Z izjemo Fiatovih malčkov 500 in Pande ter njunega sorodnika Forda Ka, danes ni več mini mestnega avtomobila z dizlom v ponudbi. Prvi razlog temu je gotovo doplačilo okoli dveh tisočakov, kolikor proizvajalci (v primerjavi z bencinarjem) zahtevajo za podobno močno dizelsko opcijo. Če se dva tisočaka v dvajset, trideset ali celo štirideset tisoč evrov velikem kupu denarja še morda uspeta nekako »skriti«, pa je situacija pri avtu, cenjenem na okoli deset tisočakov, popolnoma drugačna.
Dodatno mini mestni avtomobili na letni ravni praviloma ne naredijo prav veliko kilometrov, kar pomeni, da se višja investicija v z gorivom gospodarnejšo motorizacijo vrača zelo dolgo ali se celo nikdar ne povrne. Posledica je bila očitno slaba prodaja dizelskih avtov tega razreda, na kar so se odzvale praktično vse znamke tako, da so v modelih zadnje generacije dizle povsem umaknili iz ponudbe.
Nekateri proizvajalci menijo, da kupec vendarle mora imeti možnost izbirati, zato ob bencinarja postavljajo še alternativo – avtoplin. Eden takšnih je tudi Hyundai, ki v svežem i10 ponuja možnost doplačila za tovarniško vgrajen plinski sistem.
O Hyundai-u i10 z litrskim bencinskim motorjem smo se že obsežneje razpisali v našem testu približno leto dni nazaj, zato se bom sam na tem mestu raje posvetil njegovemu sistemu za avtoplin.
60 namesto 80
Naj se takoj ustavim pri prvem elementu plinskega sistema, tlačni posodi za hrambo utekočinjenega naftnega plina z navedeno skupno prostornino 34 litrov. Pri plinskih sistemih velja varnostno pravilo, da smemo posodo za plin napolniti do največ okoli 80 odstotkov razpoložljive zmogljivosti, kar bi v primeru posode v Hyaundai-u i10 pomenilo dobrih 27 litrov plina. Dejansko sem uspel v povsem prazno posodo stočiti največ malo preko 21 litrov avtoplina oziroma zgolj dobrih 60 odstotkov teoretično razpoložljivega volumna, kar se mi zdi preprosto preveliko razhajanje od običajnih 80 %.
Izhod v sili
Sam se s takšnim odstopanjem v praksi še nisem srečal in četudi slednje samo po sebi ni škodljivo, predstavlja hibo, ki naredi celoten sistem za uporabnika manj privlačen. Ob upoštevanju na testu zabeležene povprečne porabe plina »na sto« namreč ta količina zadošča samo za okoli 270 kilometrov dometa z eno polnitvijo, kar je, nežno rečeno, zelo malo. Že res, da je tu še bencin, a vsak kilometer, ki ga avto naredi na bencin namesto na plin, je kilometer več, ki ga je treba prevoziti do povrnitve investicije v avtoplinski sistem.
Ni potrebe po mazanju
Enako kot pri vseh tovrstnih sistemih, tudi pri Hyundai-u i10 teče plin v tekoči fazi iz plinske posode do uparjalnika, iz njega v plinasti fazi nadaljuje svojo pot v filter plina in naprej do vbrizgovalnih šob, skozi katere se vbrizga v sesalni razdelilnik motorja. Hvale vredno pri tem je, da so motorni elementi litrskega trivaljnika v i10, podobno kot pri Dacii Sandero 1.2 16V LPG in Fiatu Punto 1.4 LPG, pripravljeni na specifiko avtoplina, saj tudi Korejec ne rabi dodatnega sistema za mazanje sedežev ventilov.
Ne čutiš
Ob temperaturah ozračja okoli ničle zadošča za ogretje sistema, do temperature preklopa z bencina na plin, na avtocesti povprečno pet kilometrov dolgo pot, v mestu pa je dovolj že približno tri kilometre. Četudi na trgu že obstajajo plinski sistemi, ki zmorejo ob toplem motorju že ob zagonu preklopiti na plin, pa sistem v Hyundai-u i10 1.0 LPG najprej steče na bencin in šele po najmanj 45 sekundah delovanja preklopi na plin.
Hvale vredna je kultiviranost preklopov med bencinom in plinom, ki se v obeh smereh odvijajo povsem brez motečih tresljajev ali sunkov, a možno je, da se ima Hyundai za to zahvaliti predvsem skromnim motornim zmogljivostim litrskega trivaljnika. Še pri vsakem avtu, predelanem na avtoplin, sem namreč vsaj pri varnostnem preklopu s plina na bencin zaznal sunek.
Takrat, običajno pri pospeševanju, motorju za nekaj trenutkov zmanjka goriva in z njim tudi pogonske sile. Sistem to hitro zazna in preklopi na bencin, tako da lahko motor spet normalno deluje. No, sunka ko pride motor spet do »sape«, pri i10 nisem nikoli zaznal, kar lahko pomeni samo dvoje. Ali je sistem tako fantastično dober, da se odzove na pomanjkanje plina še preden pride do z njim povezanega zmanjšanja pogonske sile, ali pa je pogonske sile preprosto tako malo, da njenega nihanja človek ne zazna.
Ob tem me je zmotilo, da Hyundai i10 1.0 LPG nima zvočnega opozorilnika, ki voznika opozori na tovrstni varnostni preklop sistema na bencin in posledično iztrošenost plina. Sam sem tako recimo ugotovil, da je plina v posodi zmanjkalo šele, ko sem opazil, da je v merilnikih ugasnila nadzorna lučka sistema.
Med dražjimi, a z garancijo
Korejci cenijo plinski sistem za Hyundai-a i10 1.0 na 1.200 evrov. S tem se med sistemi naknadne vgradnje uvršča med dražje, saj je možno s takšnim proračunom nadgraditi že avtomobil s štirivaljnim motorjem. Ker govorimo pri Hyundaiju o tovarniško vgrajenem sistemu, to pomeni, da avto obdrži tudi proizvajalčevo garancijo, medtem ko to pri naknadni vgradnji ne drži.
Odvisno od “dolžine” lastništva
Avtoplinski sistem v Hyundai-u i10 1.0 LPG sicer v ničemer zares ne blesti, a če odmislim omejitev polnitve njegove posode za plin do največ 60 odstotkov bruto razpoložljive prostornine, tudi v ničemer ni zares slab. Med uporabo se tako izkaže za nezapletenega, njegova vgradnja je izvedena lično, za dodatno mirno vest pa je tu še bonus v celoti ohranjene tovarniške garancije. Upoštevaje vse to sem prepričan, da je to plinski sistem oziroma motorizacija vredna razmisleka ob nakupu novega mini mestnega avtomobila – a samo, če nameravate z njim prevoziti vsaj 40 ali 50 tisoč kilometrov. Vsem, ki bi ga kupili samo za približno dve ali tri leta, tekom katerih bi prevozili vsega skupaj petnajst ali dvajset tisoč kilometrov, odsvetujem doplačilo. Zaradi “kratkega” lastništva se namreč dodatna investicija skozi cenejši prevoženi kilometer ne bo nikoli povrnila.
Več o Hyundai-u i10 si lahko preberete na uradni strani.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
20 komentarjev za "Ni za vse"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@metor: Zgleda, da se je tvoj znanec samo malo zakalkuliral pri opremi, sploh ker mu ne bi bilo treba jemati tako majhnega avta. Mogoče bo nekoč zlezel do malce večjega (mogoče, ko bo starejši, bo bolje cenil udobje) in videl razliko. Dober rabljen avto pa ni nemogoče najti, vzame pa več časa in vedeti moraš kaj iščeš. In ja, ni dobro da iščeš ravno tiste modele, ki so dilerski “bestsellerji”.
Hotel sem samo povedat, da se da tudi s malčkom povsem ok shajat tudi za daljše dnevne vožnje. In ne pri njem denar ni bil tako problem, lahko bi vzel tudi Golfa npr., pa se je odloču za malčka, ker mu zadostuje in malo porabi. So pa tudi eni, ki delajo take daljše dnevne vožnje, pa si novega avta, večjega od “mestnega” ne morejo privoščit. Rabljeno je pa spet rabljeno vsi vemo kako je s tem, kot naletiš.
@tommy: Lepo sem obrazložil v včerajšnjem prispevku, da zame ta avto ni primeren na dolge proge in da mu ne štejem v minus, da mu manjka tista oprema. Moje izkušnje so take, da tempomata, ki ga imam, na obvoznici niti ne morem uporabljati, ker je preveč prometa, pa tudi na drugih odsekih SLO avtoceste je pogojno uporaben, ker je preveč prometa in tovornjakov. Vsi vi, ki mi oporekate, pa ne morete živeti brez tempomata takoj, ko pridete na obvoznico pa vsaka čast! Ampak še vedno jaz ne zamerim temu avtočku, da manjka ta zadeva.
Ne predalčkam avtomobilov, sem pa sprobal tudi večje limuzine v mestih in manjše avtomobile na avtocesti in pri meni sem razčistil, da so limuzine bolj primerne za daljše poti, manjši avtomobili pa za mesta, ker je vse bolj utesnjeno. Je pa res, da prideš z obema “dolžinama” povsod. Če želiš (da ti ne bo treba predalčkat avtomobilov) vzemi majhen avtomobil pa se vozi službeno 1000km in to vsak dan samo zato, da mi dokažeš svoj prav. Meni ni težko dokazat moj prav z mojim avtomobilom.
@meteor: Če tvoj znanec hodi v Italijo služit vsaj italijansko “delavsko” plačo bi sklepal, da je omenjeni avto kupil iz svojega kaprica in ne zaradi prenizke plače, ker je italijanska delavska plača primerljiva s slovensko inženirsko začetniško. (Pustimo pri miru neplačana kilometrina in malica). Če pa služi še kaj več od ITA delavske plače, je adut, da “nima denarja” samo še bolj njegov kapric.
Lahko pa nabavi tudi cenejši rabljen avto z več opreme – a je to prepovedano?
@Firediver: Nisem napisal, da je ta avto primeren za dolge proge, ampak da ne moreš v državi, ki sploh nima velikega mesta pisat kot da mestni malček ne bo videl avtoceste, obvoznic ipd. Misliš, da bo nekdo kupil avto na plin za 5km do šihta v Lj? Za več km bo itak že šel na obvoznico. Sam delam službeno včasih tudi krepko čez 1000 km na dan in verjemi, da mi je smešno, da si dejansko lahko v Sloveniji predstavljate, da se da različne razrede avtomobilov popredalčkat po namembnosti. Meja med razredi je koliko, 10km več/manj na dan? 😀