Velika pričakovanja
V enem od starih sporočil za javnost so pri Nissanu zapisali: “Ob koncu davčnega leta 2012 je Nissan Leaf, kot izjemen dokaz Nissanove prodornosti in učinkovitosti pri uvajanju inovativnih izdelkov in naprednih tehnologij, bil naprodaj že na več kot 20 trgih v Evropi.” Saj se vsi spomnimo, da je Leaf na trgu že zelo dolgo, ampak – se hecate? Ko je večina tekmecev še razvijala prototipe, so leta 2014 pri Nissanu že beležili mejnik prvih sto tisoč prodanih primerkov. In ko so drugi postopoma testirali odzive trgov, je bil Leaf že globoko v drugi generaciji.
Potem pa so se stvari nekoliko zaustavile. Kaj vse je botrovalo dejstvu da je Ariya od koncepta v 2019 in razkritja serijske različice v 2020 do prihoda na naš trg potrebovala tri leta in pol, zdaj niti ni več pomembno. Ko jo človek pogleda, pa je neverjetno, da še vedno deluje tako atraktivno. Pa ne samo v očeh članov uredništva, deležna je bila tudi številnih odzivov mimoidočih, na cesti in na parkiriščih. Nekateri so šli celo tako daleč, da so prišli do zaklenjenega avtomobila in pokukali v notranjost. Kako vem? Po odtisih dlani na steklih.
Drugačen videz
Po neštetih najavnih fotografijah sem z veseljem zaključila, da je Ariya tudi v živo videti odlično. Drugačna, nekako minimalistična po številu izrazitih oblikovalskih potez, ampak v mojih očeh atraktivna z vseh perspektiv. In to še posebej opaziš, ko jo fotografiraš – če se pri kakšnih avtomobilih mučiš najti najboljši kot in višino, se je tukaj opravilo zdelo enostavno. Dvobarvna zunanjost bakrene Akatsuki s kontrastno črno streho, ki se spoji s stebrički in dodatno zatemnjenimi zadnjimi stekli, jo naredi v pogledu s strani bolj dinamično. Zadek pa me je še najbolj spomnil na križance prestižne japonske znamke, kar pomeni, da Nissanovi oblikovalci razmišljajo v pravi smeri.
Ampak zame je prava vrednost Ariye v njeni notranjosti. Vtis domiselnosti in izbrane kakovosti, ki so ga dosegli z izbiro različnega videza in tekstur materialov, dopolnjujočih se barv in osvetljenih funkcionalnih površin na dotik, težko primerjaš z ostalimi modeli na trgu. Poleg tega je na račun arhitekture CMF-EB Ariya pridobila prostorno potniško kabino, v kateri se lahko prijetno počutijo potniki na vseh sedežih. Prostora spredaj se zdi ogromno, nekaj tudi na račun zasnove armaturne plošče, pa tudi zadaj se ne bi smeli pritoževati niti višjerasli potniki. Ambientalna osvetlitev je z zanimivimi vzorci izvedena na način, ki ponoči dejansko ni moteč, ampak prijeten. Med bolj zanimivimi rešitvami pa sta zagotovo velik osrednji predal z električnim odpiranjem in za 15 centimetrov električno pomična osrednja konzola, ki sta v testnem avtomobilu zaradi radovednežev najbrž med bolj obremenjenimi elementi.
Mogoče se bo komu zdelo, da je prtljažnik s 415 litri pri štirikolesno gnani izvedenki e-4orce nekoliko skromen in objektivno gledano bi mu dala prav. Poleg tega Ariya nima prednjega prtljažnika, zato je prostor pod dvojnim dnom dejansko rezerviran za polnilne kable (in v našem primeru komponento zvočnega sistema Bose). Po drugi strani pa sama vse pogosteje opažam, da tudi relativno majhen prtljažni prostor povsem zadošča za vsakodnevne potrebe, medtem ko je prostora v zadku na daljših potovanjih ali za večje predmete vedno premalo.
Malo po svoje
Z izbranim naslovom bi še najlažje povzela vtis glede ergonomije, ituitivnosti in splošnih vtisov v vožnji Nissanove električne Ariye. Morda se ji tu z vidika digitalizacije (odzivnosti, ločljivosti prikazov) še najbolj pozna zob časa, po drugi strani pa velja izpostaviti, da me še nikoli niso tako malo motile na dotik občutljive površine za upravljanje (verjetno pomaga tudi haptični odziv). Vozniških pomagal ne manjka, pa tudi delujejo povsem zadovoljivo. Morda uporabnik potrebuje nekaj več časa, da se navadi na posebnosti vozila kot celote, a Ariya s časom kar nekako zleze pod kožo. Načeloma vse zelo dobro deluje, le pristop je prilagojen razmišljanju znamke. Ker gre za dokaj posebno vozilo celo v Nissanovi modelni paleti, pa bodo kakšne rešitve najbrž prinesle manjše presenečenje tudi zvestim kupcem.
Kljub temu, da je bila testna Ariya opremljena z zmogljivim štirikolesno gnanim pogonskim sklopom, v moji knjigi ni med tistimi avtomobili, pri katerih bi kupci v običajni rabi dejansko izkoriščali sistemsko moč 225 kilovatov (306 KM) dveh motorjev. Najprej bi mi sicer moral nekdo pojasniti smisel tega, da se z električnim avtomobilom voziš 200 km/h, kar je zgornja omejitev te izvedenke.
Zame je Ariya avtomobil, ki kar kliče po udobju, saj je med drugim izredno dobro zvočno zatesnjena, v vožnji pa stabilna in nenaporna. Iskreno, še najbolj so me motili prehodi čez različne vrste in (včasih inovativne) oblike grbin za omejevanje hitrosti. V duhu racionalnosti pa je verjetno smiseln še pogled k izvedenki z baterijo enake kapacitete (87 kWh), a sprednjim pogonom in močjo 178 kilovatov, ki ima ob nekoliko nižji nakupni ceni tudi do 1,5 kWh/100 km nižjo deklarirano normno porabo.
Morda me je Ariya nekoliko razočarala ravno glede ekonomičnosti porabe, čeprav z dejanskim rezultatom v običajni vožnji ni bistveno odstopala od tehničnih podatkov in bi se z enim polnjenjem dalo prevoziti okvirno 400 kilometrov. A je to do določene mere tudi rezultat njene karoserijske oblike, kjer zagotovo ni aerodinamično optimizirana kot nekateri izmed njenih tekmecev.
Vredno doplačila
Ena od lastnosti Ariye, ki sem jo v testu skoraj morala preizkusiti, je sposobnost hitrejšega izmeničnega polnjenja z 22 kilovati – in to deluje odlično, če govorimo o hitrosti polnjenja. Na žalost je trifazni polnilnik ob sicer izjemno založenem paketu opreme Evolve + še vedno med doplačili, a se tisoč evrov ne zdi pretirano za ta dodatek, ki pride prav, ko želite na primer relativno hitro dopolniti svoj električni avto med nakupovanjem. Mimogrede, na nemških cenikih sta 22-kilovatno polnjenje in toplotna črpalka že del vstopnega paketa Basis, a se cene pričnejo pri 43.490 evrih.
Po tehničnih podatkih Ariya s 130 kW ni med boljšimi po hitrosti enosmernega polnjenja, a se mi to ne zdi posebej problematično. Dejstvo je, da se v relativno dolgem intervalu polni precej hitro, sploh pa tak način zame ni smotrna vsakodnevna rešitev. Ko smo že pri polnjenu: predvidevam, da si lep del rednih uporabnikov oziroma lastnikov sodobnih avtomobilov na pametni telefon namesti aplikacijo (NissanConnect Services App). Te so še toliko bolj uporabne v primeru električnih in priključno-hibridnih vozil, ker lahko oddaljeno nadzoruješ potek procesa in stanje napolnjenosti baterije. Funkcionalnosti morda niti ne bi izpostavljala, če se mi ne bi v preteklosti med preizkusi že nekajkrat zgodilo, da se je polnjenje vozila nepričakovano zaustavilo. Žal brez obširnejših vzporednih testov težko sodim, kdaj je to stvar avtomobila, polnilnice ali kombinacije obojega, pod črto pa je na žalost končni rezultat enak.
Glasnik
Ariya je z veliko vidikov všečen in tehnično napreden avtomobil. Iz napisanega je jasno, da ji lahko pripišem tudi nekaj pomanjkljivosti, od katerih bi med objektivnimi izpostavila samo nekoliko višjo porabo. No, pa seveda še njena cena, o kateri niti ne bi razpravljala, sploh ker gre v primeru testnega avtomobila za popoln paket, nad katerim je zgolj še športni Nismo. Bolj kot na račun prodajnih številk se mi zdi pomembna kot glasnik, ki napoveduje bodoče modele proizvajalca, za katerega srčno upam, da bo po vseh viharjih preteklih nekaj let obstal in se razvijal tudi v prihodnosti.
Besedilo in foto: Urška Mihelič Radolović.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen