Ohranjanje SUVerenosti
Če bi me še pred nekaj leti kdo želel prepričati, da obstaja dvotonski terenski monstrum, v katerem razgraja več kot tristo podivjanih žrebcev, ki poskrbijo, da je na semaforskem tekmovanju »drag race« povsem poravnan z Minijevo žepno raketo Cooper S ter ob tem porabi manj od ultra ekološkega Toyotinega Priusa, bi ga verjetno vprašal, kje nabavlja svoje opojne substance. A je BMW-ju v letošnjem letu uspel prav omenjeni podvig – pa četudi s pomočjo nekaterih rokohitrskih trikov, ki znajo z odvračanjem pozornosti dodobra zavesti publiko.
V svoje največje športno uporabno vozilo so tako vgradili priključno hibridni pogonski sklop, ki je sestavljen iz 245-»konjskega« dvolitrskega turbobenskega agregata, poznanega že iz modela 328i, ter 113-»konjskega« elektromotorja, ki je zaradi boljšega prostorskega izkoristka integriran kar v osemstopenjski avtomatski menjalnik. S tem naj bi omenjeni pogonski sklop poskrbel za izjemno suverenost pri voznih performansah (6,8 sekund od 0-100 km/h), ki so povsem na nivoju poslovnih limuzin prestižnejšega pridiha, ter za neverjetno štednost pri porabi goriva (3,4 l/100km), s kakršno se lahko pohvali zgolj še … 50 kubična Piaggiova Vespa.
S tovrstnim »eko« avtomobilskim paketom želijo Bavarci prepričevati vse petične kupce, da se lahko po mestnih središčih povsem brezskrbno prevažajo z ogromnim SUV-om, brez da bi jim fanatični okoljevarstveni dušebrižniki za hrbtom kazali iztegnjene sredince. Ter hkrati dokazati, da znajo ustvariti ultra varčen hibrid, v katerem vam ni nerodno, da vas vidijo za njegovim volanom.
Non omne quod nitet aurum est*
Okej, sama ideja o hibridnem SUV velikanu sicer ni najnovejša pogruntavščina v svetu avtomobilizma – spomnimo se zgolj Lexusove motorne dvoživke (RX), ki je na trgu že dolgih sedemnajst let. A v teh konfuznih časih, ko so dizli med (prvenstveno ameriškimi) kupci vsaj toliko zaželeni, kot ruska vojaška letala na turškem nebu, postajajo zopet precej popularne hibridne različice Porsche Cayennena, Audi Q7, Mercedes-Benz GLE, Volvo XC90, Range Rover Sport, s čimer naj bi ponujali ustrezno alternativo traktorsko zvenečim različicam. Zatorej se je pred tokratnim testom elektro-bencinskega BMW kar samo od sebe ponujalo vprašanje, če omenjeni »varčneži« resnično poskrbijo za manj sájenja iz izpuha ali pa gre pri vsem skupaj le za … sajênje rožic.
X5 z označbo »40e«, ki označuje, da gre za hibridno verzijo z možnostjo priklopa na elektriko, naj bi tako ponujala bistveno manj packasto in zvočno vljudnejšo alternativo enako močnemu ter podobno dragemu turbodizlu 40d. K temu naj bi pripomogla kombinacija štirivaljnika ter električnega agregata, ki se napaja s pomočjo litij-ionske baterije (9 kWh), ki se skriva pod prtljažnim dnom (zaradi česar je prtljažni volumen manjši za 150 l). Slednjo je moč napolniti v dobrih štirih urah tudi na domači vtičnici (BMW-jevci pa vam lahko v domači garaži montirajo posebno polnilno postajo BMW i Wallbox, ki omogoča krajši čas polnjenja).
Tovrstni pogonski sklop v praksi poskrbi, da je avtomobil v večini voznih režimov suveren in dovolj živahen (a, zanimivo, kljub izdatni konjenici pod motornima pokrovoma nikdar brutalen!) ter skorajda povsem neslišen. Le med energičnim pospeševanjem zna kabino dodobra napolniti brenčav zven TwinPower Turbo štirivaljnika, ki pa nekako ne spada k možati pojavi glomaznega BMW-ja in deluje kot Justin Bieberjev napev v Hard Rock Cafeju – s samo melodijo sicer ni nič narobe, le ambient ni ravno tisti pravi!
Iluzionistični performans
Varčni vozniki, ki bodo medtem povsem pozabili, da so morali za najbolj varčno verzijo X5 v ponudbi spraskati na kupček vsaj 74 evrskih tisočakov, bodo precej veseli, da lahko na relacijah, ki niso daljše od (idealnih) 31 kilometrov ter hitrejše od 120 km/h, s pridom izkoriščali električni pogon (način MAX eDrive) – a le, če bo ob tem napolnjenost akumulatorja vsaj 12-odstotna, pod to vrednostjo je hitrost vozila limitirana na največ 55 km/h.
A ker si človek običajno ne kupi tolikšne jeklene gmote, da bi se z njo preganjal zgolj in samo med mestnimi ulicami (kjer je sicer rekuperacija električne energije še najbolj učinkovita), bo brž zaprepadeno ugotovil, da realna poraba goriva še zdaleč ni tako ugodna, kot navaja prodajni katalog.
Ob tem pa je le potrebno razumeti, da je formula, s katero tovarne izračunavajo uradno normirano porabo priključnih hibridov, že nevarno blizu sferam šloganja, alkimije ter čarovništva in je kot takšna precej skregana z realnostjo. Pri čemer (malo za šalo, malo zares) samo še čakam na tisti trenutek, ko bodo proizvajalci postali tolikanj zviti, da bodo ustvarili hibrid z električnim motorjem, ki bo imel doseg vsaj 100 kilometrov, zaradi česar bodo lahko navedli uradni podatek o povsem nični porabi goriva – pa četudi bo avtomobil naslednjih 100 kilometrov požlampal 30 litrov dragocenega goriva …
Tako se je tudi tokratni testni primerek »ponašal« s skorajda štirikrat višjo porabo goriva od uradno navedene. In četudi sem dodobra izkoriščal vse možne »varčne ukrepe«, ki so na voljo (EcoPRO način, ki dodobra zamori veselje do kakršnekoli dinamičnosti, ter uporaba »pametne« navigacije, ki skrbi za čimbolj optimalno regeneracijo in porabo elektrike na prej označeni poti), mi je uspelo le na daljših relacijah zmanjšati testno porabo pod 11 litrov. Zato sem pričel povsem nehote razmišljati, da bi ob kupu denarja, ki bi ga namenil nakupu BMW X5, le raje pogledoval k navorsko bogatejšemu ter milozvočneje brbotajočemu dizelskemu šestvaljniku.
Abstinenčna kriza
Vseeno pa moram priznati, da sem imel po zaključku tokratnega preizkusa, ko sem se presedel za volan petkrat cenejšega štirikolesnika, še nekaj časa precejšnjo abstinenčno krizo. Saj se lahko v avtomobilu, ki ponuja petim potnikom celo več prostora in udobja od vesoljskega Space Shuttla, brez težav počutiš bolje kot v lastnem stanovanju. Pri čemer omenjene občutke dodobra nadgradi 5.860 evrov vredna usnjena sedežna garnitura, ki se odlično sklada z orehovim opažem na armaturni plošči, izjemno mikavna nočna osvetlitev notranjosti ter na 4.724 evrov ocenjeno dansko ozvočenje, ob katerem še slavčki obmolknejo.
Hkrati odkrito zavidam vsem uporabnikom (lastniki vozila so tako ali tako večinoma leasingodajalci) novega X5, da se vozijo v enem najbolj vozno prepričljivih SUV-ov na planetu! Bavarski inženirji bi si tako zaslužili nagrado za posebne dosežke, saj bližnji konkurenci (okej, Porschejevi so pri tem izvzeti) nikakor ni jasno, kako jim uspe ustvariti, da se lahko dvotonski polterenec na cesti obnaša skoraj enako kot katerakoli poslovna limuzina (manko nagibajočih občutkov v ovinkih, izjemno komunikativen volanski mehanizem, perfektno požiranje neravnin), pri čemer se lahko hibridna verzija še dodatno pohvali s serijskim zračnim vzmetenjem na zadnji premi ter elektronskim nadzorom blažilnikov, kar omenjeno vozno doživetje dvigne še na višji nivo!
Chanometer
Tako kot ni vse zlato, kar se sveti, tako tudi ni vse povsem zeleno, kar je hibrid. Delni dokaz tega je tudi povsem novi priključno hibridni BMW X5, ki bo s svojim (sicer precej naprednim) pogonskim sklopom navduševal več ali manj le tehnološke navdušence, ekološke fundamentaliste ter … Američane.
Nenazadnje v tako velikem in težkem avtomobilu hibridna tehnologija (še) ne pride do varčevalnega izraza v enaki meri kot pri manjših in lažjih štirikolesnikih. Hkrati pa je potrebno razumeti, da gre pri trenutno največjemu BMW-jevem športnem terencu le za vozilo, ki je prvenstveno namenjeno čimbolj nestresnemu premagovanju daljših avtocestnih razdalj, kjer pa je turbodizel vsaj zaenkrat še vedno v prednosti.
A je BMW-jeva motorna dvoživka vseeno preklemansko dober pokazatelj, da se je v zadnjem času tovrstna »alkimija« pri ustvarjanju priključnih hibridov ter ostalih alternativnih pogonov (spomnimo se zgolj na prihajajočo Teslo X) izjemno razvila in bi znala že v zelo kratkem času spreobrniti celo marsikaterega dizelskega pravovernika.
Tekst in foto: Urban Acman.
* Ni vse zlato, kar se sveti (lat.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen