Suzukijev kaizen

SUZUKI S CROSS 01

SUZUKI S CROSS 02

SUZUKI S CROSS 03

SUZUKI S CROSS 04

SUZUKI S CROSS 05

SUZUKI S CROSS 06

SUZUKI S CROSS 07

SUZUKI S CROSS 08

SUZUKI S CROSS 09

SUZUKI S CROSS 10

SUZUKI S CROSS 11

SUZUKI S CROSS 12

SUZUKI S CROSS 13

SUZUKI S CROSS 14

SUZUKI S CROSS 15

SUZUKI S CROSS 16

SUZUKI S CROSS 17

SUZUKI S CROSS 18

SUZUKI S CROSS 19

SUZUKI S CROSS 20

SUZUKI S CROSS 21

SUZUKI S CROSS 22

SUZUKI S CROSS 23

SUZUKI S CROSS 24

SUZUKI S CROSS 25

SUZUKI S CROSS 26

SUZUKI S CROSS 27

SUZUKI S CROSS 28

SUZUKI S CROSS 29

SUZUKI S CROSS 30

Džipiranje

Suzukijev S-Cross, ki je luč sveta ugledal pred štirimi leti, je sicer predstavljal povsem korektnega predstavnika avtomobilskega segmenta, žal pa njegove zunanje linije niso oddajale tistega prepoznavnega erotično-seksapilnega naboja, tolikanj značilnega za predstavnike razreda. Spomnite se zgolj Mazdinega CX-3 (ter ob tem povsem pozabite na Fordov Ecosport)! Tako je bil – navkljub temu, da se je (hote ali nehote) oblikovno v veliki meri naslanjal na prodajno izjemno uspešen Nissanov »multipraktik« – že na samem začetku svoje prodajne poti videti, kot da potrebuje čimprejšnjo prenovo.

Tokrat so morali Suzukijevi risarji dodobra popraviti prvotni vtis, da bi njegova zunanjost pridobila vsaj za odtenek več »mačo faktorja«, ki je tako zelo pomemben pri tovrstnih vozilih. Oziroma, da bi izžareval malce bolj prepoznaven in drzen slog, s čimer se na primer ponaša najnovejša generacija Vitare.

Naloga jim je (delno) tudi uspela, saj je ob preoblikovanem sprednjem delu S-Cross postal precej bolj »džipovsko« samozavesten. In to dobesedno, saj njegova maska z desetimi vertikalnimi prečkami v dobršni meri spominja na ameriški original. Kar pa niti ni tako slabo.

In četudi je prenovljena maska delovala marsikomu, vsaj na začetnih fotografijah, precej bizarno ter je na trenutke ponujala celo asociacije na kakšne groteskne anima-manga like, pa je le potrebno priznati, da v živo izgleda precej bolje. A pozor! To še vedno ne pomeni, da je prenovljeni S-Cross postal avtomobil za tiste ekshibicionistične osebke, ki so radi videni v svojih jeklenih konjičkih. Ne, Suzukijev križanec še vedno ostaja avtomobilski model, ki je prvenstveno namenjen racionalistom.

Čipiranje

Pred kozmetično prenovo največjega (!) Suzukija v ponudbi je bila precejšnje kritike deležna tudi bencinsko gnana motorizacija, saj je ponujala toliko pristnih užitkov kot večerno branje komunističnega manifesta. Atmosferski 1,6-litrski agregat je bil za kaj konkretnejšega pač preslaboten in nekako ni spadal v sodobnega križanca, pri čemer je znal zadevo še poslabšati (opcijski) neskončnostopenjski menjalnik CVT. Tako je za edino pravo pogonsko opcijo pred prenovo veljal zgolj in samo navorsko radodaren Fiatov 1,6-litrski turbodizel.

Suzukijevi inženirji niso predolgo razmišljali, brž pobrskali po svojih policah in vanj vtaknili nova agregata (1,0 Boosterjet in 1,4 Boosterjet), pri katerih turbinski polnilnik skrbi za dodaten prepih. Pri tem ponuja vsaj slednji, ki sem ga spoznaval pred časom v manjši Vitari, precej več življenja kot predhodnik. In ne le to! Novi 140-»konjski« Boosterjet agregat namreč velja tudi za precej igrivega, zabavnega in na trenutke skoraj že tako pobalinskega kot šestdesetletnik ob ogledu provokativnih japonskih šolskih uniform.

Kupec bencinsko gnanega S-Crossa nikakor ne bo zgrešil, če se bo ob nakupu odločil še za izvrstno delujočo 6-stopenjsko menjalno avtomatiko, ki ji ni moč očitati prav ničesar resnejšega. Le na kakšnem bolj strmem klancu bi morda prav prišla krajša prva prestava, saj mu Japonci niso pritaknili (vselej dobrodošle) funkcije za počasno spuščanje, ki jo je sicer moč najti pri sestrski Vitari.

Nenazadnje S-Cross ponuja tudi delček terenskih ambicij (ob 15 mm višjem podvozju po kozmetični prenovi), saj se ponaša z znanim Suzukijevim »štirivremenskim« sistemom štirikolesnega pogona, ki ga je mogoče preklapljati med različnimi režimi (Auto, Snow, Sport, Lock). S tem predstavlja enega redkih talentiranih hribolazcev med čedalje bolj poženščenimi predstavniki svojega razreda.

Moderniziranje

Ob tokratni kozmetični osvežitvi je bila precej manj sprememb deležna notranjost, ki pa se je že prej ponašala z dovolj solidnimi ergonomskimi rešitvami ter zadovoljivim (a nikakor izvrstnim!) naborom materialov. Dekoraterji so tako poskrbeli zgolj za rahlo spremenjen (mehkejši) del armaturne plošče ter predrugačeno grafiko merilnikov, inženirji pa za posodobljeno avdio-navigacijsko napravo, poznano iz ostalih novodobnih Suzukijev. Slednja elektronska novotarija, ki se sicer ponaša z dovolj hitrim ter intuitivnim delovanjem, je bila namreč prepotrebna, saj dosedanji Panasonicov artefakt ni več sodil v vozilo, ki je lahko stalo tudi več kot 26 evrskih tisočakov.

Kljub temu v prenovljenem Suzukijevem križancu vseeno ostajajo nekatere že poznane nesrečne rešitve (arhaično upravljanje potovalnega računalnika, samodejni spust zgolj voznikovega stekla, …), ki bi morale že davno odromati na smetišče avtomobilske zgodovine. A trdno verjamem, da bodo v duhu pregovorno znanega japonskega perfekcionizma omenjene pomanjkljivosti odpravili že pri njegovem nasledniku.

Cenovno konkuriranje

Suzukijev križanec je z zadnjo kozmetično prenovo pridobil ravno na tistih področjih, kjer je pred tem najbolj šepal – pri zunanji obliki ter bencinsko gnanih verzijah. Pohvalno! Obenem je obdržal izjemno konkurenčno ceno, ki se ji lahko približajo zgolj precej manj opremljeni oziroma šibkeje motorizirani dvokolesno gnani rivali.

Tako mu verjetno še največjo konkurenco predstavlja prav sestrska Vitara, ki pa po drugi strani ponuja malce bolj svojstven slog, zaradi česar nagovarja drug krog potencialnih kupcev. Ah, kako sladke skrbi za Suzuki!

 Tekst in foto: Urban Acman.