Eno je, da je Dori postala prevelika za prevoz na zadnjih sedežih, ki si jih mora deliti z Brinom. Poleg tega pa sem hitro ugotovil, da je priročna zaščitna podloga sedežev v avtu sicer koristna, a ne zadošča, da bi potniški del ohranili v spodobno čistem stanju. Sedež je pod njo sicer ostal čist, a to ni nič pomagalo pri zadrževanju leteče dlake, pogosto pa se je tudi naslonila na otroški sedež in ga spotoma umazala. Iskal sem torej rešitev na dolgi rok. Potem je tukaj še senzor za potnike na zadnji klopi, ki je nenehno piskal, da zadaj desno sedi nekdo, ki ni pripet – Dori je namreč postala dovolj težka, da ga je na svojem položaju upravičeno motila, ker se je raztegnila čez dve potniški mesti, pripeta pa je bila zgolj na enem.
Elektrika kot osnova za udobno vožnjo
Pa sva si v ta namen še enkrat sposodila Frontero. Zakaj prav ta model, če so vsi Opli prijazni psom? Za začetek, ker spada v najbolje prodajan avtomobilski segment v Sloveniji ter je s tem bistveno bližje povprečni slovenski družini kot pa večji in dražji modeli. Hkrati je na zunaj dokaj pravilnih oblik, zaradi katerih ima dokaj prostoren prtljažnik s pritrdilnimi sidrišči, s katerimi lahko varno namestiš transportni boks. Potem je tukaj še odstranljivo dvojno dno, ki je v mojem primeru prišlo še kako prav, in primerno nizek rob prtljažnika za dostop psa.
Za piko na i pa je bil tokratni testni avtomobil eden prvih, ki so v Slovenijo prišli z baterijsko-električnim pogonom. In prav zanimalo me je, če bo v njej Dori še bolj uživala v udobju tišine, sploh če pomislim, kako zelo razvit je njen sluh v primerjavi z mojim, pa že jaz zelo dobro zaznam razliko. Frontera se je na tem področju izkazala predvsem v udobju vožnje, pa s tem ne mislim le na udobno nastavljeno vzmetenje. Všeč mi je kombinacija tihe in umirjene vožnje, ergonomije voznikovega delovnega prostora, preglednosti in udobno nastavljenega vzmetenja, ki so ga morali prilagoditi baterijskemu paketu v dnu vozila. Čeprav je pospešek hipen, to Dori ni zmotilo – je pa tudi res, da sem pri vožnji potnikov vedno še bolj pozoren, da jim je prijetno.
Priznam, sem eden od “zmešanih” lastnikov
Prej sem omenil primerno nizek rob prtljažnika za dostop psa – ta je zelo praktičen, čeprav v mojem primeru zaenkrat še ne igra pomembne vloge, saj petmesečno Dori še vedno dvigujem. Njeni nezaraščeni hrustanci v sklepih še ne smejo biti pod tako veliko obremenitvijo, do kakršne pride ob skakanju v in iz prtljažnika. Pravzaprav jo nosim tudi po stopnicah, še na zadnjo sedežno klop sem jo dvigoval. Jasno, nekateri že zavijate z očmi. Tudi jaz sem včasih, če verjamete ali ne. Zdaj pa sem postal eden od “zmešanih” lastnikov, ki ga na trenutke že kar pretirano skrbijo za zdravje svojega psa. A sam verjamem, da vlagam v prihodnost, saj moje početje izrazito zmanjšuje možnost za njene morebitne kasnejše težave s kolki. Ko bom čez nekaj mesecev prenehal trenirati mišice (Dori že zdaj namreč tehta čez 15 kilogramov) pa bom boksu seveda dodal še zaščito roba prtljažnika, da vgrajena plastika ne bo povsem umazana in spraskana od pasjih krempljev.
Ni dovolj le varen transportni boks
Če je logično, da pes med vožnjo ne sodi v naročje, na armaturno ploščo, zadnjo polico ali na sprednji sedež, pa morda ni odveč dodati, da kužek ne bo nič varnejši, če bo med vožnjo zgolj zaprt v transportnem boksu. Pomembno je še, da je transportna kletka fiksno pritrjena, saj bi se v primeru trka lahko pričela prevračati ali ob močnem zaviranju leteti v smeri sprednjega dela vozila, v njej zaprt kužek pa bi bil v prav tako hudi nevarnosti, kot če bi bil v avtomobilu prosto spuščen.
Ne morem niti mimo varnosti različnih transportnih boksov. Dosti jih je, ki sploh niso ustrezno testirani oziroma se v primeru nesreče spremenijo v nevaren konglomerat drobnih ostrih kosov plastike in kovine. Ker sem slišal, da obstajajo tudi varnejše rešitve, sem se sprehodil po spletu in hitro prišel do švedskega podjetja MIMsafe. Njihovi avtomobilski transportni boksi so izpostavljeni strogim preizkusom na švedskem raziskovalnem inštitutu RISE s testno metodo SPCT (Safe Pet Crate Test) v različnih scenarijih trčenja (trk spredaj, od strani, nalet zadaj, prevračanje vozila), kjer lahko preverijo, kakšne so posledice tako za pse kot tudi vse ostale potnike v vozilu. In kot sem lahko videl iz njihovih predstavitvenih gradiv, zmečkalno območje (Crumple zone) v primeru nesreče ustvari nadzorovano kompresijo, ki zmanjša neposreden vpliv trka na zadnje sedeže ter dodatno zaščiti psa.
Iskanje pravega sopotnika
V eni od ljubljanskih specializiranih trgovin za hišne ljubljenčke so me prijazno povezali s predstavnikom podjetja, ki v Sloveniji zastopa izdelke MIMsafe. Sledilo je usklajevanje dimenzij vozila in dimenzij odrasle samice avstralskega ovčarja, nato pa sva prišla do optimalne rešitve. Izvedel sem, da je po njihovih strokovnih priporočilih za ustrezno višino avtoboksa treba upoštevati plečno višino odraslega psa, povečano za 5 centimetrov. Pojasnil mi je: “Varnostno gledano je izbira manjšega avtoboksa za psa bolj varna. Če avto stoji na miru in se vanj nekaj zaleti, avto odrine v eno ali drugo smer. Pes, ki je v avtoboksu, ne spremeni gibanja, dokler ena od sten avtoboksa ne doseže psa. Večja kot je razdalja med psom in steno oziroma stenami avtoboksa, večja je razlika v hitrosti in večja je sila pri trčenju. Lahko ga primerjamo z varnostnim pasom, za katerega večina ljudi ve, da mora biti čim bolj zategnjen, da nas čim bolj zavaruje. Se pravi: večja kot je kletka, večja je razdalja za psa in večje sile delujejo na psa v trčenju.”
Ker ima Frontera dvojno dno prtljažnika, je primerna za uporabo boksa, sicer prvenstveno namenjenega kombilimuzinskim modelom (VarioCage Compact). Ta ima nekoliko prilagojeno namestitev vrat, ki so dvignjena za dobrih 20 centimetrov, da se lahko odprejo nad prtljažnim robom. Ko sem ga prevzel in namestil v prtljažnik, sem komaj čakal, da ga z Dori preizkusiva.
Mene je namreč prepričal, pa ne le zaradi varnostnih kompetenc. Všeč mi je, da ga je mogoče prilagoditi po globini. Tako je ravno prave velikosti zanjo zdaj, ko še ni zrasla do polne velikosti, nato pa ga bom lahko čez nekaj mesecev še nekoliko poglobil, da ji bo med vožnjo udobno. Rešitev z dvignjenim odpiranjem ob uporabi dvojnega dna je odlična, pri Fronteri je prilagojena višina na idealnem mestu. Ko bo Dori lahko sama vstopala in izstopala iz prtljažnika, pa bom na prag dodal le še dodatno zaščito.
Nisem verjel, da bo šlo tako zlahka
Ko sem v preteklosti razmišljal o vožnji psa v ločeni kletki, sem bil vedno skeptičen. Najbolj do prodajalcev, ki imajo pač svoje motive, čeprav so mi tudi prijatelji že od začetka priporočali uporabo avtoboksa. Sam sem se tej ideji sprva zelo upiral in nisem načrtoval nakupa. Upirala se mi je že sama ideja, da bi imel zaprtega psa v prtljažniku, stran od nas, kaj šele, da bi verjel, da tudi on potrebuje svoj mir in prostor. Pa sem po nekaj mesecih skupnega bivanja vse skupaj malo premislil in le poskusil.
No, Dori je vse moje dvome o ločitveni tesnobi postavila na spolzka tla že ob prvem stiku z avtoboksom. Kot običajno sem jo
prijel, dvignil in jo postavil pred škatlo. Vstopila je sama in se takoj (in s tem res mislim takoj) ulegla. Malo je ovohavala okolico, ampak še naprej ležala in spremljala dogajanje iz prtljažnika. Po petih minutah privajanja sva se odpravila na prvo vožnjo. Tokrat zelo kratko, le do bližnjega gozda, kjer rada pohajkujeva. Šlo je brez cviljenja, brez lajanja, povsem brez težav. Tudi po sprehodu se ni upirala vstopu v boks, kar me je še posebej razveselilo.
Boks je po nekaj dneh vsakodnevne rabe postal njeno zatočišče. Ko sva prišla s sprehoda, je kar ostala v njem, z odprtimi vratci. V njem se očitno počuti varno, malo privzdignjen položaj pa ji daje še dodatno samozavest. Za primer: ropot kosilnice za travo jo je vedno prestrašil in zato je redno prihajala do mene, zraven pa lajala v glasen stroj. Zdaj pa je zadovoljno ležala v svojem boksu, da sem v miru pokosil travo – ona je bila na varnem, jaz pa pomirjen.
Besedilo in foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen