Japonci sicer v zadnjih letih na polno promovirajo hibridno tehniko, a se, pragmatični kot so, zavedajo tudi, da hibridna tehnika ni čisto za vsakogar. Zato ponudbo, poleg klasičnih atmosferskih bencinskih ter hibridnih različic, sestavljajo tudi sodobni turbodizli. Po dolgem in trmastem vztrajanju so vendarle popustili, »skočili na vlak« pomanjševanja in predstavili svoj prvi turbobencinski mlinček – 1.2 D-4T, ali bolj po domače 1.2 Turbo.
Tri? Štiri!
Za razliko od vedno pestrejše ponudbe turbobencinskih trivaljnikov se je Toyota pri snovanju svojega agregata, v prid boljše kultiviranosti in mirnosti teka, odločila za štirivaljni koncept motorja. Jasno so ga oplemenitili s praktično vsemi danes poznanimi tehničnimi bonbončki, a bom sam omenil samo najslajše.
Otto ali Atkinson
Za turbobencinske motorje rahlo presenetljivo je veliko kompresijsko razmerje 1:10,0, ki služi dvigu motornih zmogljivosti, še bolj pa izkoristku motorja. Desetletja nazaj si je bilo praktično nemogoče predstavljati turbobencinarja s tako visokim kompresijskim razmerjem, saj je njegovo delovanje okrnil učinek klenkanja oziroma spontanega in nenadzorovanega vžiga mešanice goriva ter zraka. Eden najboljših pristopov za njegovo izničevanje je vgradnja neposrednega vbrizga goriva v zgorevalne komore, ki ga ima, ravno zato, vgrajenega tudi Toyotin 1.2 Turbo.
Njegova naslednja posebnost je sistem prilagajanja kotov krmiljenja sesalnih in izpušnih ventilov VVT-iW (Variable Valve Timing – intelligent Wide ali po slovensko: prilagodljivo krmiljenje ventilov – inteligentno široko). Na tem mestu W označuje wide ali »široko«, ki se nanaša na posebej široko področje nastavljivosti krmilnih kotov sesalnih ventilov.
S slednjim so Toyotini inženirji dejansko uspeli v mali 1.2 Turbo vgraditi kar dva delovna cikla. V območju »normalnih« kotov zapiranja sesalnih ventilov deluje s klasičnim Ottovim delovnim ciklom, ob majhnih obremenitvah pa s poudarjeno zakasnitvijo zapiranja sesalnih ventilov preide v, tako Toyota, bolj gospodaren Atkinsov delovni cikel.
Vozi kot turbodizla
Po nazivni moči 85 kilovatov (116 KM) je sicer šibkejši od 1,6-litrskega atmosferskega bencinarja, a je zato s 185 Nm navora prožnejši. Da je vrh krivulje navora čim višji je seveda pomembno, a na cesti šteje tudi, kje na lestvici motornih vrtljajev se ta vrh nahaja in kako širok je. No, Toyotinim inženirjem ga je uspelo razširiti v območje od 1.500 do 4.000 vrt/min, kar se potrdi tudi na cesti.
Motorček namreč pri 1.500 vrt/min doseže polno vlečno silo in jo ohranja vse do vklopa grobega omejevalnika motornih vrtljajev. Že res, da motorna prožnost sicer nikoli ni zares brutalna, a je bo dovolj za družinska potepanja in sledenje tudi hitrejšemu prometnemu tempu. Ob omejevalniku motornih vrtljajev naj omenim samo še njegov (za bencinske motorje) zelo zgoden vklop, ki ustavi »veselje« že pri 5.800 vrt/min. Zaradi za bencinarje ozkega območja razpoložljivih vrtljajev in dejstva, da prepriča s prožnostjo predvsem v prvi tretjini motornih vrtljajev, je jasno, da se 1.2 Turbu najbolje poda uporaba, značilna za (turbo)dizle – vožnja z nizkimi motornimi vrtljaji ter zanašanje prvenstveno na motorno prožnost.
Polikan
Poleg novega motorja se spodobi nameniti še kakšno besedo ali dve tudi ostalim nezanemarljivim spremembam Aurisa. Prva prostemu očesu najbolj očitna je nedvomno polikana zunanja podoba. Seveda ohranja osnovno futuristično pojavo modela izpred prenove, a so njeni vogali in gube zglajeni. V isti sapi so ji poskusili, po mojem sicer ne najbolj uspešno, dvigniti vtis žlahtnosti z izdatno uporabo okraskov v kontrastni kombinaciji črnine in kroma, proti doplačilu si je pa moč omisliti tudi zadnji hit tehnike – žarometa v tehniki LED.
V notranjosti izstopajo merilniki z novo grafično podobo in barvnim zaslonom med analognima števcema ter zglajena sredinska konzola armaturne plošče. Čistost njenih potez poudarjajo na dotik občutljiva »stikala« radijsko-navigacijskega sistema, ki so nadomestila prav vse klasične gumbe in tipke modela pred prenovo. Popolnoma enako kot sem že pri Opel Corsi 1.4 Turbo pogrešil klasični gumb za uravnavanje glasnosti ter vklop in izklop radijskega sprejemnika, me je tudi tu zmotila njuna odsotnost. Dodatno pa sta me zmedli še fizični tipki za nastavljanje ure, ki se naprednosti vseh ostalih tipk nekako ne poda. Nadgradnjo avta zaokrožujeta izboljšana zvočna izolacija kabine in optimirana nastavitev podvozja, ki še naprej prepričujeta s suverenostjo prestrezanja cestnih neravnin, dosti manj pa z dinamiko med ovinki.
TTS
Toyota pri promoviranju prenovljenca veliko stavi še na skupek varnostno-asistenčnih sistemov TSS (Toyota Safety Sense). V njem so združeni sistem za samodejno zaviranje, sistem zoper nenamerno menjavo voznega pasu, sistem za samodejno preklapljanje med dolgimi in zasenčenimi žarometi in sistem za branje prometnih znakov. O mojem stališču do tovrstnih sistemov sem se že nekajkrat razpisal (recimo tu in tu), zato se ne bom še enkrat ponavljal.
Bi pa rekel, da je Toyota z njim naredila korak v pravo smer, ko ga je naredila cenovno bolj dostopnega, kot so običajno tovrstni sistemi. Jasno je seveda, da so to storili na račun učinkovitosti oziroma funkcionalnosti nekaterih, saj se namesto aktivnega poseganja v vožnjo zanašajo le na opozarjanje, a vseeno.
Že vedo
Ker je Toyota z osvežitivjo Aurisa motor 1.6 VVT-i umaknili iz prodaje, je postal mali 1.2 Turbo pravzaprav vrh bencinske ponudbe. Če seveda odmislimo hibridno izpeljanko. Glede na izredno ostro konkurenco v tem avtomobilskem razredu, kjer sta obsežnost in raznolikost, tudi motorne, ponudbe, ena ključnih lastnosti za prepričevanje kupcev v nakup, se mi zdi prepričevanje s tako skromno motorno paleto skoraj utopično početje.
Bencinska Aurisa sta tako pravzaprav samo dva – nepremičnina z anemičnim 1,33-litrskim atmosferskim štirivaljnikom ter na tem mestu preizkušen 1,2-litrski turbo z vsega skupaj 116 »konji«. Na drugi strani številni tekmeci razpolagajo z mnogo širšim razponom moči kot tudi obsežnejšim naborom samih motornih različic. Toda Japonci očitno vedo, kaj počnejo, saj v nasprotnem primeru najbrž ne bi bili številka ena po prodaji avtomobilov na svetu.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Posipanje s pepelom"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Pri opremi Sport manjka marsikaj kar bi upravičilo naziv paketa. Že to, da ima najbogatejši paket Sol športne sedeže ta pa ne je čudno. Osebno bi vozilom pri katerih kupec nima na izbiro tudi možnosti zasilnega rezervnega kolesa, to dodal pod minus.
Športni kofetni mlinček… že skoraj čisto vsak avto je z oznako sport pa nima niti 1 lastnosti, ki bi lahko opravičil ta naziv
Ena izmed redkih toyot, pri kateri mi je vizuelno všeč notranjost. Tudi sprednji del je lepo oblikovan, zadek pa je nekoliko manj posrečen.
Pohvalno, da so se odločili za 4 valje!
Specifična moč na liter prostornine ni problem je pa problem, če ima motor konstrukcijske težave ali težave z vgrajenimi deli. V tem primeru imaš lahko 1.2 motor in 60KM pa bo motor skropucalo. Bomo videli kako se bo pri zanesljivosti obnesel ta Toyotin novinec. Pri sebi sem prepričan, da si Toyota takih težav, kot si jih je privoščil VW ne bo dovolila.
115 konjev za 1.2? Niso ‘poznavalci’ par let nazaj napovedovali, da 1.2t z 105 konji ne bo prisel niti do 100k km?