Prenova modelu Duster prinaša napredek na račun sodobnejše platforme, še bolj zanimivo pa postane, ko pogledamo pod motorni pokrov testnega avtomobila. Različica Hybrid-G 150 4×4 namreč združuje tri tehnologije, ki jih običajno ne srečujemo skupaj – turbobencinski motor, možnost pogona na utekočinjen naftni plin in blago-hibridno elektrifikacijo z električno gnano zadnjo osjo. Rezultat je, poleg velike avtonomije s polnimi rezervoarji, precej edinstvena pogonska zasnova, ki prinaša drugačen pristop k štirikolesnemu pogonu, kot smo ga bili vajeni doslej.
S poudarkom na robustnosti
Duster z novim modelnim letom ostaja zvest receptu nove generacije, saj je oblikovalcem uspelo dodatno poudariti nastop z masivnimi blatniki, izrazitejšimi zaščitnimi elementi in zdaj za Dacio že značilnim svetlobnim podpisom v obliki črke Y. Opremski paket Extreme, ki sodi v vrh ponudbe tega modela, dodaja bakrene poudarke ter izpostavi pustolovski značaj avtomobila. Plastične zaščitne obrobe spodnjega dela in kolesnih lokov ter zaščita spodnjega dela nakazujejo, da se je Duster v tej izvedbi pripravljen spopasti tudi z bolj grobimi terenskimi izzivi, kar potrjuje precejšen odmik od tal in nezanemarljiv podatek o zmogljivosti brodenja po skoraj polmetrski globini vode. No ja, slednje žal še vedno ni zagotovilo za neoviran prehod nekaterih ljubljanskih podvozov, ki poplavljajo ob hujših nalivih.
Uporabnost pred prestižem
Modeli romunske znamke pod okriljem Skupine Renault ne skrivajo, da dajejo prednost uporabnosti pred prestižem. Pri tem ni izjema niti novi Duster, saj so površine iz trše plastike še vedno del zgodbe v kabini, a so lepo sestavljene in delujejo dovolj kakovostno, da ne pokvarijo splošnega dobrega vtisa. Ergonomija ostaja med boljšimi v razredu, saj je voznikovo delovno okolje zgledno urejeno, najpomembnejše funkcije pa so še vedno dosegljive preko klasičnih stikal, zato tudi občasen počasnejši odziv osrednjega zaslona na dotik ne bi smel predstavljati težav.
Uporabniški vmesnik informacijsko-multimedijskega sistema, ki je povezan s precej solidnim sistemom zvočnikov, je zasnovan logično in brez nepotrebnih okraskov; v kombinaciji s prikazom digitalne instrumentne plošče enostavno in pregledno podaja vse potrebne informacije v zvezi z vožnjo, načinom delovanja pogonskega sklopa in porabo. Sedeži ponujajo dovolj udobja ob nekoliko višjem položaju sedenja, na račun katerega ni težav s preglednostjo, dovolj prostora za noge pa bodo imeli na zadnjih sedežih tudi odrasli.
Prostor v prtljažniku, ki je v tej različici sicer slabih dvesto litrov manjši na račun plinskega rezervoarja, bi moral kljub temu zadostovati vsakdanjim družinskim potrebam, na počitniških popotovanjih pa ga lahko dopolnimo še s strešnim kovčkom.
Kompleksnejši pristop
Nova pogonska opcija, ki so jo namenili modelu Duster, je tokrat bolj kompleksnega značaja, kot smo ga bili do zdaj vajeni v modelu Duster. Sistem temelji na 1,2-litrskem turbinsko podprtem bencinskem trivaljniku z 48-voltnim blagohibridnim sistemom, ki preko 6-stopenjskega samodejnega dvosklopčnega menjalnika skrbi za pogon sprednjih koles, obenem pa omogoča tudi vožnjo na utekočinjen naftni plin (LPG). Pogon zadnjih koles je mehansko ločen, saj zanj preko dvostopenjskega samodejnega menjalnika z možnostjo odklopa oziroma nevtralne prestave skrbi zadaj nameščen električni motor – uporabnost štirikolesnega pogona dodatno povečuje možnost ročnega preklopa različnih načinov delovanja (preko vrtljivega stikala na sredinski konzoli) glede na razmere in sistem za omejevanje hitrosti pri vožnji navzdol. Električno energijo zagotavlja baterija kapacitete 0,8 kWh, ki se polni s pomočjo regeneracije ob pojemkih hitrosti ali zaviranju, pri nižjih hitrostih in speljevanju pa lahko avtomobil na elektriko prevozi tudi nekaj daljših odsekov. Se pa bodo morali inženirji še nekoliko posvetiti optimizaciji delovanja.
