Your pretty face and electric soul*
V tekmovalnem duhu tehnološkega futurizma, ki med proizvajalci skorajda že zapoveduje obvezno elektrifikacijo vsaj enega modela v paleti, če želijo ostati na avtomobilskem zemljevidu sodobnih trendov mobilnosti, so tudi pri korejski Kii razvili električen avtomobil. In da ne bi predolgo čakali na genialnega Schreyerja, da uspe zrisati popolnoma sveže karoserijske linije, so za osnovo vzeli že poznanega kultnega Soula.
Racionalni Korejci so očitno ugotovili, da bi lahko bila njegova mala enoprostorsko-športno-uporabna štirioglatost, ki sicer zbuja pozornost na cestah že vse od leta 2009 ter je v lanskem letu doživela svojo drugo generacijsko nadaljevanko, še najbolj ustrezna pri nadgradnji v električni avto. Konec koncev so pri Kii ravno model Soul tudi najpogosteje uporabili pri ustvarjanju različnih novih avtomobilskih interpretacij (Soul’ster, Track’ster, Trail’ster).
Električna »duša«, z dodatkom EV v imenu, na zunaj sicer ne deluje preveč avantgardno, od običajne različice pa se razlikuje zgolj po karoserijski dvobarvnosti, bolj aerodinamičnih platiščih, rahlo preoblikovanem zadnjem odbijaču (kjer se ne skriva izpušna cev) ter po zaprti prednji maski, kjer se skriva vtičnica za polnjenje. Nedvomno pa spada »naelektreni« Soul med všečneje oblikovane primerke vozil na električni pogon ter daje upanje na (dobesedno!) lepše čase.
(Ne)stresnost
Če je avtomobilska prihodnost v znamenju električnih vozil, potem bodo tovrstno revolucijo še najbolj pozdravila naša ušesa. Zaradi udobnosti tišine, ki jo zagotavlja vožnja z električnim vozilom, že po parih dnevih nimaš prav nobene pretirane želje po tradicionalnem (prvenstveno turbodizelskem) hrumenju, vožnja pa naenkrat postane dosti manj naporna in stresna. Ob tem še največji hrup povzroča zračni piš ter pnevmatike z nižjim kotalnim uporom, ki jih je za Kio razvil Nexen (oziroma Kumho). A je ob tem potrebno opozoriti, da je lahko tovrstna zvočna abstineca precej neugodna za nepazljive pešce, kar so pri Kii rešili z rahlim opozarjajočim piskanjem pri počasni vzvratni vožnji.
Za dodatno »dozo pomirjevala« je pri preizkušenem električnem Soulu poskrbel 81-kilovatni električni agregat, ki ponuja najvišjo vrednost vrtilnega momenta (285 Nm) že v področju najnižjih motornih obratov ter ponuja občutek vožnje s tramvajem. Ob pritisku stopalke na plin se avtomobil hipoma premakne z mesta ter, s pomočjo nezaznavno delujočega brezstopenjskega menjalnika, izjemno zvezno pospešuje vse do končne hitrosti, ki je omejena na 145 km/h.
Ker pa že mali fantki vedo, da so za pogon malih električnih avtomobilčkov potrebne baterije, najbrž ne bo prav nihče presenečen ob informaciji, da ima tudi Kiin električni Soul pod potniško kabino nameščeno 277 kilogramov težko litij-ionsko polimerno baterijo, zmogljivosti 27 kilovatnih ur, ki pa ob polni napolnjenosti omogoča »zgolj« 120 kilometrski doseg. In kljub temu, da statistika zatrjuje, da je omenjeni doseg povsem dovoljšen veliki večini slovenskih voznikov, postane načrtovanje vsakodnevnih poti s Soulom EV naenkrat eno izmed bolj stresnih opravil.
Tako že (sicer najbolj prikladno) polnjenje preko domače vtičnice, kjer za popolno napolnjenost akumulatorja potrebuješ dobrih 12 ur (s srednje zmogljivo 6,6 kW hišno varovalko pa okoli pet ur), zahteva vsaj nočni čas. Rešitev so sicer brezplačne hitre polnilnice, kjer je 80-odstotno napolnjenost baterije moč zagotoviti v slabe pol ure (polnilnice s 100 kW DC). A ob tem kaj hitro prideš do spoznanja o precejšnji zmedi, ki vlada med slovenskimi ponudniki električnih črpalk zaradi nepoenotenosti.
Tako pri nekaterih polnilnicah potrebuješ predhodno registracijo preko spletne strani (ki traja kakšen dan ali dva), drugje posebno identifikacijsko kartico, ki jo prejmeš na sedežu podjetja (po vsej verjetnosti kakšnih 90 kilometrov daleč), določene polnilnice pa so celo brez označb ponudnika ter najosnovnejših navodil za uporabo (osnovne informacije sicer lahko poiščemo na spletni strani www.elektro-crpalke.si, ki pa deluje na trenutke precej nedodelano – še posebej, če jo obiščemo s pomočjo pametnega telefona).
Med tokratnim preizkusom sem tako lahko vse (pre)večkrat povsem nemočno opazoval »brezplačne« električne polnilnice ter si obenem zaželel, da bi imele pri strani kakšno prikladno režo za dvoevrske kovance, da bi lahko končno napolnil Soulovo baterijo.
Pasivna hiška
Pa saj kaj več kot dva evra skorajda niti ne bi potreboval! Ob tokratni testni porabi, ki se je ustavila pri 18,5 kW/h na 100 kilometrov ter ob (rahlo pavšalni gospodinjski) ceni 0,15 eur za 1 kW, je namreč precej preprost matematični izračun pokazal, da se vozimo z električnim Soulom za zgolj dobra dva evra in pol na 100 kilometrov – kar je približno trikrat manj kot pri običajnih, ogljikovodičnih »umazancih«.
Pri tokratni električni Kii je koncept »pasivne gradnje« zapovedal tudi ekstremno zmanjšanje porabe energije ter možnost njene regeneracije, kadarkoli je le mogoče. Tako se lahko pogonski sistem pohvali s precej uspešno regeneracijo električne energije, ki se ustvarja med zaviralnimi manevri – pri tem mu je v veliko pomoč brezstopenjski avtomatski menjalnik z možnostjo zaviralnega načina »Brakes« (samodejno zaviranje vozila ob popustitvi stopalke za »plin«). V praksi se je avtomobilska baterija že na malce bolj strmem štirikilometrskem klancu napolnila za dodatna 2 odstotka. Pohvalno!
»Pasivnost« se kaže tudi pri tehnologiji klimatske naprave z vgrajeno toplotno črpalko, ki povečuje doseg vozila z uporabo odvečne toplote iz hladilne tekočine, voznik si lahko namesti prezračevanje zgolj pri sebi, ob polnjenju avtomobila na električnem omrežju pa je moč nastaviti pol ure pred pričetkom vožnje celo časovnik gretja (ali hlajenja) – kar se je še posebej hvalevredno izkazalo v hladnih zimskih jutrih.
Ob tokratnem uživanju v spremljanju porabe energije (ter morebitni regeneraciji) in iskanju električnih polnilnic preko osrednjega avdio-navigacijskega sistema, so tako naenkrat postale ostale Soulove lastnosti povsem sekundarnega pomena – pa najsi gre za zadovoljivo notranjo prostornost (hvalevredna tudi na zadnji klopi), zanimive barvne kombinacije notranjega interierja, udobno podvozje, ter volanski mehanizem s tremi stopnjami trdote, ki pa bi si vseeno zaslužil manjši tečaj komunikacije.
Chanometer
Kiin električni Soul razveseljuje s skorajda svetniško čistostjo in deviško brezmadežnostjo (četudi bi se marsikdo znal ob tem pridušati nad »svetniškim« pridobivanjem šoštanjske električne energije ter nad »deviško« proizvodnjo litij-ionskih baterij). Ter s svojo vsakodnevno uporabnostjo in spodobno voznostjo nakazuje, da električna avtomobilska prihodnost ni več le v domeni Spielbergovih blockbusterjev.
Vendar pa bo za popolnejšo električno mobilno realnost na Slovenskem le potrebno počakati še nekaj časa. Ter upati na dodatno znižanje cen električnih vozil, na kakšno dodatno spodbudo (nižje cene avtocestnih vinjet, možnost vožnje po rezerviranih voznih pasovih, brezplačno parkiranje v mestih) ter na manjšo brezvestnost voznikov, ki vse prepogostokrat zasedajo zeleno označena parkirna polnilna mesta.
Kia namenja kupcem v letošnjem letu približno 1.000 električnih Soulov, večina le-teh pa bo našla lastnike na Norveškem in v Veliki Britaniji. Vseeno pa bo nekaj primerkov na voljo tudi slovenskim ljubiteljem električnih avtomobilov.
Več o električnem Soulu pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
* Tvoj lep obraz in električna duša (angl. – verz iz pesmi »Young and Beautiful«, Lana Del Rey, glasba iz filma Veliki Gatsby)
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Pridih prihodnosti"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Na račun lovljenja pogledov se prodaja nove avtomobile – tu ni dileme..če bi firma želela ponuditi praktičen avto, bi bilo najceneje en obstoječi “praktični” model predelat na elektriko, ampak tega nobena firma (nekaj redkih izjemic je pa le bilo) ne počne..le zakaj ne? Ker morajo pritegniti pozornost.
Bo pa čas za praktične elektroavtomobile še prišel in takrat bo cena vsekakor dostopnejša, ker v nasprotnem primeru avto ne bi bil praktičen 🙂
Meni se zdi pa najbolj pomembno, da je Soul oblikovno normalen in posledično navznoter takšen, da lahko vanj z lahkoto namestiš otroški sedež in v prtljažnik otroški voziček. Večinoma so električarji preveč podrejeni futuristični obliki, ki posledično preveč krni njihovo funkcionalnost na račun lovljenja pogledov.
Niti ni pomembno na kako premožne kupce cilja, point je v tem, da delajo električne avte za prodajo, ne za slikanje in napovedovanje prihodnosti, kot ostali.
Najbrž zato, ker se mora kot znamka uveljaviti “iz nule” in to izključno na področju električno gnanih vozil. Glede na to, da z imidžem kotira visoko (oblika in namembnost vozila Tesla S mi ne dajeta vtisa množične proizvodnje), ne bo nikoli kotiral tako “nizko”, da bi bil s ceno primeren za običajnega človeka.
Ko bodo proizvajalci imeli resen namen prodajat električne avte in ne samo skrbet za imidž znamke z njimi, bosta tudi cena in izgled “normalna”. Zakaj npr. Tesla S ne zgleda “futuristično”?