prisegel zvestobo Jaguarju. Odprl je velik prodajni salon in dirkal z modelom D-Type, ki je bil obarvan v ameriške barve. Ob obisku Jaguarja na začetku šestdesetih let so mu vodilni pokazali prvi prototip E2A. Po dolgem prepričevanju so mu dovolili, da s prototipom še istega leta nastopi v Le Mansu. Zaradi pomanjkanja razvoja in začetne faze testiranj je bil Cunningham z njim sicer najhitrejši na treningu, vendar se je moral v nedeljo zjutraj umakniti iz dirke.
Kljub temu, da je model XK150 veljal za dober avtomobil, leta 1961 ni bil več konkurenčen vse boljšim tekmecem. Jaguar je moral narediti kvantni preskok za ohranitev prodajnih številk in obdržati status prestižne znamke. Marca istega leta so na avtomobilskem salonu v Ženevi predstavili model E-Type in šokirali javnost. Enako so storili že leta 1948 s predstavitvijo modela XK120. Čutna zunanja oblika je bila naravnost čudovita in avtomobil je postavil nove standarde na številnih področjih. Neodvisno zadnje vzmetenje je zasnoval Bob Knight. 3,8-litrski motor s tremi uplinjači so si sposodili pri modelu XK150 S. Zaradi izredno majhne mase in aerodinamične oblike je s 198 kilovati moči dosegel 240 km/h ter od 0-100 km/h pospešil v 6,9 sekundah.
E-Type je imel vse – bil je hiter, imel je nore pospeške, odlično elastičnost, bil je udoben in uglajen. Poleg tega je bil še neverjetno lep. Kljub dramatičnem lansiranju, nekaj testov so izvedli le na nekaj odprtostrešnih roadsterjih, so se tik pred predstavitvijo odločili za lansiranje kupejevske različice s trdo streho. Za izdelavo strehe je poskrbel odlični ameriški karoserist Bob Blake. Izdelali so poskusno trdostrešno različico in jo še pred predstavitvijo v Ženevi dali v roke številnim avtomobilskim novinarjem. Avto je le dosegel končno hitrost 240 km/h in pri Jaguarju so si oddahnili, saj so imeli natisnjene letake, kjer so se hvalili z njegovo najvišjo hitrostjo.
Isti avtomobil je bil kasneje predstavljen v Ženevi. Novinarji so doživeli ekstazo, prav tako pa niso ravnodušni ostali niti obiskovalci. Do tedaj noben razstavljeni avtomobil ni dosegel takšne izpostavljenosti. Ob predstavitvi so Britanci vse skupaj postavili na glavo še z neverjetno ceno – 1.830 funtov so želeli za roadsterja in 1.954 funtov za trdostrešno različico. Aston Martini so bili dvakrat dražji, Ferrariji pa kar trikrat.
Čez nekaj tednov so na avtomobilski salon v New York pripeljali obe različici in prav tako osupnili zbrane novinarje in množico. Za še večje presenečenje so poskrbeli s predstavitvijo na dirkališču. Dva avtomobila sta se udeležila 25 krogov dolge dirke GT trophy, ki je potekala v Oulton Parku in slovi po številnih zavojih ter neravninah. Za volan sta sedla Graham Hill in Roy Salvadori ter se spopadla z Ferrariji in Aston Martini. Na koncu sta ciljno črta prečkala kot prvi in drugi, množica pa je osupljivo obnemela.
Še isto leto je Jaguar naznanil prihod povsem novega modela, ki bo nadomestil zdaj že osiveli model Mark IX. Naslednik, Mark X ni bil le evolucijska prenova, tevemč povsem nov koncept. Če je imel Mark IX še deljeno šasijo, je Mark X slonel na samonosni šasiji. Inženirji so uporabili razširjeno različico neodvisnega zadnjega vzmetenja iz modela E-Type in vanj namestili enak agregat. Ob izdelavi so imeli v mislih le ZDA, saj je bil tisti čas za evropske tekmece enostavno prevelik. Kljub svoji velikosti je dosegel končno hitrost 195 km/h, zato je obnorel Američane in Kanadčane, skupaj so naročili za 22,5 milijona funtov novih modelov. Žal so bili nekateri lastniki razočarani in Jaguar ni uspel v tej meri, kot so pričakovali Britanci.
V letu 1962 so trije zasebni dirkalniki nastopili na vzdržljivostni dirki v Le Mansu. Eden se je upokojil, a k sreči je imel tam načrte tudi že poznani Briggs Cunningham. Za volanom sta sedela Briggs in Roy Salvadori ter na koncu osvojila četrto mesto. Dvojec Peter Lumsden in Peter Sargent sta se uvrstila le mesto za njima.
Jaguar je ustvaril nekaj povsem dirkaško usmerjenih dirkalnikov, ki so nosili ime E-Type Lightweight. Izdelali so jih le 12, vendar so se takoj zasidrali v srca dirkačev zaradi aluminijaste šasije in aluminijastega bloka motorja. Motor z neposrednim vbrizgom in suhim karterjem ter izboljšanim vzmetenjem in večjimi platišči je Jaguarja predstavil kot glavnega tekmeca. Ne le, da so pošteno prestrašili Ferrari, na številnih dirkah so jim pred nosom pobrali prva mesta.
Leta 1963 je Cunnigham tri dirkalnike E-Type Lightweight odpeljal v Le Mans. Eden se je umaknil zaradi težav z menjalnikom, drugi se je zaradi oljnega madeža na stezi zaletel pri 270 km/h in tretji je po težavah med postankom osvojil le deveto mesto. Jaguar ni obupal in naslednje leto v Le Mans pripeljal dva dirkalnika. Oba sta se morala na žalost številnih umakniti zaradi tehničnih težav.
Jaguar je istega leta predstavil model S-type. Bil je kompromis med Mark II in Mark X, a se je pohvalil z neodvisnim zadnjim vzmetenjem in dvema agregatoma – 3,4- in 3,8-litrskim agregatom.
Sir William Lyons je čutil, da podjetje nujno potrebuje športni štirisedežnik, zato so leta 1966 podaljšali model E-Type in zadaj dodali dva manjša sedeža. Novi avtomobil je nosil oznako 2+2 in ni bil po okusu številnih ljubiteljev, toda našel je kar nekaj kupcev, ki so cenili njegovo izboljšano uporabnost.
Številna leta je bil Jaguar največje britansko podjetje in najbolj priljubljen tuji proizvajalec vozil v ZDA. Od konca vojne in vse do leta 1966 so s pomočjo odlične prodaje čez lužo zaslužili 200 milijonov funtov, a Sayer je še vedno sanjal o izdelavi dirkalnika s sredinsko nameščenim agratom. Inženirji pri Jaguarju so se zavedali, da morajo ostati konkurenčni, zato so leta 1965 začeli z razvojem novega dvanajstvaljnika. Majhna ekipa, ki ji je poveljeval Sayer in Mike Kimberley, so hitro zrisali nov športni avtomobil z vgrajenim 5-litrskim dvanajstvaljnikom.
Jaguar XJ13 so razvijali povsem anonimno, toda zasuk se je zgodil leta 1966, ko so morali na hitro zaključiti s projektom. Projekt so naposled le zagnali leta 1967, vendar se z njim niso nikoli udeleželi nobene dirke. Postal je muzejski in precej dragocen zbirateljski kos ter zadnji poklon enemu največjih v zgodovini avtomobilizma. Sayer je preminil leta 1970 in za seboj pustil neprimerljivo zapuščino. Med njo je eden najlepših in naprednih športnikov – legendarni Jaguar E-Type.
Avtomobilizem.com (Vir: Jaguar, Jaguar Heritage, Wikipedia. Foto: Jaguar.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen