Prednost v tehniki
Glede na to, da so imeli pri Toyoti že pred dobrima dvema dekadama vizijo, da bodo avtomobilski svet slej ko prej preplavila takšna in drugačna Rekreativno Aktivna Vozila, bi jim bilo verjetno potrebno tudi sedaj verjeti na besedo, ko pravijo, da bodo taista vozila z dizlom v nosu čez čas povsem izumrla. In ker dizelsko gnana vozila čedalje bolj pretresajo razne afere, nenazadnje pa je tudi delež tovrstnih avtomobilov na Toyotinem domačem trgu precej minoren (beri: okrog 4-odstoten), poskušajo pri največjem avtomobilskem proizvajalcu na zemeljski obli vtakniti »Priusa« v skorajda vsak svoj model.
Tako se sedaj tudi njihov kozmetično prenovljen srednje veliki SUV, ki se od prejšnje različice v zunanjosti razlikuje zgolj po rahlo redizajniranih lučeh, odbijačih in platiščih ter po nekaterih novih karoserijskih odtenkih, po novem ponaša s hibridnim pogonskim sklopom, poznanim že iz »bratranskega« Lexusa NX 300h. Čedalje intenzivnejši odpor Japoncev pred »traktorskim« zvenom ter kancerogenimi trdnimi delci pa se kaže tudi v tem, da imajo v RAV-ovi ponudbi zgolj še enega (dvokolesno gnanega) dizla. Pa še ta je BMW-jev …
A z novo hibridno sestavljenko, ki povezuje 2,5-litrski bencinski štirivaljnik Atkinsonovih manir (varčnejše delovanje) ter elektromotorja (pri štirikolesno gnani verziji še z dodatnim, ki je pozicioniran zadaj!), želijo na vsak način dokazati, da je lahko povsem enakovredna »smrdljivcem« (beri: turbodizlom). Če ne celo mikavnejša! Pa jim je to tudi uspelo?
Alternativa
Resda smo se v zadnjih letih kar nekako navadili, da morajo v športno uporabnih vozilih rohneti dizli, ki razvajajo z navorskim bogastvom in (navkljub večji masi ter eventuelnemu 4×4 pogonu) z dovolj spodobno porabo črnega zlata. Zatorej me je še kako zanimalo, če bi lahko hibridni RAV, ki sicer velja za prvi tovrstno gnani ne-premijski SUV, ustvaril manjšo revolucijo ter vsaj malce spravil v dvome največje malikovalce TDI-jev, CDI-jev, ipd.
Tako že ob hladnih jutranjih vžigih, ko zna turbodizel ropotati kot Violeta v parlamentu, hibridni RAV navdušuje s svojim zvočno decentnim delovanjem. A le ob dovolj lahni desni nogi! Ob polnem 220-celičnem NiMh akumulatorju, kapacitete 1,59 kWh, ga je na »štrom« sicer možno peljati slab kilometer daleč, pri čemer je potrebno stopalko za plin božati precej nežno (beri: stisniti do okoli dveh tretjin), kazalec na števcu hitrosti pa ne sme preseči označbe 50.
Vendar pa že prvo konkretnejše pospeševanje pričara v potniškem prostoru precej monumentalno simfonijo vrtne kosilnice pod taktirko neskončnostopenjskega samodejnega menjalnika s planetnimi gonili, ki s svojim zveznim spreminjanjem prestavnega razmerja brez prekinitve pogonskega navora poskrbi za enakomerno brenčanje bencinskega agregata. Pri čemer slednja zvočna kulisa ne učinkuje nič kaj blagodejno na ušesa potnikov ter ustvarja neizmerno željo po kakšnem klasično gnanem pogonskem sklopu. In že zaradi tega pričneš povsem podzavestno voziti bistveno bolj defenzivno in umirjeno, pa četudi bi RAV-ovo podvozje in volanski mehanizem dopustilo tudi kakšno bolj dinamično doživetje.
A RAV-ov (oziroma Lexusov) pogonski sklop, ki ponuja kar 197 »konjev« sistemske moči (155 bencinskih ter 143 električnih), bolj kot z zvokom navdušuje s svojimi performansami, pri čemer za dodatno dozo urnosti poskrbi prav elektromotor, ki ponuja precej navora ob speljevanju (beri: pri nizkih vrtljajih) – kar se še posebej občuti ob kakšnih strmejših vzponih po gorskih cestah. Dodaten, 68-»konjski« elektromotor, ki je na voljo pri štirikolesno gnani verziji, sicer ne doprinese k povečanju sistemske moči, a pripomore pri precejšnjem izboljšanju oprijema na spolzkem. A pri tem vseeno rajši povsem pozabite na kakšne resnejše offroad ekspedicije, saj voznik na omenjeno štirikolesnost nima prav nobenega vpliva. Nenazadnje pa Toyotinemu »terencu« manjka vsaj še kakšen praktičen sistem počasnega spuščanja po klancu (HDC), ki ga je sicer moč najti že pri marsikaterem dvokolesno gnanem SUV-ju.
Voznik bo s hibridnim RAV-om tako še najbolj užival v mirnem in nestresnem cestovanju, čemur pa so športno uporabna vozila tako ali tako namenjena. Ob tem ga bo avto nagradil tudi s precej konkurenčno porabo goriva (okej, le med avtocestnimi ekskurzi naj raje zamiži na eno oko), ki je bila tokrat skorajda za dva litra nižja kot pri dizelski verziji z avtomatskim menjalnikom oziroma skorajda identična verziji z ročnim. Vredno resnega premisleka!
Drobci
Kozmetična prenova je tri leta po predstavitvi četrte generacije pionirja športno uporabnih vozil hkrati poskrbela za precej minorne popravke notranjosti. A žal je le te moč opaziti zgolj po oplati mehke plastike na vrhu sprednjih vrat, medtem ko se na armaturni plošči še vedno ponaša s precej trde plastike (česar ne more popraviti niti »usnjena« obloga, ki prekriva sprednji del armaturne plošče). Kar pa deluje v vozilu, ki stane skorajda 40 evrskih tisočakov, v teh časih le malce preveč nedodelano! Roko na srce, najnovejša korejska konkurenca je, vsaj v tem segmentu, precej bolj prepričljiva …
A je tokratna kozmetika prinesla tudi nekatere precej uporabne elektronske pripomočke, pri čemer je (končno!) dobil sprednje parkirne piskače ter uporaben radarski tempomat, ki pa deluje malce preveč sunkovito ter se izklopi pod hitrostjo 40 km/h. Po novem je na voljo tudi sistem štirih kamer »Area View« nič kaj pretresljive resolucije (kar deluje malce presenetljivo za proizvajalca, ki prihaja iz dežele, kjer se je rodila zabavna elektronika), ki se prižgejo avtomatično pri hitrosti pod od 5 km/h. Uporabno! Še vedno pa bi si konkretnejše dodelave in obdelave zaslužil info-zabavni sistem, ki je dokaj slabo odziven in deluje, podobno kot senzor dnevnih luči, prepočasi.
Chanometer
Pri japonski Toyoti so v preteklosti že večkrat dokazali, da so pri predstavljanju svojih inovacij izjemno previdni ter jih, za razliko od kakšnih Francozov, v javnost lansirajo šele tedaj, ko so 120-odstotno prepričani v njihovo učinkovitost in kvaliteto. In glede na to, da so pred 22 leti izjemno uspešno poskrbeli za rojstvo enega najbolj priljubljenih avtomobilskih razredov ter pred 19 leti za prvi serijski hibrid, ni vrag, da jim tudi s hibridnim RAV-om sedaj ne bi uspel eden izmed svojevrstnih mejnikov v avtomobilizmu.
Resda bodo do pravega preboja potrebovali v ponudbi vsaj še kakšno učinkovitejšo in čistejšo priključno-hibridno verzijo. Ter bodo morali biti še bolj prepričljivi, ko bodo tovrstno tehnologijo predstavili v razredu manjših in bistveno bolj priljubljenih križancev, ki so dandanes med kupci skorajda tako popularni, kot izdelki na temo Ledenega kraljestva med sedemletnimi punčkami. S tem pa bodo verjetno dokončno začrtali začetek konca obdobja dizelsko gnanih rekreativno aktivnih vozil, ki bodo počasi, a vztrajno odropotala na smetišče zgodovine.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Vizionar"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
“..pod taktirko neskončnostopenjskega samodejnega menjalnika s planetnimi gonili…”
Pri cvt menjalniku gre torna ali pretocna gonila. S klinastimi jermeni, ketno. Mesas s klasicno avtomatiko s pretvornikom navora.
Toyota ponuja pri svojih hibridnih modelih že nekaj časa rešitev v obliki neskončnostopenjskega samodejnega menjalnika s planetnimi gonili, njegovo delovanje pa v praksi spominja na klasične cvt menjalnike (https://en.m.wikipedia.org/wiki/Hybrid_Synergy_Drive).