Nič več fensi?
Pa ni bilo vedno tako. Še pred nekaj leti, ko so na domačih dvoriščih ter na parkiriščih šol in vrtcev kraljevali klasični družinski enoprostorci, je veljal ravno Fordov S-Max za enega najbolj všečnih predstavnikov svoje vrste. Avtomobil, ki se je sicer prvič pojavil na trgu že daljnega leta 2006, je namreč predstavljal precejšen odmik od tedanje precej aseksualne konkurence ter znal navdušiti celo največje sovražnike tovrstnih vozil. S svojo bolj dinamično zasnovo zunanjosti je namreč izžareval moč in samozavesten značaj, zaradi česar se v njemu nisi počutil starejšega, kar se je dogajalo pri ostalih podobnih enoprostorcih (npr. že pri »bratskem« Galaxyju).
Pri novi generaciji priljubljenega enoprostorca, ki je prišla na trg pred štirimi leti, se Fordovci sicer niso poslužili podobnih SUV trikov, kot nekateri ostali proizvajalci (npr. Renault pri Espaceu ter Peugeot pri 5008), kar pa se verjetno ni izkazalo ravno za zadetek v polno. To nenazadnje kažejo tudi prodajne številke na evropskih tleh, kjer je opazen precejšen padec zanimanja zanj*. Je pa ob tem vseeno le potrebno priznati, da se s podobnimi težavami ubadajo tudi pri Renaultu z Espaceom, čeprav je okrancljan z vso možno trendovsko športno uporabno »navlako«. Hja, veliki enoprostorci so očitno čedalje manj popularni, pa četudi izgledajo kot (skoraj) terenci.
Fordov antipod SUV mode je v lanskem letu doživel kozmetično prenovo, ki pa je na zunaj komaj omembe vredna (npr. nova karoserijska barva Diffused Silver). Med pomembnejšimi novostmi so se obenem znašle še brizgalne šobe »Clearwiev«, ki so integrirane v prednjih brisalcih (izjemno učinkovito v praksi) ter okrogel gumb za upravljanje avtomatskega menjalnika, ki pa le ni tolikanj angleško eleganten, kot pri imenitnejših Jaguarjih in Land Roverjih (beri: se ne pogrezne, ko ugasnemo motor). Pri proizvajalcu hkrati še navajajo, da so postali varnostno-asistenčni pomagači bolj dodelani, med njimi pa si posebno pozornost zasluži sistem za nadzor mrtvih kotov, ki naj bi menda zaznal vozila na večji razdalji.
Čistejši, a ne varčnejši
In da bi ostal Fordov dinamični enoprostorec dovolj fit tudi v svojih zrelih leti (beri: da zadovolji ostre okoljevarstvene normative Euro 6d-Temp, ki so stopili v veljavo lani septembra), je pomlajevalno kuro doživela tudi motorna paleta. Tako vsi trije dizli v ponudbi po novem slišijo na ime »Ecoblue«, pri čemer se krepkejši verziji po novem ponašata tudi s številčnejšo konjenico (190 namesto 180 pri šibkejši ter 240 namesto 209 pri najmočnejši različici z dvojno turbino). S pomočjo nekaterih prilagoditev, med katere spadajo tudi aktivne reže za zajem zraka, ki uravnavajo količino zraka za hlajenje motornega prostora (manjši zračni upor, hitrejše ogrevanje motorja), naj bi po novem spustili v zrak do 7 odstotkov manj ogljikovega dvokisa ter porabili manj goriva. Pa je temu res tako?
Pod motornim pokrovom se je tokrat znašla srednje močna verzija s 190 »konjskimi močmi«, ki ji nikakor ni moč očitati pomanjkanja živahnosti in energičnosti. V kombinaciji z izjemno prijetno in skoraj povsem nezaznavno delujočo 8-stopenjsko menjalno avtomatiko, ki sicer nadomešča pretekli dvosklopčni menjalnik Powershift z dvema stopnjama manj, se v večini voznih režimov izkaže za povsem dovolj zmogljivo, pri čemer se ne bi smela ustrašiti niti malce hitrejših voženj po kakšnem nemškem Autobahnu. Pri tem se lahko pohvali tudi z izjemno dobro zvočno izolacijo kabine, ki dodobra zaduši dizelski ropot. Pohvalno!
A se vseeno zdi, da bi k športno dinamičnemu karakterju Fordovega velikoprostorca, ki je bil tokrat dodatno ozaljšan še s paketom ST-Line (s športno togim vzmetenjem ter nizkopresečnimi pnevmatikami), morda le bolj spadala močnejša motorizacija z dvema turbopuhaloma, ki bi pripomogla še k bolj uživaškemu voznemu doživetju. Še posebej zaradi tega, ker se S-Max ponaša z enim boljših volanskih mehanizmov ter enim bolj uravnoteženih podvozij v tem avtomobilskem segmentu, zaradi česar kar kliče k napadanju bližnjih serpentin. A da ne bo pomote, Fordov S-Max je za kaj konkretnejšega še vedno prevelik in pretežak (masa praznega vozila je kar 1.984 kg), da bi z njim kakorkoli želeli izzivati lokalne vaške dirkače.
Vendar pa bi znala voznika, ki bo redno spuščal na pašo omenjeno turbodizelsko konjenico, dodobra presenetiti sama poraba goriva, ki nekako ne gre k Fordovim obljubam o izboljšani varčnosti. Le-ta je namreč med testom nemalokrat presegla 8,5 litrov na 100 km, kar ne bo ravno razveselilo povprečne gorenjske duše (če se bo že s ceno, ki že pri osnovni verziji presega mejo 40 tisočakov, uspel sprijazniti).
Delnega »krivca« za malce višjo porabo je sicer moč najti tudi v opcijskem štirikolesnem pogonu (Haldex sklopka zadnje generacije), ki sicer opazno pripomore k izboljšanju oprijema na spolzkem, a dvigne porabo vsaj za pol litra (po tehničnih podatkih). Po drugi strani tovrstni pripomoček poskrbi, da je lahko takšen S-Max bolj prepričljiv in terensko zmogljiv od marsikaterega novodobnega modnega križanca, pri katerem 4×4 pogon sploh ni na voljo (npr. Peugeot 3008 in 5008), zaradi česar kar malce zanemariš višjo porabo.
Največji adut
Največji adut, s katerim se Fordov enoprostorec zaenkrat še kolikor toliko uspe upirati popolni prevladi športno uporabnih križancev, pa se skriva pod njegovo dinamično krojeno karoserijo. S tako prostorno in fleksibilno notranjostjo se namreč ne more pohvaliti prav veliko križancev, hkrati pa stanejo precej več od Fordovega monovolumna (npr. kakšen Audi Q7, ipd).
Velike družine bodo tako še kako cenile obilje prostora na zadnji klopi (izjemno dobrodušno odmerjen prostor za kolena zadaj sedečih), kar 700-litrsko praznino v prtljažnem prostoru (žal z neravnim dnom ob podrtih sedežih) ter opcijo 7 sedežev (1.210 evrov doplačila). Da o bogastvu odlagalnih prostor(čk)ov niti ne govorim, saj se zna kaj hitro zgoditi, da boste kaj pozabili v njih.
Vsa ostala notranja arhitektura je sicer poznana že od prej (razen prej omenjenega menjalnega gumba), a bi si počasi zaslužila obsežnejšo prenovo – še posebej pri rahlo zmedenih merilnikih ter pri izboru mehkejših plastičnih mas okrog osrednje konzole. Nenazadnje človek pri vozilu, ki stane več kot 50 tisočakov, pač pričakuje malce bolj imenitno okolje! Da o šklepetanju vratnih oblog pri vozilu, ki je imel na števcu slabih 15.000 kilometrov, niti ne govorim.
Težka bitka
Kljub temu, da najbolj dinamično oblikovan Fordov enoprostorec v ponudbi še vedno navdušuje s fleksibilnostjo, prostornostjo ter vzorno vozno dinamiko, se vseeno zdi, da počasi in vztrajno izgublja bitko s čedalje bolj agresivnimi športno dinamičnimi križanci. Pa čeprav so slednji ob podobni (opremski in pogonski) konfiguraciji lahko precej dražji.
To so nenazadnje ugotovili tudi pri proizvajalcu, saj se menda njegova zgodba s to generacijo dokončno zaključuje. Škoda; na ta način trg izgublja enega prijetnejših družinskih enoprostorcev. Hočeš ali nočeš, modni trendi se pač velikokrat izkažejo za precej neracionalne.
Tekst in foto: Urban Acman.
* 40.826 prodanih leta 2016, 35.275 v letu 2017 ter le še 23.708 v lanskem letu (vir: Carsalesbase)
Mnenja uporabnikov
7 komentarjev za "Upornik s pravim razlogom"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
A tale 8 stopenjski menjalnik ni vec dvosklopcni? Je to klasicen avtomatik?
Pri novem 8-stopenjskem menjalniku, ki je na voljo od lanskega leta, gre za klasično avtomatiko in ne več za dvosklopčnega.
s-max in espace sta edina prava enoprostorca,vse ostalo je približek
Tudi Espace je daleč od tega kar je bil.
50k za družinskega enoprostorca? Se ne bi čudil, če bi marsikdo raje pogledal za modelom Edge.
Po slikah sodeč mu Slovenščina ni poznana?
Ne, žal meniji še vedno niso prevedeni v slovenski jezik.