Audijevega velikana sem si želel preizkusiti vsaj zaradi dveh reči. Prvi razlog: preizkusil sem praktično vse njegove največje tekmece, zato sem se želel na lastne oči prepričati, kako se obnese v primerjavi s konkurenco. Drugi razlog: z njim sem želel iz porodnišnice pripeljati svojega prvorojenca, a ker je mali konkretno zamudil, testni termin pa se je prej zaključil, bom s to željo počakal do naslednjega družinskega člana.
Dobro pripravljen
Audi je zaradi mlačnega zunanjega videza požel številne kritike, tudi sam nad njim nisem ravno navdušen, a moram priznati, da mu fotografije delajo krivico. A videz navsezadnje ni prva stvar, ki v tem cenovnem razredu odloča o nakupu. Štejejo tudi prednosti, ki so očem skrite.
Novi Q7 v primerjavi s predhodnikom shujšal za 325 kilogramov. Ja, prav ste prebrali. Inženirji so zaradi uporabe različnih vrst jekla in aluminija ter novih načinov združevanja teh materialov prihranili 71 kilogramov, z lažjim podvozjem dodatnih 100 kilogramov in z ostalimi izboljšavami skupaj 325 kilogramov.
Omeniti velja tudi povsem novo arhitekturo MLB, ki si jo deli z najbolj prestižnim športnim terencem na svetu, Bentleyem Bentaygo. V prejšnji generaciji si je osnovo delil s Volkswagnom Touareg in Porschejem Cayenne, ki sta bila na njej štiri leta pred prvim prihodom modela Q7, na novo arhitekturo pa sta se preselila že leta 2010.
Napredek je očiten
Še tako neizkušen voznik bo hitro opazil, da se Q7 na cesti po novem obnaša bistveno bolje. Glede na precej podpovprečne vozne lastnosti predhodnika, to niti ni bilo težko, a se je dimenzijsko manjši Q7 (le višina je ostala enaka) moral zoperstaviti odličnim tekmecem. Sam bi kot najbolj uravnoteženega na cesti in terenu izbral XC90 ali RX, X5 ostaja kralj zavojev, Range Rover pa kralj terena. Audi Q7 se med njimi znajde zelo dobro, med vsemi je nedvomno najbolj udoben in z doplačljivim zračnim vzmetenjem neravnine požira kot za stavo, manj je tudi nagibanja v ovinkih, toda kljub pogonu Quattro na terenu pogori. Ne zaradi pogona, temveč zaradi 21-palčnih platišč in nizkopresečnih pnevmatik, ki res niso namenjene terenskemu raziskovanju.
Volvo, glej in se uči
To, da me je pri XC90 najbolj zmotila motorna paleta, ki jo sestavljajo samo štirivaljniki, ni nobena skrivnost. Avtomobil takšnega kova (in velikosti) si vsaj za vrh ponudbe zasluži nekaj bolj možatega. In prav tukaj me je Q7 prepričal – z motorjem. Ponudbo tvorijo samo šestvaljniki in dizelski trilitrski agregat TDI z 200 kilovati enostavno navduši. Ne gre za športno zver, gre za odlično uglašen motor, ki s svojimi ”kamionskimi” 600 njutnmetri navora zlahka premika več kot dve toni težko gmoto. Skupaj s sedmimi voznimi programi se odlično prilagaja počutju voznika, meni in njemu pa je bil najbolj po godu program Comfort. Pri premagovanju avtocestnih kilometrov se je izkazal kot najboljša izbira, pri 130 km/h vrtljaji motorja niso dosegali niti številke 2.000, udobje pa je bilo na tako visoki ravni, da sem po nekaj sto kilometrih iz avta stopil spočit. In še to: šestvaljnik je nadpovprečno uglajen in presenetljivo tih.
Zametki samodejne vožnje
Da je vožnja varna in udobna, skrbi do 31 asistenčnih sistemov. Omenil jih bom le nekaj, tiste najbolj pomembne oziroma tiste, ki sem jih največ uporabljal sam. Za začetek bi izpostavil aktivni tempomat, ki stvarem streže tako, kot se to od njega pričakuje, med glavnimi elementi izstopa tudi digitalna instrumentalna plošča. Napreden kos tehnike navduši s svojo prilagodljivostjo, manj s preglednostjo. Zanimiva je tudi asistenca za učinkovitost vožnje, ki svoje delovanje naslanja tako na podatke senzorjev kot tudi na predikativne podatke o poti. Vozilo je ob vklopljenih vseh sistemih sposobno delno avtonomne vožnje, saj monokamera na vetrobranskem steklu prepoznava talne oznake, električni servovolan pa, glede na sodelovanje vseh senzorjev, samodejno obrača volan in vozilo ohranja znotraj voznega pasu. Za konec bi omenil še sistem za prepoznavo prometnih znakov; v večini primerov deluje brezhibno, na trenutke pa ne prepozna konca naselja ali ne vidi bolj zakritega znaka.
Audijev ponos
Le nekaj sekund je potrebno, da me v potniški kabini preplavijo občutki lagodja ali nelagodja. V večini nemških vozil sem navdušen nad ergonomijo in razporeditvijo, a kaj, ko so vse po vrsti tako dolgočasne, sive in neizrazite. Tokrat je bilo drugače. Audi Q7 v potniški kabini res navduši. Ne samo s prostornostjo, temveč s filigranskim občutkom za podrobnosti. Pravi aluminij je le pika na i.
Na videz nizka in široka armaturna plošča je brez odvečnih gumbov, večino njihovih funkcij je prevzel MMI z veliko, na dotik občutljivo ploščico, kar še izboljšuje ergonomijo upravljanja. Potrebno je nekaj dni, da se uporabnik navadi na nove načine nazora in ugotovi, kje vse so nameščena pomembna stikala. Potrebno se je navaditi tudi na tišino. Ne vem koliko kilogramov zvočne izolacije so uporabili, ampak verjetno ne malo, saj je med vožnjo notri res prijetno. Zvoka motorja in piša vetra se praktično ne sliši, vibracij iz podvozja pa tudi ni. Pravim vam, bolje kot v domači dnevni sobi. Edina res velika kritika leti na črička, ki je prihajal iz roloja panoramske strehe. Če bi se to zgodilo v avtu za 15 ali 20 tisoč evrov bi še nekako razumel, v tem cenovnem rangu pa se mi zdi to nedopustno.
Torej, hiša ali Audi Q7?
Na koncu se seveda vse zatakne pri ceni takšnega paketa – 107 tisoč evrov je ogromno denarja, hiška, ki jo gradiva z mojo drago, je cenejša, zato tako opremljeni Q7 seveda ni za vsakogar. Če le ne gre za absolutno pripadnost določeni znamki, ima bodoči kupec, ki si lahko privošči tak avto, pred seboj težko delo. Konkurenca je res velika, vsak izmed tekmecev pa v nečem izstopa. Če bi lahko, bi spojil Volvo XC90 z motorjem iz Audija Q7 in terenskimi sposobnostmi Range Roverja Sport, pa bi zadel terno. A ker to ni mogoče, ssmo pri izbiri najbolj primernega spet na začetku. No, niti z enim niti z drugim ali tretjim ne boste zgrešili.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Nemški up v svetu prestižnih športnih terencev"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Meni se mi zdi top izbira, vsaj zaenkrat v tem segmentu. Notranjost je trenutno v vrhu glede izdelave, občutka in intuitivnosti. Zunanjost oz. oblika stvar posameznika. Meni je oblikovno zadržana politika večine Audi-jev, VW-jev všeč.
Ta avto je ena velika spaka. Kaka je to notranjost 😀 na zunaj za tudi, bolj brez karaktera in na prvo žogo, da bolj niti ne gre.
Gašper, čestitke za novorojenca! Veliko veselja ob očetovstvu ti želim 😉
Hvala! 🙂