Rok Černjavski: Kjer je volja, tam je pot

Renault_Clio_16V_2

Rok_Cernjavski

zastava

kombi_fico

Renault_Clio_16V

Opel_Astra_GSi_16V

Mitsubishi_Lancer_Evo5

Opel_Corsa_projekt_2

Opel_Corsa_projekt_1

Opel_Corsa_projekt_3

Rok, tvoja zgodba je nenavadna in ponuja obilo navdiha vsem generacijam. Kdaj se je začelo tvoje zanimanje za tehniko?

Precej pozno, šele konec osnovne šole, ko sem si zaželel lastnega mopeda. Namesto, da bi mi ga kupila, sta mi dedek in babica ponudila pokvarjenega Poni Ekspresa in predlagala, da ga popravim. V tistem času je bila moja poklicna pot usmerjena v čisto drugo smer, opravil sem namreč sprejemne izpite za kuharja. Pa se je obrnilo drugače. Po daljšem prepričevanju nejevernih šolskih delavcev sem prenesel prijavnico na Šolski center v Škofji Loki ter se izučil za avtomehanika.

Nedolgo zatem si bil prvi mehanik z odličnim posluhom za V6 motorje, državni prvak v rallyju, izkušeni predelovalec tipskih vozil v dirkalne, pa še kaj bi se našlo. Kje si našel voljo in predvsem čas za vse to?

Včasih ni bilo lahko, saj je bilo ovir precej. Od zahtevnega mojstra delavnice do pomanjkanja časa in denarja. Na srečo sem bil dovolj mlad in zagnan in sem se enostavno odločil, da ne potrebujem več kot štiri ure spanja na noč. Po končani izmeni v službi sem sedel v avto ter se odpeljal v znano delavnico, kjer sem pridobival izkušnje s predelovanjem. Na srečo sem imel ob sebi nekaj ljudi, ki so zaupali vame, mi dali možnost in pomagali pri uresničevanju sanj.

Poznavalci rallyja so tvoj slog vožnje označili kot srčen in brezkompromisen. Do leta 2001, ko si zaradi študija postavil tekmovanje v kot, se lahko pohvališ z navdušujočimi rezultati. Kakšen je bil tvoj vozni park v tistih časih, ko je bilo v tem športu na razpolago manj denarja in več športne vneme?

Tekmovati sem začel z rumenim Renault Cliom 16V, ki sem ga kasneje zamenjal za Opel Astro GSi 16V, s katero sva leta 1998 z Dušanom Vidmarjem tudi osvojila državno prvenstvo razreda N(2000). Leto kasneje sva Rally Saturnus odpeljala z dirkalnikom Mitsubishi Lancer Evo 5 – takrat mi je bilo kar malo hudo, saj je šlo za najet avto in je bilo bolj kot končen rezultat pomembno, da ga vrnemo brez poškodb. Kasneje smo za tekmovanje v Pokalu 1.4 pripravili še Opel Corso.

Pred zaključkom sezone 2001 je bilo precej izrečenega in napisanega ob odločitvi, da se z ekipo ne udeležite zaključne dirke v Pokalu 1.4 v bližini Trevisa (I). V tistem trenutku si bil v vodilnem položaju, točko pred Aleksom Humarjem, zakaj tako nenavadna poteza?

Šlo je za skupno odločitev s sponzorjem, saj so organizatorji Pokala nerazumno podaljševali število dirk, ki štejejo za končno uvrstitev v pokalu. Poleg tega je vse manj tekmovanj potekalo v Sloveniji. Škoda, da je bilo potrebno na tak način reagirati na nevzdržne razmere.

Pred nekaj leti so se pojavile govorice, da se ponovno vračaš v tekmovanje, tokrat v skupino A s Corso 1.8 – je bilo na tem kaj resnice? Bodo gledalci, ki so hvalili tvojo značilno vožnjo, dočakali vrnitev med aktivne rally voznike?

Zaenkrat se še nisem odločil za nadaljevanje športne tekmovalne poti v rallyju. Kljub temu pa v skopo odmerjenem prostem času v delavnici na podlagi lastnih načrtov pripravljam projekt Corse »Kit Car«*. Bomo videli…

* Nekdanja skupina S1600 z močnejšim motorjem

Kaj ti torej jemlje večino časa? Še spiš le štiri ure na noč?

To sicer ne, imam pa poleg družine in službe še nekaj drugih hobijev, ki so brez izjeme vezani na mojo strast do motorjev. V zadnjem času tudi letim in plujem . No, veliko več letim. Pravi hobi je zame le tista aktivnost, za katero letno porabiš vsaj 30 dni.

Če se za trenutek vrneva še k službi: bil si avtomehanik, pa vodja tehnične službe, celotnega servisa in zdaj še vodja področja poprodaje, ki pokriva servis in nadomestne dele. Kaj ti še ostane?

Ekonomija me ne zanima preveč, zato sem se usmeril na področje organizacije – predvsem v razmerah sprememb, ki so postale vsakodnevna stalnica. Želel bi sodelovati v procesu oblikovanja servisnih strokovnjakov, saj srednješolsko spričevalo ni zadostno zagotovilo bodočemu delodajalcu. Upam, da nam bo uspelo vzpostaviti sistem vrednotenja kakovosti izkušenih kadrov, ki bodo na ta način lažje dobili zaposlitev, poleg tega pa delodajalci ne bodo ugibali o kvaliteti zaposlenih.

Bi za konec najinega pogovora bralcem portala avtomobilizem.com namenil še kakšen univerzalen napotek, ko dvomijo o zdravju svojega avtomobila?

Univerzalne enačbe sicer ne poznam, zagotovo pa velja teorija o kibernetiki, ki pravi, da ima vsak sistem svoj začetek in konec. Trenutek nastopa konca je predvsem odvisen od vzdrževanja sistema. Se pravi: bolj ko vlagaš v vzdrževanje nekega sistema (v tem primeru vozila), daljša je njegova življenjska doba – pa na kakršenkoli način.

Z zadovoljstvom sporočamo, da bo Rok s svojim znanjem in izkušnjami odslej v pomoč bralcem portala Avtomobilizem.com. V ta namen odpiramo na forumu poseben del Strokovnjak svetuje, kjer bo odgovarjal na zastavljena tehnična vprašanja.

Besedilo: Urška Radolović

Fotografije: Rok Černjavski, Uroš Modlic, Žiga Modlic, Urška Radolović