Tradicionalist

SUZUKI S-CROSS 01

SUZUKI S-CROSS 02

SUZUKI S-CROSS 03

SUZUKI S-CROSS 04

SUZUKI S-CROSS 05

SUZUKI S-CROSS 06

SUZUKI S-CROSS 07

SUZUKI S-CROSS 08

SUZUKI S-CROSS 09

SUZUKI S-CROSS 10

SUZUKI S-CROSS 11

SUZUKI S-CROSS 12

SUZUKI S-CROSS 13

SUZUKI S-CROSS 14

SUZUKI S-CROSS 15

SUZUKI S-CROSS 16

SUZUKI S-CROSS 17

SUZUKI S-CROSS 18

SUZUKI S-CROSS 19

SUZUKI S-CROSS 20

SUZUKI S-CROSS 21

SUZUKI S-CROSS 22

SUZUKI S-CROSS 23

SUZUKI S-CROSS 24

SUZUKI S-CROSS 25

SUZUKI S-CROSS 26

SUZUKI S-CROSS 27

Stara šola

Suzukijev S-Cross je stari znanec naših cest, saj se je prvič predstavil javnosti že pred osmimi leti. Križanec dolžine 4,3 metra, pri katerem so si Suzukijevi risarji očitno malce predolgo ogledovali Qashqaija na bližnjem parkirišču, sicer že ob svoji premieri ni izgledal ravno najbolj moderno, kar pa so vsaj malce popravili ob prvi kozmetični prenovi. Vendar pa Suzukijev (trenutno) drugi največji SUV v ponudbi niti ni želel prepričevati kupcev z erotičnimi zunanjimi oblinami, kot to sicer počne velika večina novodobnih križancev, temveč prvenstveno z drugimi atributi, kot sta odličen štirikolesni pogon ter zelo spodobna notranja prostornost.

Stara šola oblikovanja, kakršne smo bili sicer vajeni pri daljnovzhodnih produktih pred kakšnimi dvajsetimi leti, se obenem nadaljuje tudi znotraj, kjer boste le stežka našli kakšne estetske presežke. Ali vsaj mehkejše plastične oplate. Kar pa ne predstavlja prav nobene pomanjkljivosti, da ne bo pomote! Voznikova ergonomija si namreč zasluži zelo pozitivno oceno (položaj za volanom in preglednost iz vozila), glavna upravljala pa so jasno označena in enostavno dosegljiva. Tako boste v teh izdatno digitaliziranih časih, ko je potrebno »božati« zaslon celo že za upravljanje z brisalci (Tesla 3), še kako veseli klasičnih fizičnih gumbov klimatske naprave, gretja sedežev ter nekaterih sistemov (Start&Stop, sistem za preprečevanje naleta, ipd.).

Vse skupaj dodatno nadgradijo radodarno odmerjeni centimetri za potnike, saj je znotraj precej bolj prostoren od marsikaterega podobno velikega rivala. To se še posebej vidi na zadnji klopi (npr. v primerjavi s kakšno Mazdo CX-3 ter celo večjo CX-30), malce manj pa v prtljažniku, ki pa bi moral s svojimi 430 litri vseeno zadovoljiti tudi manjše družine.

A četudi čaka zadnjo izvedbo S-Cross že v kratkem podobna usoda kot Angelo Merkel (beri: zaslužen pokoj), bi si vseeno zaslužil kakšno malce manj arhaično rešitev. Še posebej zaradi tega, ker Suzukijevi inženirji to prav dobro znajo, kar so pokazali tudi v drugih modelih. Pa naj gre za upravljanje potovalnega računalnika s pomočjo nepriročne palčke med merilniki (npr. v Swiftu je na volanskem obroču), berljivejši zaslon potovalnega računalnika (npr. v Vitari) ali pa za digitalni prikaz merilnika hitrosti (Swift, Vitara). In zakaj za vraga v S-Crossu niso na voljo sistem za nadzor mrtvih kotov, bralnik prometnih znakov ter sistem za  opozarjanje na zapustitev voznega pasu?

