Nova generacija, ki ni videti nova
Zdi se, da je pri Audiju vse v znamenju številke štiri. Pa najsi gre za logotip štirih prepletajočih se prstanov, legendarni štirikolesni pogon »quattro«, tradicionalno sodelovanje na novoletni turneji štirih skakalnic ter nenazadnje tudi za A4, ki velja že vrsto let za njihov najbolj množičen model in katerega menda vozi vsak (kakopak!) četrti slovenski voznik Audija. Zatorej ne čudi, da Bavarci pri vsakokratnem ustvarjanju nove generacije modela A4 ničesar ne smejo prepustiti naključju, saj gre za izjemno pomemben produkt v njihovem naboru.
Tako tudi peta reinkarnacija nekdanjega modela 80, ki so jo sicer predstavili že v lanskem letu, predstavlja pravo malo manifestacijo znanja inženirjev iz Ingolstadta, s katero želijo nagnati bližnji konkurenci strah v kosti. Za osnovo so vzeli najnovejšo koncernsko modularno platformo MLB Evo, ki jo je moč najti med drugim tudi pri dragoceni Bentley Bentaygi, vanj vgradili najsodobnejše pogonske sklope, pri katerih programska oprema menda ni (več) okužena s »trojanci«, ter najeli oblikovalce, ki obožujejo ruske matrjoške.
Slednji so tako v duhu novodobnega Audijevega kloniranja … pardon … oblikovanja, pri katerem si postajajo njihovi modeli čedalje bolj podobni, zrisali skorajda kopijo prejšnje generacije. Tako A4 na cesti zelo težko ločiš od devet let starejšega predhodnika, zaradi česar deluje – podobno kot Subarujeva armaturna plošča – rahlo zastarel, že kot nov. Škoda! Zdi se, da je zunanjost nove generacije A4 moč oceniti kot nekoliko zamujeno priložnost. Še posebej, če vemo, da so znali celo pri tradicionalno konservativnem Mercedes-Benzu pri kreiranju novega razreda C to bistveno bolje rešiti ter ustvariti precej bolj mladostno oblikovano vozilo. Narobe svet!
A bodite povsem brez skrbi! Druženje z A4 je namreč razkrilo, da so štirje prepletajoči se prstani na maski avtomobila še vedno izjemno močan magnet za oči mimoidočih, pri čemer niti ni toliko važno ali gre za star ali povsem nov model. Zanimivo …
Mali princ
Morda zunanje linije očem mimoidočih firbcev res ne razkrijejo povsem, da gre za najnovejšo generacijo B9, a o tem ni prav nobenega dvoma v njeni notranjosti. Okej, res ne gre za kakšne revolucionarne spremembe, kakršnih smo recimo vajeni pri Francozih (spomnite se zgolj na popolno preobrazbo novega Megana), a vendarle so razlike v primerjavi s predhodnikom vidne, občutne in (celo!) slišne. Najnovejši A4 se tako lahko pohvali z izboljšano ergonomijo (npr. izvrstna tri-conska klima), večjim deležem mehkih plastičnih oplat (a ne toliko, kot pri novem »Baby-Benzu«) ter izvrstno zvočno izolacijo, zaradi katere sem kasneje, ko sem se presedel v pol cenejši avtomobil, med vožnjo kar nekajkrat preverjal, kje imam odprta okna.
Posebno pohvalo pa si zasluži tradicionalni Audijev občutek za notranje oblikovanje, pri katerem ni prostora za kič in slogovno shizofrenijo. S pomočjo izjemno bogatega in hkrati precej dragega (!) izbora opcijskih dodatkov ponuja vstopnico v svet avtomobilske visoke mode, kar si včasih našel zgolj v višjih segmentih. Pa naj gre za ravno pravšnjo ambientalno osvetlitev, neizmeren občutek za detajle (vklop kozmetičnih lučk z bližanjem roke), fantastično ergonomijo MMI upravljala ali pa zgolj za vrhunsko odzivnost tipk s tistim prepoznavnim klikajočim zvokom, kar zaman iščeš celo pri marsikaterem premijskem proizvajalcu (Lexus, uči se!).
Estetski fundamentalisti bodo zavijali z očmi zgolj ob cenenem videzu info-zabavne tablice na vrhu armaturne plošče, ki (roko na srce) spada v avtomobil tega cenovnega razreda v podobni meri kot plastična kvarčna ura iz pralnega praška na zapestje poslovneža. Da neznanja slovenskega jezika (ne, v meniju oznaka »slovenský« žal ni prava) v avtu, ki se ceni na več kot 50 tisočakov, niti ne omenjam.
Prednost je v tehniki
A tisto, zaradi česar novi A4 še najbolj navdušuje in prepriča, se skriva v njegovem drobovju. Novo podvozje s petvodilno zadnjo premo zagotavlja izvrstno lego na cestišču, pri čemer se lahko istočasno pohvali z izjemno dobrim požiranjem neravnin (česar v preteklosti pri kateremkoli Audijevem paketu, ki se je kitil z označbo »Sport«, nismo poznali). Odličen je volanski mehanizem, ki navdušuje z natančnostjo, a je za odtenek manj povratno poveden, kot pri kakšnem zadaj gnanem konkurentu iz bližnje bavarske soseščine. A da ne bo pomote, tu gre zgolj za detajle!
Srednji menedžment, ki se bo (vsaj pri nas) v največji meri znašel za volanom novih (službenih) Audijev A4, bo hkrati ugotavljal, da je druga najšibkejša dizelska možnost v ponudbi verjetno hkrati najbolj optimalna izbira pri vsakodnevnem premagovanju avtocestnih kilometrov – 150 »konjev« je namreč dovolj svobode željnih, da ni prav nobene potrebe pogledovati k 2.450 evrov dražji opciji, v kateri sicer razgraja 40 »žrebcev« več. Hkrati je dovolj varčen (5,9-litrska testna poraba črnega zlata na sto kilometrov), da finančniki ne bodo skakali v zrak zaradi previsokih računov za gorivo.
Vsekakor pa naj bodo pri dodatkih previdni ter se odpovejo vsaj na 1.500 evrov ocenjenim ne-adaptivnim žarometom LED (saj so ksenonski že serijski) in si raje privoščijo izvrstno 7-stopenjsko dvosklopkovno menjalno avtomatiko. Slednja namreč navdušuje z izjemno intuitivnim in urnim delovanjem, kar sem sicer zaman iskal pri Octavijinem 6-stopenjskem DSG-ju.
Chanometer
Novi A4 na zunaj nikakor ne kaže, da bi lahko predstavljala kakšno resnejšo nevarnost bližnji konkurenci. Vendar pa že po nekaj odpeljanih kilometrih da vedeti, da gre za izvrsten avtomobilski paket, ki dobesedno zleze pod kožo, da se z veliko muko ločiš od njegovega volana. Priznam!
A četudi gre za svojevrstnega »trojanskega konja«, ki svoje prave kvalitete razkrije šele pod površjem, vseeno mislim, da bi morali Audijevi zunanji oblikovalci pokazati več poguma. Še posebej pri ceni kolikor toliko spodobno opremljenega vozila segmenta D, za katero si si pred kakšnimi 16 leti lahko brez težav privoščil brutalni RS4 (zgolj za zanimivost, tovrstna 380-»konjska« raketa je tedaj stala 103.584 nemških mark) in pri kateri pričakuješ vsaj malček učinka »vau«. Nenazadnje zgolj in samo prelestnost prestižnega znaka na maski avtomobila ne bo v nedogled privlačila kupcev. Če ne verjamete, vprašajte Mercedesove prodajnike!
Tekst in foto: Urban Acman.
* Poslušaj! Notri, notri je trojanski konj (nevarnost je blizu) – latinski izrek
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Trojanski konj"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Predhodnik je bil verjetno ena največjih trug na 4-ih kolesih. Tako sterilnega avta že dolgo nisem vozil, “prednost v tehniki” gor ali dol. Potem pa nov model. Izboljšanje da. Revolucija ne. Štirje krogci bodo morali kar nekaj časa razmišljat, zakaj jim nos rine ven iz ovinka. Da ne omenjam razglašenega podvozja, ki zahteva obisk zobarja na vsakih 10k km (ob rednem servisu se naročite še k zobarju – predlagam, da imajo serviserji štirih krogcev zraven koncesionarja). Razglašeno zato, ker trdota ne prinaša želene ostrine. Čemu potem?
Ne ljubi se mi niti brat.
Uf, 50 tisočakov hočejo za to… nekako morajo dobiti denar za amerikance zaradi dizelske afere. Upam, da ta audi nima programske opreme za goljufanje.
Kar pogosto vozim oskubljeno različico (2.0 TDI Basis) in se z odlično oceno o ergonomiji spljoh ne morem strinjati. Za prekladanje med radiem, navi enoto in “avto” enoto porabim ogromno časa. Sploh če ga primerjam z VAG bratranci. Prav tako je podvozje nastavljeno obupno trdo – na 16kah. Meni osebno sicer odgovarja taka vožnja, za običajnega voznika je pa to too much. Je pa okretnost in filing v vožnji v primerjavi s predhodnikom vesoljska.