Razviti svet je semafor zapopadel hitreje, kot bi morda takrat pričakovali. Kar ni nenavadno – semafor je preprečil marsikatero prometno nesrečo. Šele sodobno krožišče iz 60. let prejšnjega stoletja je prineslo neko resno in dobro alternativo semaforju, a tudi krožišče ni idealno in ustrezno za vsako križišče.
Ena in druga rešitev sta se v zadnjem času (izjemno povečanega prometa) razpasli kot gobe po dežju. Zdi se, da smo tudi tu Slovenci ekstremisti: greš na dopust in se vrneš, pa je nekje v bližini nek nov semafor.
Jasno, vozniki pri tem pogosto bentimo, včasih zagotovo tudi upravičeno. Na eni strani stremimo k čistejšim izpuhom in zato kupujemo vse dražje avtomobile, na drugi pa z njimi vse več časa prečakamo pri rdečih lučeh. Pogosto tudi neupravičeno.
Skrajni primer je noč, še posebej zimska noč, ki je daljša in je več voznikov doma ob zgodnejših urah. V najlepši prestolnici Evrope tudi po polnoči polovica semaforjev deluje, kot da bi šlo za prometno konico. In se počutiš kot bedak: kot bi stal v Černobilu, sam samcat na cesti pri rdeči luči.
Ne tako davno sem nekje prebral, da smo Slovenci (tudi tu, ja) v svetovnem vrhu po gostoti semaforjev na kilometer ceste, kar brez dvoma ni primerljivo z biti v vrhu po intelektualnih ali športnih dosežkih. Preveč semaforjev preprosto ne more biti dobro. Pa to ni moja ugotovitev sama po sebi, dovolj je že, da se zapeljete skozi Ljubljano ali Maribor.
Britanci so šli tako daleč, da so poskusili v mestih (začenši z Londonom) ukinjati celo bele cestne črte (mimogrede: kako bo zdaj tam s samovoznimi avtomobili??), čeprav se tudi sami o tem ne strinjajo v celi črti. V isti sapi naj bi po pisanju spletne strani The Telegraph semaforji povzročili več slabega kot dobrega in se v času, kot tako kot pri nas povečujejo število semaforjev, navdušujejo nad ukrepom v nizozemskem mestu Drachten, kjer so ukinili semaforje. Rezultat tamkajšnjega početja: bolj tekoč promet, manj prometnih nesreč in manj smrtnih žrtev.
Pobudnik odstranitve semaforjev v Drachtnu, Hans Monderman, ugotavlja, da se – začuda – v trenutku, ko semafor v nekem križišču preneha delovati, tam zmanjša gneča. Ko začne znova delovati, se vrne tudi gneča. Menda je to dober dokaz za njegovo teorijo in ukrepanje.
Toda vsako pretiravanje je nesmiselno, celo vode človek ne sme popiti preveč. Verjetno je najbolj trezna rešitev uporabljati semaforje na križiščih, a ne za vsako ceno. Je pa za to treba imeti nekaj analiz, precej poguma ter še več znanja in modrosti.
Pri nas, ki želimo biti popredalčkani vsaj kot Avstrijci, če že ne kot Švedi, na cesti se pa vedemo kot Kalabrijci, popolna ukinitev semaforjev zagotovo ne pride v poštev. Bi pa vseeno lahko ob vsakem starem in novem semaforju v večjih mestih vzeli miselni zalet in pretehtali, ali je res potreben.
Besedilo in foto: Vinko Kernc.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Semafor: da ali ne?"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Ko v mojem mestu crkne semafor je takoj prometna nesreča….toliko o znanju vožnje
En tako dober primer je glavni SEM. v Idriji, najlepše dela, KO NE DELA! Takrat vsi lepo vzijo po znakih in promet teče tudi v konicah od 14h do 15h in tista od 16h do 17h brez problema, ko pa dela pa kolone po 600 m v vse 3 smeri!
Tista dva na novo instalirana semaforja v Idriji sta spomenik “odličnosti” mestnih veljakov in prometne stroke, ki niso utegnili pomisliti na KROŽIŠČA, ki povsod v razvitem svetu izrivajo semaforje in povečujejo pretočnost prometa
Se strinjam, da je promet v tako majhnem mestecu med jutranjo in popoldansko konico kaotičen, sploh po uvedbi semaforja.
Mogoče pa se že razmišlja o postavitvi krožišča, vsaj na vstopu v mesto, kjer na glavni magistralki vedno gori rdeča, da bi imeli penzionisti po nakupih vtušu in merkatorju zeleno luč.
Še enkrat, podpis.