Preklopi med bencinom in plinom so ob pritisku tipke sicer praktično neopazni, so pa zato prehodi iz električnega pogona na pogon motorja z notranjim zgorevanjem precej bolj zaznavni, celo grobi. Zmotili sta me tudi občasna neodločnost in počasen odziv menjalne avtomatike ob konkretnejšem pritisku stopalke za plin. Svetla plat pogonske kombinacije je skupni doseg, saj lahko – po tem, ko napolnimo 50-litrska rezervoarja za plin in bencin – računamo s približno 1.400 kilometri dosega, seveda v odvisnosti od načina vožnje. Pri vožnji na plin sicer lahko računamo s približno 40 litri plina, saj se iz varnostnih razlogov (zaradi raztezanja plina glede na temperaturo) 50-litrski rezervoar lahko napolni le približno 80-odstotno. Poraba se je gibala med šestimi in sedmimi litri bencina oziroma sedmimi in osmimi litri plina na sto prevoženih kilometrov. Spodnjo mejo pričakovano dosegamo pri vožnji po mestu in regionalnih cestah, kje svoje k nižji porabi doda še elektrika, zgornji meji pa se približamo predvsem na hitrejših avtocestnih odsekih in vožnji navzgor. Uporabnost štirikolesnega pogona dodatno povečuje možnost ročnega preklopa različnih voznih programov glede na razmere in sistem za omejevanje hitrosti pri vožnji navzdol , ki ob prikazu nagiba po obeh oseh dodatno poudari terenske ambicije tega modela.
Z mislijo na vsakodnevno uporabnost
Nastavitve podvozja sledijo filozofiji vsakdanje uporabnosti in dajejo prednost udobju pred športno vožnjo, kar je logično, saj Duster nikoli ni bil športnik. Mehkejše nastavitve vzmetenja pridejo do izraza predvsem na slabših cestnih podlagah ali makadamu, zato tudi takšna vožnja ne postane neudobna. V mojih očeh še največ nelagodja povzroča zvok trivaljnika in prevelik hrup v kabini (predvsem pri višjih hitrostih) – slednjega bi pri modelih te romunske znamke pred desetletjem ali dvema, ko so bili še prepričljivo uvrščeni v razred nizkocenovnikov, še nekako vzel v zakup, pri trenutnih tehnologijah in cenovni umeščenosti modelov znamke Dacia pa sem mnenja, da bi bili kupci lahko tudi na tem področju deležni izboljšav.
Ohranja svoje poslanstvo
Dacia Duster tudi po prenovi, ki ji prinaša kar nekaj tehnoloških nadgradenj, ostaja zvesta svojemu osnovnemu poslanstvu: z odliko igra vlogo zvestega in robustnega vsakodnevnega spremljevalca, ki se ne ustraši niti zahtevnejših terenov. Čeprav gre v primeru testnega avtomobila za eno tehnološko najnaprednejših različic modela do zdaj, ostaja jasno, da ne poskuša tekmovati s precej dražjimi in prestižnejšimi rivali. Res pa je, da se v takšni izvedbi, ki smo jo imeli v uredništvu priložnost preizkusiti tokrat, cenovno precej približa Bigsterju, ki ponuja nekoliko več prostora, a manj terenske duše.
Besedilo: Matjaž Zupančič. Fotografije: Gašper Pirman, Matjaž Zupančič.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen