Nič več igrača
Ko so pred približno četrt stoletja pri Toyoti prvič predstavili svojo interpretacijo »vozila za rekreacijsko dejavnost« (RAV = Recreational Activity Vehicle), je marsikdo zgolj nejeverno zmajeval z glavo. Čeprav je bil model videti na zunaj precej revolucionarno za japonsko znamko, saj so bili njihovi avtomobili v tistem času skoraj tako dolgočasni kot seje parlamentarnega Odbora za finance. A je vseeno marsikdo menil, da avtomobila, ki želi biti nekje vmes med kombilimuzinsko Corollo in kleno terenskim Land Cruiserjem, prav nihče ne potrebuje. Saj ni ne miš ne tič. A kako s(m)o se motili!
Tovrstni avtomobili so namreč postali pravi prodajni hit, pri čemer vsesplošna SUV norija, ki jo je pričel ravno Toyotin RAV4, še kar ne jenja. Morda bi znal kdo pripomniti, da bi moral omenjeni naslov pionirja športno uporabnih vozil nositi Jeepov Cherokee iz leta 1984, a je ob tem le potrebno razložiti, da je šlo pri slednjem v osnovi še vedno za povsem klasičen terenec (šasija, toga zadnja prema, reduktor). Podobna razlaga velja tudi za prvo generacijo Suzukijeve Vitare iz leta 1988, ki je postala SUV šele z zadnjo generacijo.
Kakorkoli že, Toyotin pionir med mestnimi terenci je v lanskem letu dočakal že peto reinkarnacijo ter postal še za odtenek bolj odrasel. S svojimi ostrimi linijami, pri katerih se zdi, da so prišle izpod katan … pardon … rok Lexusovih oblikovalcev, namreč deluje precej bolj »moško« in zrelo, s čimer je dokončno izgubil igriv značaj predhodnikov, tako značilen za prvo in deloma tudi drugo generacijo. A to nikakor ne predstavlja kakšne pomanjkljivosti, da ne bo pomote! Novi RAV4 namreč za razliko od marsikaterega novodobnega poženščenega konkurenčnega križanca na zunaj izgleda precej bolj kleno terensko (a le na videz, da ne bo pomote), kar še kako pripomore pri vzbujanju pozornosti ter – kar je še pomembneje – pri dvigovanju voznikove samozavesti.
Okej, res pa zna RAV-ova zunanjost, ki z določene perspektive rahlo spominja celo na klingonsko ladjo iz Zveznih stez, tudi precej polarizirati mnenja med ljudstvom, kar se je pokazalo tudi med tokratnim preizkusom, a po drugi strani izžareva daleč največ karakterja do sedaj.
Uspešen recept
Potem ko so se pri Toyoti dokončno odločili, da evropskim družinam ne bodo več ponujali (kompaktnih) enoprostorcev, saj so ukinili model Verso, predstavlja sedaj ravno športno uporabni RAV4 eno izmed najbolj primernih alternativ. Kar v teh športno uporabnih časih niti ne predstavlja prevelikega presenečenja.
Pri Toyoti so se tako zelo potrudili, da bi ustvarili dovolj uporabno družinsko vozilo, kar se še kako pozna po notranji prostornosti. Novi RAV so namreč postavili na platformo TNGA, na kateri nastaja tudi limuzinski Camry, ki je pripomogla, da je težišče precej nižje kot pri predhodniku, medosje pa na račun krajših previsov precej bolj dobrodušno odmerjeno (za 3 cm). In kaj to pomeni v praksi? Kljub dejstvu, da se nova generacija ponaša s podobnimi zunanjimi merami kot prejšnja, ponuja znotraj opazno več prostora. Sprememba se še najbolj pozna na zadnji klopi, kjer se kolena potnikov niti slučajno ne bi smela pritoževati, česar pa ni možno trditi za njihove zadnjice, saj so sedalni deli sedežev (vsaj zadaj) po stari japonski navadi še vedno za odtenek (pre)kratki.
Voznika bo spredaj pričakala dodobra prenovljena ureditev notranjosti, kjer si posebno pohvalo zasluži izbor notranjih materialov, zaradi česar nimaš več nenavadnega občutka (kot pri 2. generaciji), da si se znašel za proizvodno linijo podjetja za izdelavo plastičnih izdelkov, pri čemer so posamezni deli znali škripati kot babičina kredenca. Precej zanimivo pri tem izgledajo rahlo megalomanska upravljala klimatske naprave, ki bi jih verjetno lahko nastavljal – če bi bila potreba – celo z najdebelejšimi smučarskimi rokavicami.
Malce manj veselja ponuja osrednja infozabavna enota, ki je po starih Toyotinih običajih še vedno nekoliko zmedena in premalo intuitivna. Pa četudi se proizvajalec hvali, da je postala hitrejša in odzivnejša. A boste vseeno izgubljali živce z zapletenim združevanjem telefona preko prostoročne povezave ter iskanjem nekaterih osnovnih funkcij (npr. nastavitev glasnosti pri navigacijskih napotkih, ki zahteva brskanje v podmenijih).
Družine, ki nikakor ne sedejo več v avto, če se ta ne ponaša z vsaj tremi varnostno-asistenčni sistemi, bodo obenem potolažene, saj novi RAV4 že v osnovi ponuja precej tovrstnih pripomočkov (Toyota Safety Sense). Pri tem je potrebno pohvaliti serijski (!) radarski tempomat, ki se prilagaja tudi prometnim omejitvam, medtem ko sistem proti naletu deluje vse do najvišje hitrosti (180 km/h).
Pionir, drugič
Japonski »posnemovalci« niso orali ledine zgolj v segmentu mestnih terencev, temveč tudi pri alternativnih hibridnih pogonskih sklopih. Tovrstna pogonska opcija naj bi se pri novem modelu znašla vsaj v devetih od desetih primerkov, s čimer naj bi (vsaj na stari celini) nadomestili izpad »traktorskih« dizlov, ki jih po novem ne ponujajo več. Čeravno se zdi, da gre pri tem za precej pogumno odločitev enega največjih avtomobilskih proizvajalcev na zemeljski obli, pa prodajne številke vseeno dokazujejo, da jim očitno le ni potrebno preveč skrbeti.
Pri novem RAV-u bo tako za pogon večinoma skrbela kombinacija modificiranega 2,5-litrskega bencinskega agregata Atkinsonovih manir (učinkovitejše zgorevanje ter boljši termični nadzor) ter elektromotorja s trajnimi magneti, ki ponujata 218 »konjev« skupne sistemske moči – oziroma 4 več pri štirikolesni verziji, pri kateri je na zadnji osi vgrajen dodatni 40 kW elektromotor, ki poganja izključno zadnji kolesni par. Ob napolnjeni NiMh bateriji, kapacitete 6.5 Ah, je sicer možna tudi povsem brezslišna vožnja na elektriko (a le do hitrosti 50 km/h), kar vam bo prišlo še kako prav pri strašenju mimoidočih na domači ulici.
Pri Toyoti se znajo pohvaliti, da je njihov novi brezstopenjski menjalnik s planetnim zobniškim vmesnikom (unikat, ki ga ponujajo le pri hibridih), pri čemer njegovo delovanje spominja na klasične CVT menjalnike, postal hitrejši ter (kar je še najbolj pomembno) manj hrupen med konkretnejšim pospeševanjem. A je le potrebno priznati, da je prepoznavna zvočna kulisa, ki nehote spominja na vrtno kosilnico, še vedno dokaj prisotna – vendar opazno manj kot pri predhodniku. Da o imenitnejšem Lexusu NX s starejšo izvedbo hibridnega sistema, pri katerem imaš na kakšnem gorskem prelazu občutek, da ti zadaj sledi Messerschmitt iz druge svetovne vojne, niti ne govorim. Zaradi česar se pričneš povsem nehote spraševati, zakaj bi sploh kupoval toliko dražjega »žlahtnika« …
Hibridni pogonski sklop bo prišel najbolj do izraza v defenzivni vožnji, ko bo voznik nagrajen z izjemno solidno porabo goriva. Le ta se je znala na relacijskih poteh znižati celo na dobrih 6 litrov na prevoženih sto kilometrov, kar je velikokrat težko doseči celo s tolikanj hvaljenimi turbodizli. Obenem zna biti tako motoriziran RAV4 tudi precej uren (nenazadnje pač govorimo o več kot 200 »žrebcih« pod motornim pokrovom!), pa četudi je podajanje moči precej zvezno, zaradi česar nimaš tistega pravega občutka hitrega pospeševanja. Vseeno pa bi se lahko pri dani ceni, ki je presegla magično mejo 40 tisočakov, ponašal vsaj še s štirikolesnim pogonom, zaradi česar kar nekako razvodeni oznaka »4« v imenu modela, ki je sicer označevala »4-wheel drive«.
Nova Toyotina arhitektura TNGA je obenem poskrbela za precej boljše vozne lastnosti, pri čemer se lahko RAV4 zdaj pohvali tudi s 57 odstotkov bolj togo karoserijo kot pri prejšnji izvedbi ter vzornejšo razporeditvijo teže (51:49). Ob dokaj pohvalno odzivnem volanskem mehanizmu (okej, v tem elementu se lahko Toyotin SUV sicer pohvali že od 1. generacije dalje) tako ponuja tudi nekaj manjših užitkov v hitreje speljanih ovinkih, kjer navdušuje z lahkotnim gibanjem ter precej omejenim prečnim nagibanjem karoserije. Vseeno pa ostaja še nekaj prostora za izboljšave, saj bi lahko na slabših cestiščih malce bolje požiral manjše luknje ter elegantneje prebavil kakšno zaporedje prečnih neravnin.
Novodobna legenda
Ko pri Toyoti predstavijo novo generacijo modela RAV4, v avtomobilskem svetu dodobra završi. Kako tudi ne, saj gre za (trenutno) najbolje prodajanega mestnega terenca na zemeljski obli* ter za vozilo, ki (še vedno) narekuje smernice v tem čedalje bolj popularnem avtomobilskem segmentu.
To je moč ugotoviti tudi pri zadnji generaciji priljubljenega križanca, ki obenem z nekaterimi inovativnimi pristopi (skorajda popolna hibridizacija) dokazuje celo najbolj zakrknjenim dvomljivcem, da Japonci že dolgo niso več le posnemovalci, temveč celo tisti znanilci trendov, ki jih želi velika večina posnemati.
Tekst in foto: Urban Acman.
* 807.116 prodanih Toyotinih športno uporabnih RAV-ov v letu 2018, kar ga uvršča na 4. mesto globalno najbolje prodajanih modelov lanskega leta.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Izvirnik"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sem ga imel priloznost preizkusiti in morem rect da napram prejsni generaciji hibrida je velik napredek v smislu pogona. Tudi hrupen se mi ni zdel. Porabo sem sicer s svojimi voznimi pogoji imel okrog 7,5/100 (ac150). So pa cene toyot tudi drugih modelov sle v nebo (tudi drugih proizv)
Evo plusi za vse. Nisem še vozil hibrida ampak bolj me je zanimalo tukaj udobje itd. Splača pa se itak vsakemu po svoje.
Pa saj ne morem verjet. Še vedno nobenega komentarja. Zanimivo. Dajte napišite svoja mnenja. Meni je zanimiv ampak ali se ”splača”?
Firediver je kar pravilno zadel s komentarjem. Jaz sem v salonu sedel v tem avtu in mi je bil všeč, peljal ga nisem. Peljal sem sploh prvič hybrid, novo corollo, in mi je bila sama vožnja všeč (hybrid, cvt). Nakup kakšnega nemškega konkurenta z dizlom je odločitev težavnostno za drugi razred osnovke, za nakup tega se mi zdi, da moraš pa že malo dlje razmisliti.
Ni v dosegu mojega zanimanja, zato ni komentarja.
Takole opremljeni hibridi bolj ciljajo na premožnejše lastnike, ki si želijo spremembe in nečimrno izstopiti iz črno/srebrno/bele (bi)turbo dizelske večjelitražne klasike…
Veliko dejavnikov je pri tem ali se “splača”, tako opremljenega kot je testni jaz sigurno nebi vzel, za nekje 38k € bi pa dobil čisto solidnega z AWD-i (Oprema Elegant + winter pack).