Avtomobil v posebni črni barvi deluje kompaktno, takoj so opazne jasne linije vseh delov karoserije, brez eksperimentiranja. Kar nekako simpatično se pokrov motorja pne preko položnega prednjega stekla v povsem do zadka potegnjeno, skoraj ravno streho, kjer se ta navpično prirezana konča v dvojna, asimetrična vrata. Spregledati ni moč veliko steklenih površin, tudi pnevmatik, ki konkretno zapolnjujejo odprtine v blatnikih. Oprema Blackline pa pomeni ročice vrat in ohišja vzvratnih ogledal v barvi karoserije ter nizko v prednjem odbijaču nameščene meglenke.
V kabini – obilo prostora, preproste rešitve, plastika dominira
Katera koli vrata – teh je pri vozilu šest, odpremo, zmeraj se ta odpirajo na široko in vabijo v prostorno kabino. Sprednja sedeža nimata veliko nastavitev, a opremsko specifično poslikavo, sta pa dovolj velika in udobna. Bočnega oprijema je malo, a če vemo, da s takšnim avtomobilom ne bomo divjali čez ovinke, to ne moti. S po višini nastavljivim volanom je moč najti dovolj udoben položaj za vožnjo. Merilniki so starejšega datuma Renaultove dediščine, posebnost je njihovo belo ozadje, kar jih dela slabo pregledne. Zato pa ni nobenih zadreg pri upravljanju z gumbi in stikali sredinske konzole, v tem primeru so obrobljene z umetno pokromo povprečne kvalitete. Prostora je spredaj v izobilju, zaradi visoke strehe je najbolj radodarna prav višina.
Druga klop ponuja trem ne prezahtevnim potnikom obilico prostora, a povprečno udobje, moč pa jo je zlahka, tretjinsko tudi zlagati in tako opazno povečevati prostor v prtljažniku. Tretja klop, torej ta, nameščena v prostoru za prtljago, ponuja sicer le zasilno udobje dvema povsem nezahtevnima potnikoma, saj je tam najmanj udobja, najmanj prostora, do tja je tudi, kljub umiku skrajnega desnega naslonjala druge klopi, najtežje priti. Moč pa jo je povsem umakniti.
Osnovni prtljažnik je pričakovano zelo skromen, zaradi dodatnih sedežev ga ni moč – in to moti, prekriti z rolojem ali drugim zastiralom, a je povsem pravilnih oblik, odet pa je v trpežne materiale. Zmanjševanje števila sedišč poveča prtljažnik do impresivnih 2350 litrov prostornine.
Pričakovano trda plastika vsepovsod se zdi trpežna, vseeno je opaziti posamezne nepazljivosti pri izdelavi. Odlagalnih površin je veliko, dobrodošla je velika stropna polica, najlaže dosegljiva potnikom druge vrste.
Blackline je najbogatejši paket opreme
Za Dacio, ki je znana po ekonomsko premišljenih – berite skromnih naborih serijske opreme, predstavlja elektrifikacija osrednje ključavnice, električno pomična sprednja stekla in zunanji ogledali, radio z MP3 predvajalnikom, z upravljanjem na usnjenem volanu, dve varnostni blazini, zavorni sistem ABS ter specifične, predvsem kozmetične dopolnitve zunanjosti in notranjosti vrh med paketi serijske opreme. Ročna klimatska naprava, zadnja električna stekla, potovalni računalnik ter nekaj drugih kozmetičnih dodatkov za zunanjost in kabino pomeni pod črto vseeno dobro opremljen avtomobil.
Preizkušen motor, trpežen menjalnik
Močnejši od obeh dizlov v ponudbi, 1,5-litrski motor s 63 kilovati ponuja dovolj moči in navora (200 Nm), da tudi polno naloženi logan MPV ni »počasnela« na cesti. Motor steče takoj, sprva zelo, kasneje ogret pa vseeno nekoliko manj dizelsko ropota, a brez opazne turboluknje vleče že pod 2.000 vrt/min in se tudi priganjanju ne upira zelo, a tega raje ne počnite. Zakonsko omejenih 130 km/h zmore tudi polno naložen kadarkoli, niti zahtevnejši klanci ga ne »utrudijo«. Moti večja glasnost motorja v vseh režimih vožnje – izolacija kabine je le povprečna. Petstopenjski ročni menjalnik nima kratkih hodov, kar pa ne moti, bolj je opazno občasno zatikanje pri pretikanju v prvo prestavo. Pohvalna je poraba – tudi pri večjih zahtevah ne preseže sedmih litrov, vozilo pa se zlahka zadovolji s »petimi na sto«.
V vožnji
Vedoč kaj od takšnega avtomobila pričakovati, presenečenj ni. Ne preseneča torej, da je udobje v vožnji dovolj dobro, da logan MPV zlahka opravi tudi z grobim makadamom, da ne mara visokih hitrosti po avtocestah, kjer lahko močan bočni veter ponagaja in da je volan v mestu prijazen tudi šibkejšim voznikom, izven mesta pa vseeno premalo natančen za kakšno bolj dinamično vožnjo. Zavore so zanesljive, občutek na pedalu vliva zaupanje. Pojemek se sicer ob večjih obremenitvah zmanjšuje, a dovolj počasi, da imamo čas za spremembo režima vožnje. Močno naložen prtljažnik pomeni več občutljivosti zadka, ob nenadnem zaviranju (v ovinku) lahko ta celo zdrsne, a za kaj takega moramo voziti, za takšno vozilo, neprimerno hitro.
Pod črto – avtomobil brez konkurence
Razprava, kaj kupiti za denar, kolikor velja testni logan MPV, se gotovo tukaj ne konča, temveč šele začenja. Menimo, da za ta denar kupec dobi avtomobil z obilico prostora za potnike (sedem, če to želimo) in prtljago, varčen motor, dobro (osnovno) opremo ter robustnost in enostavnost vozila, kar je danes velika redkost. Konkurence se mu ni treba bati, za prodajne številke pa tudi ne – avtomobili znamke Dacia se namreč prodajajo »za med«.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen