Magična kocka
Citroënov Berlingo sicer velja – poleg Peugeotovega tehničnega dvojčka – za pionirja segmenta potniških dostavnikov, s katerim so želeli ponuditi večjim družinam, športno aktivnim navdušencem ter petčlanskim (oziroma sedem, glede na različico) glasbenim skupinam enega najbolj racionalnih avtomobilov. In četudi nikdar ni predstavljal kakšnega posebnega oblikovnega presežka, je vedno našel dovolj kupcev, ki jim je bilo prav malo mar, da je bil videti, kot da je ušel z bližnjega gradbišča. In ne le to! Berlingo je navkljub svojemu obrtniškemu izgledu v tem času našel več kot 1,5 milijona kupcev ter postal eno najbolj zaželenih Citroënovih vozil. Noro!
Tretja generacija priljubljenega modela, ki je nastala vzporedno s povezanima Peugeotom (Rifter) ter Oplom Combo Life, je sicer tokrat pridobila nekaj mikavnejšega zunanjega lišpa, zaradi katerega je postala vsaj za odtenek bolj srčkana. Za ta rang vozil, da se razumemo! Novi Berlingo se tako ponaša z nekaterimi novodobnimi Citroënovimi elementi, kjer ne manjkajo niti razvpite zaščite Airbumpi, ki naj bi ščitile karoserijo pred manjšimi poškodbami, niti prepoznaven dvonivojski svetlobni podpis.
Za razliko od »bratskega« Rifterja novi Berlingo sicer ne stavi vsega zgolj na stilske zapovedi športno terenskih vozil (razen pri opcijskem paketu XTR), a vseeno deluje izjemno sveže ter modno. Še posebej ob kakšnih živahnejših barvnih detajlih na karoseriji, ki ga spremenijo v eno bolj igrivih »kapel’c« v ponudbi. Če ne verjamete, ga postavite poleg kakšnega Caddyja – pa četudi se slednji ponaša z … vijoličastimi platišči!
Ne le kot jajce jajcu
A če je najnovejši PSA trojček potniških »gajbic« na zunaj oblikovno dovolj samosvoj, da se jih da razlikovati že na daleč, pa so si znotraj precej bolj podobni, kot si to upajo priznati njihovi prodajni svetovalci. Kar pa v teh časih optimiziranih proizvodnih procesov niti ni tolikšno presenečenje! Omenjeni trojček si deli veliko večino notranjih elementov (npr. osrednji zaslon infozabavnega sistema, upravljala klimatske naprave, ipd.), pri čemer pa je vseeno možno najti določene razlike.
Slednje so še najbolj vidne pri volanskem obroču (pri Peugeotovem i-Cockpitu je skoraj »dirkaško« majhen), posameznih stikalih (npr. za vklop luči pri Oplu) ter seveda pri barvnih kombinacijah sedežnega oblazinjenja in armaturne plošče. In ravno pri tem so Citroënovi notranji dekoraterji pokazali še največ jaj … pardon … poguma, saj zna v kakšnem prej omenjenem paketu XTR, ki med drugim prinaša posamezne detajle v oranžnem in zelenem, prinesti precej več topline v kabino. Za dodatno dozo radosti poskrbi še steklena panoramska streha MODUTOP s prosojno polico, ki se ponoči sveti s prijetno nežno ambientalno osvetlitvijo. Otroci bodo navdušeni, vam povem! Starši pa ob pametni domislici z zadrgo pokritih ISOFIX pritrdišč, zaradi česar krušne drobtine, bonbončki M&M ter miniaturne igračke iz Kinder jajčk ne bodo padali skozi špranjo za sedeže, kar bo precej olajšalo čiščenje.
Vse ostalo je znano že iz Peugeotovega športno uporabnejšega dvojčka, saj se ob izjemno dobrodušno odmerjenem prtljažnem prostoru, prilagodljivi drugi sedežni vrsti ter brezštevilnih odlagalnih mestih, kamor lahko spravite za kar 186 litrov drobnarij, izkaže za idealno evakuacijsko vozilo. Ob takšnih in drugačnih pobegih.
Morebitne pomanjkljivosti? Četudi od plastike v tem avtomobilskem segmentu ne smemo pričakovati prav nobenih žlahtnejših občutkov, bi lahko le malce manj škripala v mrazu. Obenem bi lahko bila prtljažna vrata nežnim ročicam prijaznejša, a k sreči se delna rešitev najde v dvižnem zadnjem steklu (nalaganje lažjih kosov prtljage).
Košara jajc
V duhu nekdanjih Citroënovih vozil, v katerih se med vožnjo po razdrapani cesti niso smela streti jajca v košari (pa ne tista čokoladna v oranžno belem zavoju), tudi novi Berlingo povsem sledi omenjeni filozofiji francoskega proizvajalca. Podvozje, pri katerem gre sicer za kombinacijo novejše koncernske platforme EMP2 (spredaj) ter starejše RG5 (zadaj), se namreč izkaže za opazno bolj uravnoteženo kot pri predhodniku, kar sem spoznaval že pri Peugeotovem tehničnem dvojčku. Tako se lahko pohvali z izboljšano lego na cestišču ter nenazadnje tudi z udobnejšim vzmetenjem. Okej, resda je še vedno nekaj prostora za izboljšave, saj zna biti pri praznem vozilu zadek toliko poskakujoč kot dama v salonarjih sredi plundrastega pločnika. In že zaradi tega je manj prepričljiv kot bližnji rival z Volkswagnovim logotipom na maski. Volanski mehanizem je hkrati opazno komunikativnejši kot pri predhodniku, a je v skrajnih legah še vedno pretežaški, zaradi česar ne zmore ponuditi kakšne omembe vredne vozniške ekstaze med hitrejšo vožnjo.
S srednje krepkim 1,5-litrskim dizlom pod motornim pokrovom, ki sem ga spoznaval že pri Rifterju, se bo košara (ali, če želite, paleta) jajc sicer prevažala dovolj suvereno. Vseeno pa naj tisti vozniki, ki se znajdejo večkrat na avtocesti, raje pogledujejo k močnejši opciji s 130 KM, če ne želijo čisto vsakič napenjati vseh možnih mišic na desni nogi, da bi lahko na klancu čez Rebrnice prehiteli umazano beli dostavnik z vzhodnoevropskimi registrskimi tablicami. Ter obenem pogledujejo še k opciji 8-stopenjskega avtomatskega menjalnika, ki poskrbi še za več udobja in vozniške nirvane.
Za razliko od nedavno testiranega Peugeotovega dvojčka, se je Berlingo tokrat lahko pohvalil s sistemom Advanced Grip Control s funkcijo počasnega spusta po klancu, ki prilagaja karakteristike medkolesne elektronike na spolzkih podlagah (načini: standardni, sneg, teren, pesek, ESP OFF). Solidno delujoče pomagalo še kako pride prav na kakšnem zasneženem cestišču, kjer se pošteno pozna izboljšana trakcija.
Berlingo naj bo!
Ali bo Citroënov Berlingo tudi v naslednjih 23 letih tako uspešno nagovarjal racionalne družine, ki iščejo čim več uporabnega notranjega volumna za plačan evro, kot jih je do sedaj, verjetno ne ve prav nihče. A vendarle že nova generacija dodobra dokazuje, da je na dokaj dobri poti, saj še vedno predstavlja eno najbolj uporabnih družinskih vozil na tržišču (prostornost, modularnost, konkurenčna cena). Nenazadnje tudi zato, ker se lahko končno (!) pohvali tudi s tem, da za volanom niti slučajno ne ponuja več toliko obrtniško dostavniških občutkov, kot jih je nekdaj.
In verjetno bi znal marsikoga prepričati že zgolj in samo s tem, da izvablja toliko veselja in nasmehov na lica zadaj sedečih otročajem, kot le malokateri novodobni »fensi« križanec. Pravi jajček presenečenja na kolesih, vam povem!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Jajček presenečenja"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Meni je prav hecno, da v nek lahko tudi delovni avto vsadijo 1.2 tricilinderski mlinček. In to je to.
Pejt enga zapeljat ta teden, boš presenečen. Jaz sem bil tudi, ko sem zadnjič dobil nadomestni avto s tako mašino (1.2 110 km aut.). Sigurno pa niso te mašine mišljene za 700kkm, saj tudi avto v bistvu ni.
Imamo doma tak motor in mi je noro, da bi ga imel v avtu, kateri ima nosilnost 680 kg če se ne motim.
Ne dvomim, da je “prešvoh” za normalnega uporabnika. Počakajmo, da mojo meli mlinčki 200000km + ….