Za ljubitelje kombijev oziroma lahkih gospodarskih vozil, ki so uporabna tako v zasebne kot tudi za službene namene, je bilo leto 2014 zelo plodno. Večina glavnih akterjev na trgu se je odločila, da je čas za prihod nove generacije, ki ne bo sledila tipičnim zapovedim tega segmenta, temveč bo svoj navdih iskala tudi v svetu osebnih vozil. Slovenski publiki so se v zadnjem letu tako predstavili Peugeot Boxer, Citroen Jumper, Fiat Ducato, Ford Transit ter Renault Trafic in Master. Opel Vivaro se je testni floti pridružil kot zadnji in vse skupaj postavil na glavo.
Skupen razvoj
Opel se je v razvoj skupnega lahkega gospodarskega vozila priključil leta 2001, ko je skupaj z Renaultom predstavil prvi projekt sodelovanja. Uspešna zgodba se vleče že štirinajst let, dobro sodelovanje pa potrjujejo visoke prodajne številke na obeh straneh. Zato ni nikakršno presenečenje, da je Vivaro enojajčni dvojček Traffica, razlikujeta se le po nekaj manjših spremembah in seveda znački. A to ni nujno slabo – sodelovanje bistveno zmanjša stroške razvoja, uporabniku prinese raznoliko izbiro za drugačno ceno, vse skupaj pa podpre najboljša tehnologija iz obeh svetov. Vse našteto nikakor ne more biti slabo za končnega uporabnika, po mojem mnenju so končni kupci s tem le na boljšem.
Videz je pomemben
Vivaro se od predhodnika ne razlikuje le v stvareh, ki so skrite očem, temveč z atraktivnim sprednjim delom podira tabuje. Od zdaj naprej ni več nujno, da je kombi bel, dolgočasen in že na kilometer sporoča svoje poslanstvo. Skupaj z res ogromnimi bumerang lučmi, veliko masko hladilnika, izrazito bočno linijo in veliki zatemnjenimi stekli se estetsko vse bolj približuje osebnim vozilom. Celoten paket v smiselno obliko zaokroži še posebna modra barva, ki ni le izredno fotogenična, ampak Vivara tudi optično zmanjša.
Kolo, evro paleta ali šest otrok
Oplov multipraktik v potniški različici omogoča skoraj neomejeno število dejavnosti. Za vikende je lahko družinski potovalnik, med tednom pa delovni stroj. Že v osnovi 1.000-litrski prtljažni prostor ponuja obilico prostora, z odstranjeno klopjo pa se razširi na 5.200 litrov prostornine. Takrat v zadku zazeva ogromna luknja, vanj pa lahko spravimo tudi evro paleto ali kavč.
Potniška kabina ostaja projekt v delu
Tako kot sem to ugotovil že pri ostalih predstavnikih tega razreda, ostaja največja pomanjkljivost ravno potniška kabina. Enako velja za Vivara. 
Inženirji so se potrudili izboljšati ergonomijo in njeno uporabnost, a je zaradi slabše izolacije hrupnost znotraj še vedno prevelika. Za položaj za volanom ne najdem slabe besede, kar nekaj pikrih pa lahko dodam na pomanjkanje manjših odlagalnih površin za telefon, ključe in denarnico. Število predalov je ogromno, a so za voznika težje dostopni in preveliki.
Največji gradnik ostaja plastika, ki je trpežna in preprosta za čiščenje, a deluje preveč ceneno. Bolj zadovoljni bodo potniki v zadnjih dveh vrstah, kjer je dostop preprost, sedeži pa navdušijo z udobnostjo. Klopi se odstranijo, vendar jih zaradi morata zaradi zajetnosti nameščati dve osebi, obenem pa niso vzdolžno pomične. Škoda.
Dve turbini, dva hladilnika polnilnega zraka
Da se pod pokrovom motorja skriva nekaj zelo dobrega, sporoča že napis BiTurbo na zadku. Testni Vivaro je bil opremljen z najmočnejšim 1,6-litrskim dizelskim agregatom v ponudbi. Morda se zdi smešno, da pet metrov kovine s sedmimi sedeži in 1.861 kilogrami poganja takšen mali mlinček, a še vedno postreže z zmernimi 103 kilovati moči, za svoje delovanje pa uporablja dve turbo puhali. Kljub na papirju povsem običajni konjenici je moči dovolj, tudi ob delno zasedeni kapaciteti sedežev. Najbolj sta me presenetili njegova elastičnost in mirnost, kar potrjuje napore, ki jih Opel v zadnjih letih vlaga v svoje dizelske agregate. Žal pa so ponudbo omejili le na 1,6-litrske agregate in dotični je najmočnejši, zato zna marsikdo zavihati nos ter odhiteti h konkurenci, ki je v svojo ponudbo dodala tudi močnejši agregat. Aja, pa še to: povprečna poraba se je ustalila pri okoli sedmih litrih. Odlično!
Zgodba s srečnim koncem
Vivaro ostaja eden glavnih igralcev v svetu lahkih gospodarskih vozil. Tako opremljen in motoriziran bo našel zahtevnejše kupce, prevsem zaradi nakupne cene, ki se povzpne na 37 tisočakov. Je nekoliko dražji kot bratski Traffic, konkurenca pa ne počiva. Jumper in Boxer sta prav tako dvignila letvico, Ford Transit pa je eden najbolj suverenih članov v segmentu. A zdi se, da sta z Vivarom glavna tekmeca za naslov najboljšega.
Besedilo in foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Potniški multipraktik z dolgoletnimi izkušnjami"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Pri kombiju je “slaba” plastika armaturke morda celo prednost (enostavnejše čiščenje), konec koncev gre za kombi… Števce so pa res kar od cliota vzeli 🙂
Drugače pa mene pri kombijih najbolj zmoti, odsotnost (pri osnovnih različicah) prezračevalnih rež zadaj… tale jih očitno ima (pohvalno).
Dobro napisano. Plastika na kokpitu pa le ni toliko slaba kot poudarjaš. Konec koncev tudi v osnovnem multivanu lepo odmeva pod prsti…