Resna alternativa
Da imajo Japonci perfekcionizem zapisan v svojih genih, boste opazili v istem trenutku, ko boste obiskali kakšnega od njihovih prefinjeno urejenih vrtov (ali vsaj kakšno njihovo visokotehnološko »pametno« stranišče) ter se udeležili tradicionalnega obreda pitja čaja. Zato nikakor ne čudi, da je želel v tovrstnem duhu težnje k popolnosti tudi Eiji Toyoda, nekdanji prvi mož Toyote, pred natanko 35 leti ustvariti z znamko Alexis* najboljšo avtomobilsko znamko na zemeljski obli. Ter s tem doseči, da bi vozila Toyotine podznamke postala prava nočna mora za premijske avtomobilske proizvajalce. Kar jim je v dobršni meri še najbolj uspelo na ameriškem trgu.
Tako so tudi pred dobrimi štirimi leti, ko so končno ugotovili, da zgolj z modelom RX ne morejo več resno nastopati v svetu športno uporabnih križancev, želeli tudi s srednje velikim NX vsaj malce pokvariti razpoloženje pri bližnji (pretežno nemški) konkurenci. V razredu, kjer kraljuje sveta nemška trojica z modeli GLC, X3 in Q5, so kupcem ponudili malce bolj samosvojo vozniško izkušnjo, na kar nakazuje že dokaj futuristična, a obenem dovolj unikatna zunanja oblika.
Pozabite na kakršnokoli podobnost z bližnjim sorodstvom iz Toyotinih garaž (npr. tehnično sorodnim RAV4)! Lexusov »okretnež« (NX = nimble crossover) se namreč ponaša s precej bolj radikalno agresivnim zunanjim videzom z obilico ostrih karoserijskih robov, zaradi česar imaš občutek, da so ga njihovi oblikovalci ustvarjali s pomočjo ostrih katan. Ob kakšni malce bolj izstopajoči karoserijski barvi lahko na cesti deluje kot kopensko prevozno sredstvo kapitana Kirka. Aleluja, kakšno popestritev predstavlja Lexusova vesoljska ladja med falango Audijev in BMW-jev!
Lanskoletna kozmetična prenova je poskrbela za manjšo osvežitev z novima odbijačema ter rahlo preoblikovanimi žarometi, pri katerih si še daleč največjo pozornost zaslužijo tisti, ki se ponašajo z (opcijsko) matrično tehnologijo. Pa četudi, roko na srce, ne delujejo tako prefinjeno kot pri prej omenjenemu germanskemu »plemstvu«.
Toplo hladni občutki
Oblikovni futurizem, tolikanj značilen za Toyotino luksuzno podznamko, je obenem občuten tudi v notranjosti, kjer je zadnje kozmetično lepotičenje poskrbelo še za večji zaslon infozabavne enote (10,3-palčni), imenitnejše gumbe za nastavitev klime ter lepšo uro na sredini. Vendar pa, navkljub pregovornemu Toyotinemu iskanju popolnosti na vseh področjih, znajo biti občutki znotraj še vedno precej v stilu barvne kombinacije tokrat testiranega primerka (beri: toplo-hladni).
Pozitivno oceno si zaslužijo izjemno udobni sedeži ter občutek vsesplošne kakovosti, saj vse skupaj deluje izjemno čvrsto ter natančno (zgolj kot zanimivost: testni avto je imel za sabo že dobrih 25.000 km), da bi bil prav pošteno presenečen, če bi kdaj zaslišal kakšnega zablodelega črička. Okej, resda posamezni plastični elementi še vedno niso po uveljavljenih standardih, sedežno usnje pa je bližje tistemu v plebejski Toyoti (RAV4) kot pa v kakšnem aristokratskem Range Roverju (Velar), a deluje vse skupaj še vedno zelo imenitno. Še posebej ob kombinaciji izjemno bogatega opremskega paketa, ki ga zagotavlja linija F-Sport, kjer si prav posebno hvalnico zasluži izjemno blagozvočno Mark Levinsonovo ozvočenje, ob katerem se naježi koža tudi največjim avdio analfabetom. Vrhunsko!
Malce manj vrhunsko pa je moč oceniti upravljanje info-zabavne enote preko sledilne ploščice, ki spominja na računalniško miško. Tako se vam lahko kaj hitro zgodi že med povsem običajnim vnašanjem naslova v navigacijo, da boste tako opletali po cesti, kot da imate preveč maliganov v krvnem obtoku. Zadevščina namreč zahteva absolutno preveč pozornosti, konkurenca pa pozna precej bolj učinkovite rešitve! Nenazadnje bi lahko bilo tudi samo brskanje po menijih manj zmedeno (zakaj ne pozna slovenskega jezika?), grafika navigacije pa lepša in preglednejša. Zdi se, da so se Toyotini … pardon … Lexusovi strokovnjaki v želji po čim bolj popolnih rešitvah vsaj malce »zaciklali« in pričeli preveč zapletati. Škoda! In že zaradi tega si kar nekako ne predstavljam starejših voznikov za volanom NX-a, saj jih bo znalo spravljati v obup že povsem enostavno iskanje najljubše radijske postaje.
Lenobnost
A srednje velik Lexusov SUV naj bi svoje prave kvalitete še najbolj manifestiral skozi tehnično inovativnost, kjer si največjo pozornost zasluži hibridni pogonski sklop, zaradi katerega (še vedno) velja za dokaj unikatnega v tem avtomobilskem segmentu. Že poznana kombinacija 2,5-litrskega štirivaljnega bencinskega motorja Atkinsonovih manir ter dveh elektromotorev (pri različici s 4×4 pogonom je eden pozicioniran nad zadnjo osjo) je sicer enaka kot pri Toyotinemu RAV4 Hybrid in razvije 197 »konjev« največje sistemske moči.
Vendar pa omenjeni pogonski sklop kaj hitro pokaže, da boste za njegovim volanom daleč najbolj uživali med umirjeno vožnjo, ko bo tudi pogled na trenutno porabo goriva razveselil voznikovo srce. Pa četudi bi njegovo izjemno uravnoteženo in ravno prav čvrsto podvozje (vrhunsko požiranje neravnin!) ter dovolj komunikativen volanski mehanizem dopuščalo tudi prenekatero cestno vragolijo.
A ko si bo voznik zaželel malce bolj dinamičnih občutkov – ki jih, roko na srce, pričakuje pri dobrih 60 tisočakov vrednem vozilu – bo kaj kmalu ugotovil, da tovrstnemu pogonskemu sklopu (predvsem brezstopenjskemu menjalniku) kaj takega niti ne diši preveč. Podajanje moči je namreč precej zvezno, zaradi česar ne občutiš prav nobenega dramatičnega sunka v hrbet, vse skupaj pa deluje nekoliko lenobno (pa četudi potrebuje od 0 do 100 km/h dovolj solidnih 9,2 sekund). Obenem že ob malce bolj dinamični vožnji kabino napolni prav nič blagozvočno brenčanje bencinskega agregata, ki nehote spominja na podivjano kosilnico in prav nič ne sodi k osnovni filozofiji avtomobila. Še posebej nadležna zna biti tovrstna zvočna kulisa na kakšnem avtocestnem klancu, kjer že ob najvišji dovoljeni hitrosti v avtomobilu bobni kot v potniškem Airbusu med vzletom. Pa četudi se Lexusovci hvalijo, da so ob kozmetični prenovi znižali raven hrupa, tolikanj značilen za tovrstne menjalnike.
Malenkost več živahnosti sicer doprinese način Sport, ko se obenem merilnik uporabljene moči spremeni v merilnik vrtljajev, stopalka za plin postane odzivnejša, iz zvočnikov pa se sliši rahlo bizarno umetno brbotanje agregata Pri tem si lahko pomagamo tudi z ročnim pretikanjem menjalnika preko obvolanskih ročic, ki ponuja izbiro med šestimi elektronsko prednastavljenimi prestavami.
Kaj kmalu se zalotiš, da pričneš povsem podzavestno voziti precej bolj defenzivno kot običajno (tudi z vklopom funkcije EV, ki omogoča ob polnem NiMh akumulatorju povsem električno vožnjo okrog kilometra daleč pri najvišji hitrosti 50 km/h), ko te nagradi tudi poraba goriva. A naj mi oprostijo ekološki dušebrižniki in sovražniki »traktorskega« zvena, tokrat sem si vseeno zaželel, da bi pod motornim pokrovom ropotal kakšen navorsko bogat turbodizel, s katerim bi brez težav dosegel manjšo porabo od tokratne, ki se je ob priganjanjih približala tudi 10 litrom.
Ukročeni plenilec?
Pa saj NX tako ali tako ne nagovarja tistih osebkov, ki menijo, da so z nakupom prestižnejšega športno uporabnega križanca dobili tudi abonentsko vozovnico za vožnjo po levem avtocestnem pasu. Ne, Lexusov plenilec preži v osnovi na kupce, ki na vsak način iščejo drugačnost, uživajo v umirjeni vožnji ter si obenem želijo (statistično dokazano) tehnično odličen avto.
Hkrati ponuja precej resno alternativo v tem razredu vselej popularnim dizlom – in to še posebej v teh časih, ko slednje izganjajo iz mest kot Izraelci Palestince z zasedenih ozemelj. A kaj, ko tudi bližnja konkurenca ne čaka ravno križem rok ter že ponuja zanimive opcije (beri: MB GLC 350e, prihajajoči BMW X3 Plug-In Hybrid).
Tekst in foto: Urban Acman.
* ime »Alexis« so kasneje zaradi prevelike podobnosti z imenom lika iz serije »Dinastija« preimenovali v današnji »Lexus«.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Hibridni predator"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Drugačen pogon ni nujno slabši od konvencionalnega, v bistvu glavni minus izpostavljen v tem testu (pogonski sklop, zmogljivost) prodaja tega Lexusa, ker ga pač to naredi drugačnega od konkurence. Ta pogon v EU vsako leto dobiva vedno več pripadnikov, Toyota ga pa tudi z vsako generacijo malenkost izboljša, ta v NX bo kmalu zamenjan, drugo leto pride že nov RAV4 s prenovljenim pogonskim sklopom iz Toyote Camry.
Sicer pa zmogljivosti niso nič kaj slabše od ostale 1.8t SUV konkurence (npr. Jaguar F-Pace 2.0d (132 kW)), pač težka krava, je pa en majhen plus to da je zavarovanje samo za 114 kW in ne preko 130 kW kot pri konkurenci 😛
S 15letnim NX300 sem letos naredil 2500km po Kirgiziji. Tudi v “božje rovte”, tam kjer sem srečeval le Land cruiserje je šel brez problema: še dovolj visoko od tal, močan z navorom(3.5l bencin), z reduktorjem. S temle predatorjem si ne bi upal.
Še moje mnenje glede pogonskega sklopa. Občasno vozim Rav4 hybrid. Avto res ni za neko priganjanje in se strinjam da sunkov v hrbet tukaj ni. Tudi za avtocesto je pri višjih hitrostih avtomobil precej glasen. Kar se pa tiče normalne magistralne ceste je pa užitek vozit. Če je še radio vključen, se skoraj ne sliši drugega, kot kotalni upor pnevmatik. Moram dodat, da res, da se glasno tuljenje motorja sliši ob močnem pritisku na plin, ampak za normalno vožnjo tega ni treba, ker elektromotroji skrbijo za zadosten navor. Aja poraba pa je 7 litrov, povprečje od novega. Za čez 8 litrov ga moraš že precej priganjat, razen če je tale Lexus toliko težji.