Vse spremembe pri drugič prenovljenem Yarisu sicer lahko strnem v en odstavek in tisti, ki ste na tesnem času in/ali vas ne zanima nič drugega kot zgolj avto, lahko po tej uvodni točki zaključite z branjem. Osvežitev se je najbolj opazno dotaknila sprednjega dela z elegantno masko z vzorcem satovja v barvi karoserije in črnim spodnjim delom; nova sta tudi LED-žarometa ter 17- in 18-palčna platišča. Barvno paleto sta razširili bronasta Precious z dvobarvno kombinacijo s črno streho ter siva Storm. Notranjost je optimalna tako v smislu funkcionalnosti (deljiva zadnja klop v razmerju 40:20:40, ambientalna osvetlitev, brezžični polnilnik, električno odpiranje prtljažnih vrat) kot tudi zaznavne kakovosti in trajnosti materialov; novi material SakuraTouch na primer vsebuje rastlinski PVC, odpadno pluto in reciklirani PET, pri izdelavi pa naj bi ustvarjal 95 % manj emisij CO₂ kot pravo usnje. Pogonska paleta zaenkrat še vključuje dve izvedbi hibridnega pogonskega sklopa: Hybrid 115 (85 kW/116 KM in 145 Nm) in močnejši Hybrid 130 (96 kW/130 KM in 185 Nm) z normno porabo med 4,4 in 5,1 l/100 km, ki je na voljo tudi v kombinaciji z inteligentnim štirikolesnim pogonom AWD-i (s paketom Style). Čeprav jo zaenkrat še najdete na ceniku, naj bi šibkejšo verzijo v kratkem umaknili iz ponudbe. Ljubiteljem bolj dinamične izkušnje je še vedno na voljo tudi izvedenka GR Sport, ki ima nekoliko spremenjena odbijača, 18-palčna platišča, športne sedeže s kontrastnimi rdečimi šivi ter prilagojeno vzmetenje za ostrejšo vodljivost; na voljo je izključno s sprednjim pogonom in pogonskim sklopom Hybrid 130.
V ozadju največje spremembe, novega sprednjega, se sicer skriva obsežen tehnični projekt, o katerem smo nekaj več izvedeli v neformalnem pogovoru s predstavniki Toyote. Čeprav dogodek ni bil namenjen temu, da bi se spuščali v podrobnosti, naj bi razvoj novega integriranega odbijača in maske trajal več kot pol leta, potem pa je bilo upoštevati še milijon podrobnosti, med katerimi so bile tudi logistične – kako na primer do obrata v francoskem Valenciennesu spraviti ogromno specialno orodje za njegovo izdelavo. Pod črto pa je posodobitev rezultat znamkine zavezanosti načelu kaizen (nenehnemu izboljševanju) in omogoča, da bo Yaris Cross v segmentu B-SUV še naprej nastopal kot prepričljiv in celovit paket – le da po novem bolj kot kakšen mini RAV4.
Za belim zajcem
Če ste, podobno kot jaz, bolj radovedne sorte, bi se brez težave vživeli v dogodek, ki nas je, seveda skupaj s prenovljenim Yaris Crossom, v prestolnici Estonije usmeril v … zajčjo luknjo. Prav ste prebrali, sledili smo Belemu zajcu in se pridružili druščini iz pravljice Alica v čudežni deželi angleškega avtorja, fotografa in matematika Charlesa Lutwidgea Dodgsona, ki jo je napisal pod psevdonimom Lewis Carroll. Za kuliso so si pri Toyoti izbrali slikoviti Talin, glavno mesto najbolj severne od baltskih držav. Tam, za razliko od Latvije in Litve, govorijo jezik, ki spada v ugrofinsko skupino in je torej soroden finščini, pa tudi madžarščini. V praksi to pomeni veliko ponovljenih samoglasnikov in preglasov ter dejstvo, da človek težko kaj razume (ali po zapisu razume narobe). Sicer menda v Talinu večina ljudi govori tudi angleško, poleg tega pa tam, verjetno tudi zaradi zgodovinske umestitve v nekdanjo Sovjetsko zvezo, živi približno petina prebivalstva ruskega porekla. Razumljivo je tudi, zakaj so turistični vodniki polni zgodb o tem, kje vse je svoje odtise do prelomnega leta 1991 pustila ruska oblast in njen zloglasni KGB.
Po dostopnih podatkih naj bi v Talinu živelo približno 450 tisoč ljudi, kar je tretjina vseh Estoncev. Če k temu prištejemo še zaledje mesta, ki je od Helsinkov oddaljeno le 80 km linije preko zaliva, smo že skoraj na polovici. Utrip mesta dodobra spominja na Skandinavijo, morda še najbolj na Dansko, saj tudi tu ni vzpetine na vidiku – najvišja točka Talina je 64 metrov nad morsko gladino, vrh Estonije pa 318 metrov. Ko sem prijateljicam v skupino poslala nekaj fotografij s poti, je ena od njih komentirala, kako zelo se je mesto spremenilo, odkar ga je zadnjič videla. In res, na vsakem koraku se gradi, polno je novih poslovnih in stanovanjskih zgradb in le upam, da niso, tako kot v našem glavnem mestu, bolj redko naseljene. Cene nepremičnin (še) niso pretirane, vsako mesto ob veliki slani vodi pa ponuja neprimerljive poglede, ki tja zagotovo privlačijo veliko ljudi, zato je verjetno gentrifikacija posameznih delov mesta skoraj neizbežna. Za moj okus je bila sicer še bistveno bolj privlačna polurna vožnja proti zahodu, kjer smo se ustavili v obalnem delu, ki spada med varstvena območja Natura 2000. Zelenje, mir, res vse, kar si predstavljam pod oddihom za sprostitev. Če vas zanima, si na kateri od spletnih platform oglejte ponudbo tamkajšnjih počitniških hiš s savnami – jaz sem to že storila.
Aha, gremo nazaj v Aličin svet čudežev? Kaj naj rečem, nora in nepozabna izkušnja, ki – za razliko od Alice – ni bila samo v sanjah. Eden tistih dogodkov z izjemno kombinacijo lokacij in protagonistov, ki je po mojem mnenju dodobra presegel zastavljene cilje idejne zasnove. Organizatorji so nas presenetili že z jutranjim transferjem do nekdanje ladjedelnice Noblessner za podmornice; pričakovali smo običajni minibus, dobili pa plovbo s katamaranom – hej, za takšen “javni” prevoz sem vedno. Z Yarisom Cross smo šli najprej na čajanko k Noremu klobučarju proti zahodnemu delu (Meriküla) v res pravnično okolje sicer komično nesramnega in nepredvidljivega gostitelja z obloženimi mizami drobnih slaščic in napitkov. Ker pa na fino čajanko ne moreš brez klobuka, smo si tam nadeli navdahnjene naglavne kreacije (in naredili posnetke, ki jih nisem poslala niti najbližjim prijateljem) – res zabavno in nepozabno. Režeča mačka, ki bi jo lahko, ali pa spet ne, srečali v tovarni izumov Proto, je poskrbela, da smo si Yaris Cross ogledali z najbolj nenavadnih in običajno dobro skritih zornih kotov. Odlična ideja in še boljša lokacija, ki je ob obisku zanimiva tako za otroke kot tudi malo starejše z otroško dušo – mi smo bili sicer nesrečni zaradi pomanjkanja časa, a hkrati strašno veseli, da se je v Estoniji že začelo šolsko leto in ni bilo posebne gneče.
Beli zajec je na dogodku domoval z Yaris Crossom v talinskem kulturnem središču Kultuurikatel v prostorih nekdanje centralne termoelektrarne. Kar nekajkrat sem med obiskom pomislila na to, da se mora med nenehnim hitenjem in iskanjem pravzaprav vsake toliko tudi priklopiti na kakšne zunanje vire energije, ker bi sicer že zdavnaj omagal. Je pa res, da je vmes vsake toliko počival v prtljažniku avtomobila. Za razliko od običajnih zajcev je bil sicer sila družaben in prav nič plašen, ampak je kar naprej spraševal po času, da smo bili že vsi malo v strahu, če kam zamujamo. No, še dobro, da smo se strogo držali urnika, ker je bila naša zadnja postojanka pri najbolj neprijetni in nestrpni osebi iz pravljične dežele – Srčevi kraljici. Že od daleč nam je dala vedeti, da jo strahotno utrujamo in dolgočasimo, pa nam je na koncu vseeno dovolila, da sedemo z njo in si v igri kart skušamo priboriti košček pite. Pod črto smo bili z izidom na koncu vsi zadovoljni – gospa je namreč znana po tem, da zelo pogosto in brez posebnega razloga zahteva, naj koga skrajšajo za glavo.
Besedilo in foto: Urška Mihelič.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen