Novodobni spaček
Citroënov »kaktus«, ki je luč sveta ugledal pred štirimi leti, je predstavljal enega bolj odbitih avtomobilskih modelov (če seveda povsem odmislimo na veliko večino SsangYongov), pri katerem si le stežka našel karkoli, kar bi bilo skladno s prevladujočimi trendi oblikovanja. S svojo dokaj avantgardno pojavo, kjer so še največjo pozornost požele inovativne plastične obrobe Airbump, je dodobra obudil (skorajda že pozabljeno) osnovno filozofijo znamke, nekdaj poznane po drugačnosti in nekonvencionalnosti. Kar jim, recimo, ni povsem uspelo z modelom C3 Pluriel.
A če Citroënovci vsaj na začetku niso povsem dobro vedeli, v katerega od znanih avtomobilskih segmentov naj Cactus sploh umestijo, so z letošnjo kozmetično prenovo tudi to dokončno rešili. Tako se je prenovljeni Cactus, ki je v Citroënovi modelni paleti nadomestil rahlo ostareli kombilimuzinski C4, po novem znašel v kompaktnem razredu, s čimer želi konkurirati raznoraznim Golfom, Meganom, Astram in ostali kompaniji. Kar pa niti ni tako slabo! V avtomobilskem svetu, kjer večinoma prevladuje okus po pečenici Bratwurst, smo namreč dobili s Cactusom vsaj malce ekstravagantnosti v obliki kamemberja z jagodami. Oziroma, če povem po domače – v segmentu, kjer vsi avtomobili postajajo čedalje bolj germanizirani ter podobni »Klassenprimusu« iz Wolfsburga (med drugim tudi nekdaj precej bolj samosvoji Fiati in Peugeoti), predstavlja Citroënov predstavnik pravo osvežitev.
Kozmetična prenova je hkrati poskrbela tudi za nekatere estetske olepšave, zaradi česar je avtomobil sicer izgubil nekaj svojega prvotnega karakterja, a je postal za odtenek bolj skladen. Še posebej na zadnjem delu, ki je marsikomu deloval pred tem le malce preveč bizarno. Škoda le, da ni med opcijskimi dodatki na voljo tudi kakšno platneno ostrešje!
Žal pa so Citroënovci pri tokratni osvežitvi napravili tudi dva dokaj nerazumljiva kiksa, zaradi katerih je Cactus izgubil kar nekaj svojega prvotnega čara – ima manjše in precej manj izrazite plastične mehurčke Airbump, ki so veljali za njegov zaščitni znak, hkrati pa je v ponudbi drastično pomanjkanje živahnejših karoserijskih barv. Če sem povsem iskren, je »kaktus« ravno v kakšnem rumenem »Hello Yellow« ali modrem »Blue Lagoon« odtenku, ki so bili na voljo pred prenovo, izžareval tisti pravi znamkin duh, ki smo ga bili nekdaj vajeni od spačkov generacije hipijev.
Ljubiš ali sovražiš
Pri vozilih francoskega proizvajalca, katerega logotip izhaja iz vzorca »chevron« pri rezalnem orodju za mletje, smo bili v preteklosti hkrati vajeni tudi tega, da gre za tiste vrste produktov, ki jih – podobno kot suši, muzikal ali Justina Bieberja – le ljubiš ali pa sovražiš. Temu zvesto sledi tudi model C4 Cactus, kar morda še najbolj kaže v svoji notranjosti, kjer je moč najti nekatere precej nekonvencionalne rešitve, zaradi česar velja za pravi antipod Golfu.
Tako bi se znal marsikdo, ki je prepričan, da morajo imeti avtomobilski sedeži vsaj en certifikat s strani nemškega Združenja zdravnikov in terapevtov za področje bolečin v hrbtenici, na ves glas čuditi, kaj počnejo v Cactusu fotelji. Sprednja sedeža namreč povsem nehote spominjata na zofo iz dnevne sobe, a sta po prenovi dobila za 15 mm debelejše in tudi čvrstejše polnilo. Resda ne ponujata toliko bočnega oprijema v ovinkih kot velika večina konkurentov, a sta lahko hudičevo udobna! Izkušnja, na kakršno smo počasi že kar pozabili.
Vsa ostala notranja arhitektura ostaja tudi po kozmetični olepšavi v veliki meri nespremenjena (če odmislim nove barvne kombinacije ter rahlo posodobljeno info-zabavno enoto), kjer še vedno kraljujejo nekatere precej unikatne posebnosti (ročaji vrat, stransko odpiranje zadnjih stekel, ipd.). Žal pa še vedno primanjkuje malce več nedrsečih oblog v odlagalnih mestih, kozmetično ogledalce pri sopotniku (zgolj pri vozniku?!?) ter nekaj dodatnih dolžinskih centimetrov za kolena na zadnji klopi. Pogrešate merilnik motornih vrtljajev? Ah dajte no, kdo od voznikov Cactusa pa bi v resnici sploh gledal nanj?
Joie de vivre
Tisti pravi duh ležernosti in lagodnosti, kakršnega nekako pričakujemo od najbolj avantgardne francoske avtomobilske znamke, Cactus še najbolj pokaže med samo vožnjo. Še posebej pri kozmetično prenovljenih različicah, ki se lahko po novem pohvalijo z inovacijo v obliki vzmetenja s progresivnimi hidravličnimi omejevalci (Progressive Hydraulic Cushions), ki poskrbijo za dokaj učinkovito požiranje cestnih neravnin. Sistem vzmetenja namreč vsebuje tudi dva hidravlična dročnika, ki poskrbita za dvostopenjsko blaženje tresljajev, zaradi česar imaš občutek, da so ceste precej manj luknjaste, kot so v resnici.
Resda preizkusa, če se tudi v Cactusu ne razbijejo jajca v košari, kakor se nekdaj niso smela v spačku (oziroma modelu 2CV), tokrat nisem opravljal. A sem vseeno ugotovil, da ob umirjeni vožnji zelo dobro premaguje neravnine, saj imaš občutek, da jih kar preplava. Vendarle pa zna kaj hitro pokazati svoje meje že ob malce urnejši vožnji čez kakšno kombinacijo zaporednih prečnih neravnin, katerih le ne zmore povsem prebaviti.
Okej, pa saj prenovljeni C4 Cactus tako ali tako ne spada med tiste avtomobilske primerke, ki ljubijo neumorno preganjanje med ovinki, na kar kaže že njegov volanski mehanizem, ki je dokaj posreden. Gre pač za vozilo, ki mu je na kožo pisana ležerna vožnja, zaradi česar potnikom ne bo potrebno pred vožnjo deliti očal Seetroen.
V »kaktusovo« enačbo ležernosti in udobja tako spada tudi turbodizelska motorizacija pod motornim pokrovom, ki sicer povsem solidno opravlja svoje poslanstvo, a vseeno ne ponuja niti najmanjše esence kakršnihkoli ekstatičnih doživetij. Je morda kdo pričakoval kaj več od zgolj 99 »žrebcev«? Vseeno ponuja skupaj s (sicer dokaj nepretencioznim) 5-stopenjskim ročnim menjalnikom povsem zadovoljivo kombinacijo (presenetljiva delavoljnost pri nizkih vrtljajih!), ki še najbolj navdušuje z dovolj simpatično porabo goriva. Poraba pod 5 litrov? Ni problema! Resda pa bi sam vseeno raje pogledoval po kakšni dinamičnejši 110-»konjski« turbobencinski alternativi, kakršno sem spoznaval že v cukrčku z imenom C3 Aircross.
Iskanje
Od enega (nekdaj) najbolj drznih in kreativnih avtomobilskih proizvajalcev smo hkrati navajeni tudi tega, da velikokrat (uspešno ali neuspešno) išče svoj položaj na avtomobilskem zemljevidu. Spomnite se zgolj na 90. leta prejšnjega stoletja ter na dokaj konfekcijske produkte v obliki modelov Xsara in Xantia, v omenjeno druščino pa sam uvrščam tudi zadnjo generacijo kombilimuzinskega C4, ki mu je prodaja v zadnjih letih drastično padala*.
In že zaradi tega se zdi umestitev Cactusa v kompaktni razred dokaj smiseln ukrep francoskega proizvajalca, saj so s tem poskrbeli za precejšnjo osvežitev v segmentu. Vseeno pa se zdi, da bodo kakšni vidnejši prodajni rezultati še najbolj odvisni od dovolj nizke (osnovne) cene vozila. To pa je bil nenazadnje – hočeš ali nočeš – nekdaj tudi najvažnejši argument pri nakupu legendarnega spačka!
Tekst in foto: Urban Acman.
* leta 2011 je bilo prodanih na evropskih tleh 113.565 modelov C4, lani pa še zgolj 32.673.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Boem"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Se da žarnico (H4?) enostavno zamenjati – je dostopna ?
Za enakovredno borbo v kompaktnem razredu mu manjka kup igrač, konjičev, kakovostnih materialov in posledično dodatnih 10 jurjev v ceniku.
Sicer pa kar simpatično vozilo.
Odpiranje zadnjih šip pa tako kot smo ga meli včas v pejčku.
Cena testnega modela je malo visoka za najšvohejši dizel, ampak je pa vsaj dovolj “šterca” za popuste. Glede oblike pa ima vsak svoje mnenje in osebno sem vesel, da Citroen z modeli oblikovno spet “štrli” iz povprečja.
Mene še vedno ne prepriča. Tako izgled kot notranjost kot tudi količina žrebcev pod pokrovom. Edini plus zame je udobnost ”foteljev”.