Elektrifikacija

Prav nobene arhaičnosti pa zadnja izvedba S-Crossa ne kaže pri pogonskem sklopu, ki se že nekaj časa ponaša tudi z blago hibridno tehnologijo. Že poznani Boosterjet agregat, ki sicer velja za pravi biser med tovrstnimi motorji, je namreč – podobno kot v Vitari in najbolj popopranem Swiftu – doživel rahlo modifikacijo, ki pripomore k manjši porabi goriva ter čistejšim izpustom.

Novi blagi hibridni sistem, ki tehta 15 kg, je tako sestavljen iz integriranega zaganjalnika s funkcijo elektromotorja, 48-voltne litij-ionske baterije, ki jo lahko otipate pod sovoznikovim sedežem, in 48-12V DC/DC pretvornika. Mali turbobencinski motor je po novem sicer malce šibkejši (129 KM, prej 140 KM), a ponudi več navora. Vsekakor pa novi sistem pripomore k opazno bolj uglajenem delovanju (npr. pri ugašanju motorja ob vklopljenem S&S sistemu) ter boljši odzivnosti motorja ob speljevanju. Obenem lahko dodaja navor elektromotorja navoru motorja, kar se še kako pozna med hitrejšim pospeševanjem (npr. v načinu Sport).

1,4-litrski Boosterjet, ki so ga Suzukijevci razvili sami v svojem laboratoriju, je sicer že pred tokratno »elektrifikacijo« veljal za izjemno prijetnega, saj je navduševal z elastičnostjo ter neizmerno delavoljnostjo. Ter znal razvajati celo z rahlo športno rezkim zvokom v višjih vrtljajih, kamor se zelo rad poda. Omenjena modifikacija sicer ni izboljšala (ali – bog ne daj – pokvarila) voznega doživetja, a je pripomogla k boljši porabi. Za razliko od predhodne verzije je bila le-ta manjša za okvirno en liter, kar ni zanemarljivo. S podobno porabo se je sicer ponašala tudi enako motorizirana Vitara.

Za prenos moči je tokrat skrbela klasična 6-stopenjska menjalna avtomatika, ki ji ni moč očitati prav nič resnejšega, saj je zelo odzivna ter dovolj urna. Le v načinu Sport zna biti ob prestavljanju navzdol rahlo groba in sunkovita, kar pa ne predstavlja posebne slabosti.

Poslednji SUV Mohikanci?

Kdor ni ravno obseden z najnovejšimi modnimi SUV smernicami, ki zapovedujejo raznorazne digitalizacije ter personalizacije, in prvenstveno išče nadvse praktično in racionalno vozilo, za katero ni potrebno zapraviti celotne dediščine, bi znal najti ravno v Suzukijevem salonu daleč najbolj primerno opcijo. S-Cross je morda res nekoliko ostarel predstavnik srednje velikih križancev, ki pa nikakor še ni za na avtomobilski odpad.

Gre za enega dodobra talentiranih športno uporabnih hribolazcev, ki postajajo v teh časih skoraj tako redki kot stalni zobje pri bolniku s paradontozo. Izjemno učinkovit štirikolesni pogon s štirimi načini (Auto, Sport, Snow in Lock), ki ga ponuja Suzuki, namreč ustvari iz njega precej terensko navdahnjeno vozilo, ki pa je – povsem razumljivo – svetlobna leta daleč od nekdanjih klenih terencev (prejšnje izvedbe Vitare, Mitsubishi Pajero Pinin, Daihatsu Terios, …).

Vse skupaj nadgradi dovolj konkurenčna cena, pri čemer se zdi, da bi mu znala še najbolj skakati v zelje ravno sestrska Vitara, ki je marsikomu tudi bolj všeč, kar nekako potrjujejo prodajne številke. Bo nova generacija S-Crossa postala malce bolj nastopaška? Morda ne bi bilo napak.

Tekst in foto: Urban Acman.