Atrakcija na kolesih
Naj že na samem začetku razjasnim, da mali Citroën, ki si je svoje »prijateljsko«* ime sposodil pri legendarnem modelu iz 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja, ni ravno avtomobil. Tehnično gledano je štirikolesnik, ki ga boste zaradi njegovih miniaturnih mer (2,41 m v dolžino in 1,36 v širino) pred trgovskim centrom bistveno lažje parkirali kot »odrasle« avtomobile.
Mali Ami je tako lažje interpretirati kot svojevrsten nadomestek mopedu oziroma skuterju, ki za razliko od slednjega poskrbi, da
bo vaša pričeska ohranila izjemen volumen, sijoč lesk ter popolno obstojnost v vseh vremenskih pogojih. Hja, vsekakor precej drag dežnik na kolesih.
Vsekakor boste z malo Citroënovo pogruntavščino na štirih kolesih bistveno bolj opaženi na cesti, kot če bi se naokrog prevažali z najnovejšim superšportnikom. Preverjeno v praksi! Tako je celo lastnik prelestnega Ferrarija z žalostjo v očeh moral priznati, da nikakor ni bil največja atrakcija na semaforju, ko je tam stal skupaj z Amijem. Posebna previdnost pa naj velja v okolici vrtcev in šol, saj ga bodo otroci želeli na vsak način odvleči v peskovnik – deluje, kot da bi zbežal s polic bližnje trgovine z otroškimi potrebščinami. Otrokom dobesedno zažarijo oči, ko ga zagledajo na cesti!
Z nostalgijo
Ami je sicer precej preprosto vozilce, namenjeno prevozu od točke A do točke B, ki pa sta lahko narazen največ 75 kilometrov. Zato ponuja zgolj najnujnejše pripomočke. Oziroma zgolj tisto, kar smo našli v avtomobilskih »preproščinah« pred kakšnimi 40 leti: volan, sedež(a), smernike, brisalec ter enega najbolj obveznih kosov opreme na Mediteranu, predirljivo hupo.
Za ohlajanje notranjosti tako načeloma skrbita preklopni stranski stekli, kot nekdaj v Spačku, za ogrevanje pa nič kaj prepričljiv ventilator z grelcem, ob katerem vas bo pozimi precej bolj zeblo kot pred desetletji v legendarnem Fičku, kjer je pri zadnji klopi pihal bistveno bolj topel zrak. Radio? Ah, dajte no, saj imate telefon, ki ga lahko namestite v priročno držalo. Če ga boste ob hrupu slišali. Parkirni senzorji? Hja, ko odprete okno, lahko tako ali tako kar z roko potipate, kje se nahaja ovira za Amijem.
Nekaj zanimivih dodatkov je sicer vseeno moč najti v katalogu, med njimi se najde celo … kavomat. Žal pa boste zaman iskali ročko za prho (da, prav ste prebrali!), ki jo sicer ponujajo Italijani v njegovem bratcu (Fiat Topolino), da bi se lahko že na parkirišču stuširali po napornem dnevu nastopanja v vlogi kurirja ali poštarja.
Tovorna verzija Cargo, ki smo jo tokrat vozili mi, ponuja 400 litrov uporabne prostornine. Vanjo lahko naložite dovolj solidnih 140 kilogramov tovora, kar je v osnovi dovolj za kurirsko ali poštarsko vozilce, ki pa je seveda omejeno na predele znotraj mestnih obzidij. Vsekakor se zna izkazati za zelo praktičnega tudi pri vsakodnevnih nakupih, pri čemer bo celo obisk vaše najljubše tržnice precej manj stresen kot z ogromnim družinskim SUV-jem. Prava nakupovalna košara na kolesih!
Izzivi prometnega vsakdana
Naravni habitat malega Citroënovega električnegaAmija, čigar baterijo (kapaciteta 5,5 kWh) lahko na domači vtičnici napolnite v dobrih treh urah, je seveda bolj ali manj omejen na mestna središča. Kar pa seveda ne sme biti presenečenje, saj gre za prevozno sredstvo z motorčkom, ki razvije zgolj 8 “konjev” največje moči in ki ga lahko vozijo celo neučakani petnajstletniki z opravljenim izpitom za mopede oziroma za kategorijo AM.
Znotraj mesta tako Ami dodobra sledi prometnemu toku (ne, ni potrebno, da se pelje po kolesarski stezi, da ne bo pomote!), a se
nekoliko zaplete na na magistralnih cestah. Med tokratnim preizkusom je precejšen izziv predstavljal že kakšen pretirano tekmovalen rekreativec na cestni specialki, ki si ga prepoznal po dresu z napisom UAE ali Jumbo Visma, saj etapna zmaga za Amija na ravninskem delu ceste ni bila povsem samoumevna. Da o kakšnem ogromnem Fendtu z balirko, ki mu ni bilo moč uiti niti po klančku navzdol, sploh ne govorim! Na kakšen hrib pa vseeno raje ne lazite, saj boste navkreber prodirali s hitrostjo največ 25 km/h.
Vseeno je bila vožnja izven mesta tudi doživetje zase, saj si med potjo spoznaval različne tipe voznikov. Preplašene, ki si na 1,4 kilometra ravnem in povsem praznem cestnem odseku niti pod razno niso upali prehiteti malega Citroënčka. Ali pa za dodobra arogantne v črnih športnih terencih nemškega plemiškega porekla, ki bi te najraje zrinili v obcestni jarek. Ter ti namenili tako srep pogled kot najbolj goreči Ruparjevi protestniki ob omembi prvega predsednika Republike Slovenije.
Ponuja mali Ami tudi delček občutka joie de vivre, tako značilnega za znamko iz Poissyja? Vsekakor! Pa čeprav se – zanimivo – ne more ponašati s prepoznavno lastnostjo Citroënovih vozil v obliki mehkobne vožnje. In ne le to: Ami je verjetno celo najtrši predstavnik znamke zadnjih let, saj voznik še kako čuti prav vsako cestno nepravilnost, ki je ni zajelo zadnje javno naročilo za sanacijo cestišč.
Prijateljstvo ima svojo ceno
Vožnja z malim »prijateljem« izzove v vozniku nemalo nostalgičnih spominov na čase, ko so kraljevale po naših cestah raznorazne Zastave, Fiati in Lade. Vozilce, v katerem se čas vsekakor ustavi. Tako ali drugače!
A vendarle deluje vse skupaj tako simpatično – še posebej ob nekaterih preprostih rešitvah, kot je npr. povsem običajen polnilni kabel za šuko vtičnico, skrit v odprtini med vrati – da mu oprostiš marsikaj. Nenazadnje tudi precej poenostavljeno izdelavo ali pa nekatere arhaizme (npr. dva klasična ključa za odklepanje in zagon avtomobila), ki so jih očitno našli v muzeju avtomobilizma. Malce manj mu opravičiš samozavestno ceno, ki bi morala biti – tako med prijatelji – vsaj prepolovljena. In že zaradi slednje verjamem, da se bo z malim Amijem stkalo precej manj prijateljskih vezi, kot bi se jih sicer lahko.
Ami je zagotovo eno bolj odštekanih vozil zadnjih let. BogAMI!
Tekst: Urban Acman.
* Ami = prijatelj (franc.)
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Mali kamerad"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sedež zgleda kot iz starih ljubljanskih trol, ni čudno, da je vožnja trda. Sicer pa mislim, da tole ni za naše ceste, ker nimamo tistih tipičnih mestnih središč z nešteto ozkimi ulicami, kot jih imajo npr. v Italiji in še kje.
tehnično gledano nimamo niti mest kjer bi tole res melo smisel, kaj šele mestnih središč….
po drugi strani pa… če malo bolj spodoben, polno vzmeten električni bicikel stane od treh, štirih jurjev naprej in če ošteješ znesek eko subvencije, se nenadoma ne zdi več tako absurdno drag :)…
50% cenejši in 50% hitrejši, potem bi razmislil o njem.