V znamenju škorpijona
Morda se zdi naključje, da je Carlo Abarth leta 1949 ob ustanovitvi svojega podjetja za predelavo Fiatovih vozil za uradni logotip izbral škorpijona. Sodeč po njegovem, vse prej kot dolgočasnem življenju, je za športno nabrita vozila izbral pravi znak. Škorpijon je v astrologiji namreč vodno znamenje in osebe, rojene med 24.10. in 22.11., naj bi imele izredno notranjo moč ter naj bi bile zapletenega karakterja. Enake kvalitete so krasile tudi Abarthova predelana vozila. Zaslovel je leta 1955, ko je spremenil običajnega Fiata 600 v Abarth 750 GT in podrl številne rekorde.
Da gre za zgodovinsko pomemben znak, priča tudi njegova zasnova. Škorpijon, astrološko znamenje Carla, ki se je rodil 15. novembra leta 1908, je bil po njegovem mnenju v času snovanja logotipa dovolj grd, da ga tekmeci ne bi kopirali. Ščit predstavlja zmago ter prestiž, rdeča in rumena barva pa moč in energijo. Za konec so v logotipu vključene še barve italijanske zastave.
Sedaj pa vprašanje: koliko škorpijonov je skritih v testnem vozilu? Nekaj je bolj 
očitnih, nekaj manj. Nekateri so pravzaprav več kot odlično skritih … Najbolj očitni so tisti na karoseriji, zato ne moremo spregledati enega v maski hladilnika in drugega pod zložljivo platneno streho. Zraven vratnih kljuk se skrivata dva in na vseh štirih pokrovčkih platišč lahko najdemo po enega divjega škorpijona. Eden se prav zvito skriva na pokrovčku rezervoarja in dva v motornem prostoru. Mislim, da je to zunaj vse, nekaj jih je seveda tudi znotraj. Eden na volanskem obroču, drugi, manjši, se skriva skriva na ključu. Zraven lahko dodamo še nekaj oznak Abarth. Ob obratu ključa te rdeča oznaka Abarth pozdravi na osrednjem zaslonu in radiu, nikakor pa ne moreš zgrešiti napisa Abarth 595 Turismo na zaščitah pragov iz ogljikovih vlaken. Sem kakšnega izpustil?
Modni posebnež ali športnik?
Lahko bi rekel – oboje. Skupaj z dvobarvno kombinacijo, velikimi platišči, res ogromnih zadnjim difuzorjem ter dvojnim zaključkom izpušne cevi je pravzaprav prijeten na pogled. V mojih očeh so ga ravno prav okrancljali, ni pretirano kičast in ni izrazito športen. Nekako podoben vtis sem dobil, ko sem prvič sedel za volan. Nekaj tipičnih italijanskih napak, nedoslednosti, a ravno prav sladkorčkov.
Če se vrnem k tipičnim italijanskim napakam … da gre za model pred prenovo (prenovljeni Abarth je sicer že zapeljal na naše ceste), sporočajo stari prednji in zadnji žarometi ter potniška kabina starejše zasnove. Napake pa ostajajo skoraj identične običajni različici, ki sem jo testiral nedolgo nazaj. Plastika je preveč cenena, volan je nastavljiv le po višini in je za 
moj okus predebel. Nič kaj nisem bil navdušen niti nad previsokim položajem sedenja, želel bi si sedeti bližje cesti.
Sem pa navdušen nad preprostim, a polno izkoriščenim informacijskim zaslonom in seveda nad odprto streho. Res je, da je v potniški kabini glasneje, a vozniku med vožnjo pričara tisti pristni užitek. Poleg zvočne kulise ti veter v laseh sporoča, kako hitro gre, vsake toliko časa mimo prileti še kakšna žuželka, a je za moje pojme to še najbližje občutku v dirkalniku.
Majhen, toda zmogljiv
Saj vem, cel avto je majhen, a še manjši je njegov motor(ček): 1,4-litrski prisilno polnjen bencinski agregat T-Jet na papirju obljublja 118 kilovatov, v praksi pa prinaša veselje in, še enkrat, veselje. Z zadovoljivim 
navorom se ne ustraši nikakršne ovire, vleče zvezno skozi celoten razpon obratov in vozniku sporoča, da si želi še več.
Takrat ga preklopiš v program Sport, volanski obroč otrdi, motor pa postane bolj oster kot samurajska katana. Zaradi svoje majhnosti se po zavojih kar razleti, čez kakšno grbino zaradi trdega podvozja in kratke medosne razdalje kar poskoči, ampak na koncu vse skupaj rutinirano reši. Še največji problem, ki sem ga opazil s svojim vozniškim znanjem, je, da mu hitro začne uhajati nos. Podkrmiljenje postane izrazito v hitro odpeljanih, ostrih zavojih, kjer se dokaj pozno vklopi elektronski sistem proti zdrsu koles. Na koncu sledi še velika pohvala: zvok je resnično pristen, pokanje iz izpušnih cevi pri prestavljanju navzdol pa dvigne adrenalin in dlake.
Saj vem …
… vse skupaj se žal ustavi pri končni ceni. Abarth 595 Turismo je cenovno pozicioniran ravno v sredino. Približno dva tisočaka je dražji od podobno motoriziranega in opremljenega Opel Adama S in kar nekaj tisočakov cenejši od primerljivega Mini Cooperja S. Na koncu je za srednji paket Turismo potrebno odšteti dobrih 23 tisočakov, kar je glede na praktično vrednost avtomobila ogromno, a po drugi strani je po zmogljivostih, pojavi in voznih lastnostih dosegljiv mali športnik.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen