Metamorfoze
In medtem ko slovenski politiki še vedno ugotavljajo, da se jim ni potrebno kaj prida spreminjati, pa jih bodo volivci še vedno »nagrajevali« z zastonjsko malico v hramu naše demokracije, so pri Mercedes-Benzu že davno prišli do spoznanja, da lahko le nenehne spremembe in prilagajanja vodijo k napredku. Saj bi sčasoma zgolj s svojim tradicionalističnim tridelnim limuzinskim konceptom prepričevali le še taksiste turškega porekla in vozniško kvalificirano populacijo Republike Albanije.
Zatorej ni bilo nikakršno presenečenje, ko se je že leta 2005 tudi najstarejši avtomobilski proizvajalec na svetu odločil, da se poda z novim razredom B v čedalje modnejše enoprostorske vode. Želeč ustvariti prav poseben “lifestyle” družinski segment, ki bi prepričeval mlade in dobro situirane športno aktivne mamice in očke. A jim je večinoma uspelo ustvariti zgolj to, o čemer lahko Karel Erjavec sanja že vrsto let – upokojenske mokre sanje. Zatorej me je med testom še kako zanimalo, če je nova generacija razreda B le doživela detajlnejšo oblikovno metamorfozo, da mladih mamic in očkov ne bodo zopet spraševali, če so si avto sposodili od svojih priletnih staršev.
Od A do B
Najnovejša generacija razreda B, ki si z oblikovno dokaj podobnim kombilimuzinskim A-jem deli platformo, počasi le izgublja pridih staromodnosti in deluje bistveno bolj mladostno. Ker je od prejšnje generacije daljša (8 cm) in nižja (5 cm), je videti tudi nekoliko bolj napadalna. Le pri malenkost nedodelanemu zadku so se med testom kresala različna mnenja. Hkrati pa je potrebno priznati, da bi bil pravi greh, da bi na njem puščali osnovna in rahlo dolgočasna 15-palčna kolesa s plastičnimi pokrovi, saj bi to delovalo podobno kot Virantovi varčevalni ukrepi – menda nekaj malega privarčuješ, a ob tem ne občutiš prav posebnega zadovoljstva.
Kdor se bo iz A-ja presedel v enoprostorskega B-ja, bo moral prav pošteno naprezati svoje oči, želeč najti na armaturni plošči vsaj kakšno razliko med obema modeloma (najbolj oprezni bodo odkrili le rahlo drugačno linijo zgornjega dela armaturne plošče). Kljub pregovorno poznani mačehovski cenovni politiki, ki jo je spoznaval že pri ličnejšem A-ju, bo še vedno težko požiral slino ob podatku, da pri Mercedesu zahtevajo kar 683 evrov za klimatsko dvoconskost ter 211 evrov za sredinski naslon na zadnji klopi! Ter kasneje rahlo zmedeno ugotavljal, da B-ju manjka marsikatera družinska enoprostorska lastnost, saj bo tudi med opcijami zaman iskal vzdolžni pomik zadnje klopi, zavesice za zadnja stranska stekla ter za vsaj malce bolj »pahorijanski« (beri: prilagodljiv) prtljažni prostor.
A bo zaradi navdušenja nad Mercedesovo skrbjo za detajle (možnost vklopa zadnjih stropnih lučk z voznikovega sedeža, priročna obvolanska ročica avtomatskega menjalnika), odlično vsesplošno ergonomijo ter vrhunskim položajem za volanom ugotavljal, da je lahko novi Mercedes-Benz B več kot le suhoparno prevozno sredstvo za premikanje med točko A in točko B. Pa četudi bi šlo le za 400 metrsko razdaljo med Alenkinim parlamentom in Borutovo palačo.
»Bil je nekoč Mercedes …«
Nekako tako sem že skorajda pričel razmišljati o zbledelem siju zvezde med testom nove generacije razreda A, pri katerem me pogonski sklop nikakor ni uspel prepričati. In ker se je taista kombinacija 1.796 kubičnega Mercedesovega dizelskega motorja (sicer ima 180 CDI, v kombinaciji z ročnim menjalnikom, od leta 2012 dalje vgrajen 1.461 kubični agregat, ki je narejen na osnovi Renaultovega motorja in je plod skupnega sodelovanja Daimlerja in Renaulta) in 86 kilogramov težkega dvosklopčnega sedemstopenjskega menjalnika, tudi tokrat znašla pri malenkost težjem težjem B-ju (okej, razlika med njima je zgolj 30 kilogramska!), sem že skorajda pričel z iskanjem primerne sive lasulje ter modro zelene broške DeSUS, ki bi si jo pripel na žep rahlo ponošene rjave kariraste srajce.
A me je, povsem v nasprotju s pričakovanji, omenjena pogonska kombinacija v testnem B-ju precej navdušila. Sedemstopenjski menjalnik je namreč vedno vzdrževal primerne motorne vrtljaje in je iz zgolj 109-“konjskega” motorja izkoristil vse, kar se je izkoristiti dalo. Avtomobil je pri tem deloval dovolj živahno in je nemalokrat dajal tisti neopisljivi občutek, ki ga je moč opaziti tudi pri slovenskem parlamentu – namreč, da se v njemu skriva celo več »konjev«, kot jih je v resnici!
Skupaj z doplačilnim športnim paketom, ki ponuja atraktivna 17-palčna aluminijasta platišča z nizkopresečnimi gumami ter rahlo znižano podvozje, pa je poskrbel tudi za dokaj prepričljive vozne lastnosti. Kljub temu pa bi si sam, že zaradi njegove enoprostorske filozofije življenjskega sloga, le zaželel za odtenek mehkejše podvozje. Saj so bili »družinski« Mercedesi včasih le malce bolj udobni …
Chanometer
Kdor išče zgolj malce višji položaj sedenja, rahel pridih praktične enoprostorskosti ter vsaj malce prestižnih občutkov, katerih »plebejski« Golf Plus (oziroma prihajajoči Golf Sportsvan) pač ne nudi, se lahko mirne vesti odpravi le in samo k Mercedesu. In tam povsem v miru popije kavico. Saj kaj podobnega zaenkrat še ne nudijo pri konkurenčnem Audiju in BMW-ju.
Kdor po drugi strani išče izključno racionalen družinski enoprostorski avto, z obilico prostora ter prilagodljivo notranjostjo, naj urno pospeši mimo Mercedesovega salona ter se pod nobenimi pogoji ne ozira nazaj, vse dokler na obzorju ne uzre trgovine z Renaulti in Citroëni.
Več o Mercedes-Benzu razreda B pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Mercedes-Benz B 180 CDI BlueEFFICIENCY 7G-DCT – Parlament"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@mrtwelvetrees: žal ravno pri francoskih znamkah verzij z avtomatskimi menjalniki nisem imel priložnosti peljati (zgolj pri Peugeotu). Za Renaultov menjalnik z dvojno sklopko (EDC) pa nisem slišal prav spodbudnih ocen – a o njemu bi lahko iz prakse kdo drug povedal več. Če pa primerjam tokratni 7G-DCT Mercedesov menjalnik (gre za avtomatiziran menjalnik z dvema sklopkama s 7 stopnjami) s kakšnim Volkswagnovim DSG dvosklopčnim menjalnikom pri podobni motorizaciji, pa moram priznati, da mi je bil tokratni Mercedesov prepričljivejši – uglajen, hiter ter neverjetno intuitiven. Ravno slednjega v tolikšni meri nisem doživel pri nobenem VW DSG menjalniku (npr. pri novem Golfu, s sicer 2.0 TDI, je za moje pojme menjalnik vztrajal predolgo v visokih prestavah), a da ne bo pomote, še vedno gre za izvrstno intuitivne menjalnike – gre bolj za nianse. A pri VW DSG se marsikdaj zgodi, da znajo biti malce cukajoči pri kakšnem počasnem manevriranju na parkiriščih in so rahlo neodločni. Nikakor pa mi ne gre v račun, zakaj je bila pri MB podobna kombinacija motorja in menjalnika v MB razreda A bistveno manj prepričljiva (nastavitve?). Če pa bi trenutno sam izbiral med avtomatskimi menjalniki v podobnem rangu, bi sam postavil na piedestal BMW-jev 8 stopenjski Steptronic (klasična avtomatika), ki se v praksi izkaže za izvrstnega!
Chan: ti si vozil ze skoraj vse avtomobile z auto. menjalnikom, menda da je Citroen zelo slab v tem, kako ima Renault in njihov robotski menjalnik, pa če še tega iz tega Mercedes-Benza primerjaš z manjalnikom od Volkswagena DSG. Hvala.