Čistoča mu ne pristaja
Včasih sem tako zakopan v svoje delo, obremenjen z informacijami glede elektrifikacije v avtomobilski industriji, z nenehnimi primerjavami med modeli in pomanjkanjem časa, da na trenutke pozabim uživati v kakšnem res posebnem modelu. Takrat imam občutek, da sem pozoren samo še na najbolj očitne in rutinske stvari ter posledično zgrešim podrobnosti, ki jih hitro zazna neobremenjeno oko.
Za mnenje pogosto vprašam tudi svojega osemletnika. Otroške oči vidijo svet drugače kot naše in njegov pogled na določene stvari mi dostikrat odpre oči ter pomaga drugače in boljše razumeti kakšen model. Pri Broncu je že bilo tako – ob številnih obveznostih sem pozabil z njim uživati, kar si včasih ne bi mislil, da je sploh mogoče. Pa me je k sreči Brin po nekaj dneh vprašal, ali je v redu, da je Bronco tako čist. In mi je dal misliti! Saj veste, kako je, ko te včasih določene besede enostavno zadanejo v srce in pokrenejo spremembe.
Ni bilo druge, hitro sva ga šla umazat. Prav je imel, Bronco izgleda bistveno boljše, ko ima blatna vrata in platišča. Če se vrnem iz otroškega sveta v moj, nekoliko bolj zapleten: v trenutku, ko sem sedel za volan Bronca, mi je po glavi pričela rojiti Fordova strategija. Na eni strani imajo res uživaške, posebne modele: legendarna Mustanga in Bronco, pa zares unikatni Raptor. Super, avtomobili za dušo, ki pa s poslovnega vidika ne generirajo visokih prodajnih številk. Po drugi strani so se odrekli Fiesti, kmalu bo šel v pokoj še Focus, kjer se bo pridružil družinskim enoprostorcem. In čez nekaj let želijo prodajati izključno električne modele.
Ford zna narediti nekaj posebnega
Iz izkušenj nekako razumem njihov poslovni model, znamke enostavno morajo imeti t.i. halo modele, s katerimi želijo vzbuditi pozornost, navdušiti javnost, da lahko posledično privabijo širše skupine voznikov, predvsem pa najmlajše navdušence, ki bodo v velikem številu za vedno ostali ljubitelji. Tako se rojevajo hišne legende in s hišo mislim tako na proizvajalce avtomobilov kot tudi na domove družin, s katerimi ti avtomobili pišejo neštete zgodbe.
Bronco vsekakor je eden takšnih modelov. S svojo kockasto in mogočno zunanjo podobo neprestano pleni poglede mimoidočih, ki se v svojih reakcijah pravzaprav sploh ne morejo zadržati. Meni so za začetek vzbudili pozornost predvsem sprednji žarometi in dnevne luči, ki nekako smiselno zaokrožijo in popestrijo prednji del Bronca. Čeprav omogočajo zanimivo prilagoditev, sem bil nekoliko manj navdušen nad odstranljivimi strešnimi ploščami. Ideja je v teoriji res krasna, klenega terenca spremeniti v kabriolet. A je avtocestna vožnja z Broncom zaradi takšne izvedbe bistveno bolj glasna, pa tudi odstranjevanje in ponovno nameščanje panelov ni naloga za nekaj minut. Še posebej, ker so na strehi moteče letve.
Zavedam se, da nima vsak takšne sreče, da se lahko zbližuje s sinom tudi s pomočjo Bronca ali preživlja prosti čas z vožnjo po blatnih okoliških grapah in išče meje oprijema s konjem, ki rita. Tega ne jemljem za samoumevno, zato še toliko bolj cenim, da sin že zdaj začenja razumeti, koliko inženirskega znanja je potrebno za razvoj takšnega avtomobila. Morda me v času pubertete ne bo želel ogovarjati v javnosti pred prijatelji, vem pa, da nama bo vedno ostal spomin na trenutek, ko sva na skalnatem pobočju ležala pod Broncom in si ogledovala njegovo vzmetenje, posebne Bilsteinove blažilnike, se pogovarjala o trikih za izboljševanje terenskih zmogljivosti in prišla do zaključka, da bi se brez pravih gum najina hribolazna pot hitro zaključila s predrto pnevmatiko ali nekje v globji blatni luži, od koder bi naju reševali s traktorjem.
Ameriški mišičnjak prav dobro paše na evropske ceste
Je pa pri Broncu videti oziroma čutiti odmik od običajne Fordove miselnosti. Kljub dokaj nišni uporabnosti ima razmeroma prostoren prtljažnik. Vanj sem brez težav parkiral otroško kolo, na zadnji klopi je prostora za noge potnikov več, kot bi to pričakoval, spredaj pri vozniku pa navdušijo majhne podrobnosti, ki izboljšajo vsakodnevno uporabnost in obenem poživijo potniško kabino. Na primer: majhna odlagalna površina nad zaslonom na dotik je odličen prostor za shranjevanje oklepa rakovice, v mrežasto odlagalno površino na vratih se lahko odloži 1,5-litrska plastenka, robustni ročaji pa pomagajo pri vstopanju in poudarijo njegov terenski pedigre.
Ena boljših inovacij se mi zadnja polica, ki jo izvlečeš izpod prtljažnega prostora. Sprva sem si mislil – zakaj za hudiča bi žrtvoval 10 centimetrov prtljažnega prostora za to, a sem jo v praksi hitro vzljubil. Med preganjanjem po gozdu, sva z Brinom naredila premor. Stopila iz avta in kar sredi gozda sedla na izvlečno polico, pomalicala, spila nekaj vode. Spet drugič, po (pre)poznem koncu družinskega piknika, je stopil na izvlečno polico, si tam umil zobe, skočil v pižamo in v miru zaspal kar na poti do doma. Tudi meni je prišla prav kot odlagališče za kakšno kartonsko škatlo, umazane čevlje in še bi lahko našteval. Malenkosti so tiste, ki naredijo razliko, in Bronco v tem pogledu (presenetljivo) izstopa.
Bronco bo na našem trgu vedno ostal nišni terenec; 2,7-litrski bencinski šestvaljnik porabi vsaj deset litrov goriva na sto kilometrov, njegova velikost in nenazadnje nakupna cena pa niso po meri povprečnega slovenskega kupca. A bo tistih nekaj, ki jim je blizu slog življenja z legendarnim terencem in imajo možnost izkoristiti vse, kar je Ford v njem ponudil, z ritajočim konjem uživalo skoraj povsod.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Ford Bronco, hišna legenda"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Bi lahko že zapisal trditev, da so najbolj zanimivi Fordi tisti Fordi, ki so brez modrega ovala.
Tale Bronco, npr., pa Mustang, tudi ta električni je pravi lepotec med el. avti. Meni veliko lepši od katerekoli Tesle.
Ta nova Kuga in Puma sta res oblikovni “Bog pomagaj!” 🙂
Zanimivi so za gledat in testno vožnjo. Ko moraš plačati iz lastnega žepa, te zanimivost mine.
Saj je cool, ampak, jaz bi raje videl objavo, da je Dacia objavila cenik za Dusterja. 🙂
Mas na a.net
Zato pravim. 😉