Se vam zdi 52.000 evrov za takšen avto preveč? No, potem naj vam zaupam, da skoraj dve tretjini tega zneska, malo manj kot 20.000 evrov, “pade” na postavko doplačil. Ni kaj, Nemci so umetnost prepričevanja kupcev z goro zapeljivih doplačil in seveda njihovo zasoljeno ceno pripeljali na povsem novo raven. Toda, pustimo umazanost politike doplačil Bavarcev za kratek čas ob strani in mi pustite, da se razgovorim o manj umazanem delu avta.
Bolj 2+2 kot 4
V kabini sta voznik in sovoznik obdana z (iz serije 1, deloma pa tudi serije 3,) dobro poznanim delovnim okoljem. Slednjega zaznamujejo občutek prijetne intimne utesnjenosti na prednjih sedežih, ki predvsem voznika še nekoliko bolje poveže z avtom. Z BMW-ju lastno izvrstno splošno ergonomijo in ergonomijo sedenja ne bom izgubljal besed, bi pa omenil, da se mi zdi doplačilo za športna prednja sedeža, v višini nekaj več kot 500 evrov, smiselno. Bočne opore tako za noge kot za telo so v njih namreč zelo dobre in to bo pravi voznik v kupejevski seriji 2 večkrat koristil, kot si morda mislite. Po germansko so vsa stikala in gumbi na armaturni plošči v dosegu voznikovih rok, upravljanje s sistemom iDrive je še naprej zelo intuitivno, četudi je vrtljivo-pomičen osrednji gumb sistema za moj okus nameščen za odtenek preveč nazaj. V drugo vrsto je BMW sicer umestil dva lepo profilirana sedeža, a bosta tam odrasla posameznika, zaradi nezadostnega prostora za glavo in noge, vzdržala samo za kratke potepe. Priporočljivo je še, da za dostopanje do sedeža in izstopanje iz avta prostovoljec razpolaga z vsaj malo telesne gibčnosti, saj se bo sicer težko “zložil” na sedež, še težje pa kasneje izstopil. Zaradi tega je BMW serije 2, četudi je glede na predhodnika zrasel v vse smeri, veliko bolj 2+2 kot štirisedežni kupe.
Sodobno grajen, a manj kultiviran kot najboljši tekmeci
Že oznaka 220d testnega kupeja jasno namiguje, da je za njegov pogon skrbel večkrat preizkušeni dvolitrski štirivaljni turbodizel z največ 135 kilovati oziroma 184 konji in spodobnimi 380 Nm nazivnega vrtilnega momenta. Po sodobnosti vanj vgrajene tehnike je motor med sebi podobnimi sicer še vedno v svetovnem vrhu, a je treba hkrati priznati, da ga je najboljša konkurenca na področju kultiviranosti začela prehitevati po desnem pasu. Slednje je opazno predvsem pri delovanju motorja v prostem teku, kjer je motornih tresljajev več, kot jih premorejo najboljši dvolitrski štirivaljni primerki na tržišču, in pri zaganjanju ter ugašanju motorja na semaforjih, ki jih ravno tako pospremijo nežlahtne vibracije skozi konstrukcijo avta.
Bolj “športen”
Turbodizel je bil, na moje zadovoljstvo, tudi v kupeju serije 2 sparjen s še vedno zame najboljšim samodejnim menjalnikom na tržišču. Beseda teče seveda o fenomenalni osemstopenjski automatiki iz nemškega ZF-a, katerega elektronsko krmiljenje je prilagojeno zahtevam BMW-jevih inženirjev. Slednje se odraža v že večkrat opevanem udobnem menjavanju prestav ter v vsaki vozni okoliščini, vklopljeni najbolj primerni prestavi. Sem pa opazil, da je BMW v zadnjo generacijo tega menjalnika vdelal, spet vsaj zame, pomembno spremembo. Delovanje avtomatike namreč ni več v popolnoma vseh pogojih brezpogojno udobno, temveč so ji Bavarci v dveh okoliščinah “vdahnili” nekaj divjosti, morda celo brutalnosti. Vklop športnega režima vozne dinamike avta (Sport ali Sport+) ali premik izbirne ročice menjalnika v ročni način pretikanja namreč povzroči še za odtenek hitrejše pretikanje kot sicer. Četudi je ta hitrost za marsikoga obvezna za športno vožnjo, pa sam tega mnenja ne delim. Večja hitrost pretikanja je namreč pospremljena s cukanjem, ki je po eni strani manj udobno za ljudi v avtu, poleg tega predstavljajo dodatno sunki obremenitev pogonskega sklopa. Osebno bom vedno raje izbral desetinko ali dve “počasnejše”, a zato toliko bolj udobno pretikanje, kot pa “hitrost” in neudobne ter na koncu poti tudi bolj drage sunke, ki jih bo tekom vzdrževanja mehanike plačeval lastnik. Ne morem se znebiti občutka, da je BMW s tem ukrepom na nek način podlegel marketinškim trikom konkurence in njihovim obljubam bliskovito hitrih pretikanj “športnih” dvosklopkovnih menjalnikov.
1.149
Testni primerek je bil opremljen z elektronsko prilagodljivim podvozjem M. Z njim ima kupe trebuh avta za 10 milimetrov bolj približan cestišču, voznik pa s preklapljanjem med Comfort in Sport/Sport+ vpliva tudi na togost vzmetenja. Četudi avto tudi v nastavitvi Comfort postreže z bolj dinamiki po godu nastavljeno togostjo vzmetenja, pa udobje vožnje vendarle ne trpi zares. Že res, da znajo hitro “povožene” udarne luknje ali kratke prečne nepravilnosti v cestišču pošteno stresti avto, a na kolikor toliko normalno vzdrževanih cestah ni težav z udobjem niti z 18-palčno obutvijo. Preklop na Sport/Sport+ jasno poveča togost vzmetenja in avto se takrat med ovinki po občutku obnaša še bolj neposredno in ostro. Toda, kljub drugačnim obljubam BMW-ja, hitrosti skozi ovinke niso omembe vredno večje kot v Comfortu. Na tem mestu me zanima, kako je nastavljeno serijsko vzmetenje kupeja. Namreč, če je ta bolj trda kot nastavitev prilagodljivega podvozja M v režimu Comfort, potem bi bilo doplačilo 1.149 evrov še smiselno. V nasprotnem primeru pa …
Zdaj se spomnim
Moram reči, da je BMW-ju seriji 2 coupe na cesti, če posebej pa med ovinki, uspelo priklicati v moj spomin razlog, zakaj avtomobile raje vozim, kot sem v njih vožen. Zakaj sem in vedno bom raje na levem sedežu z volanskim obročem v roki kot na desnem zdolgočasenih rok. To sta kurja polt in nasmeh na ustnicah, ki prideta z užitkom v vožnji dinamično tako suverenega avta skozi kot presta zvite ovinke. Tam namreč mali kupe blesti. Lega je zanesljiva in izredno stabilna. Meja zdrsa koles je postavljena zelo visoko na hitrostni lestvici, izvrstna vodljivost in odzivnost (doplačljivega) progresivnega volana (samo 2,1 vrtljaja od ene do druge skrajne lege) pa priskočita na pomoč, ko se približaš meji zdrsa in je treba s kirurško natančnostjo in odzivnostjo akrobatskega pilota popravljati smer vožnje. Zanimivo pri tem je, da je geometrija podvozja serije 2 Coupe v osnovi nastavljena tako, da prednja kolesa popustijo prej kot zadnja. To pomeni, da je avto bolj nagnjen k dolgočasnemu podkrmarjenju kot zabavnemu prekrmarjenju. Pravzaprav se je treba za izsiljenje prekrmarjenja z dvolitrskim turbodizlom kar potruditi. Četudi 184-“konjski” dvolitrski turbodizel premore številne odlike, vrline in obličico navora, pa razmeroma ozko uporabno območje motornih vrtljajev narekuje, da je bencinar boljša izbira za tovrstni uživaški kupe kot dizel.
Edina smiselna odločitev
Trdim, da je v njem vgrajena mehanika podvozja sposobna veliko več, kot zmore iz nje iztisniti dvolitrski turbodizel. S slednjim se mi zdi, da potenciali vrhunskega podvozja niso povsem izkoriščeni. Tako se na dobri podlagi 245/35 R 18 kolesa na zadnji osi, kljub 380 Nm navora, komaj da kdaj zavrtijo v prazno in 220dA Coupeja spravijo v prekrmarjenje. V primeru ko se je to zgodilo, je bilo zabave kmalu spet konec, saj je motorju kmalu “zmanjkalo” vrtljajev. Zadeva sicer postane bolj zabavna na cestah slabšega oprijema, a spet samo za krajši čas. Ponavljam, za takšen avto je edina smiselna odločitev bencinar.
Za dušo
Maloprodajna cena testiranega primerka je znašala že kar neverjetnih 52.484 evrov. Od tega je slabih dvajset tisočakov povezano z dodatno opremo. Priznam, da so nekatere postavke smiselne, a jih je večina za izvrševanje osnovnega poslanstva tovrstnega avta nepotrebna. Če bi me dobrih 52 evrskih tisočakov resnično tiščalo, potem bi se vsekakor ozrl kar do vrha njegove ponudbe. S tem mislim dejansko na različico BMW M235i, ki ga Nemci v osnovi cenijo na manj kot petdeset evrskih tisočakov. Za poltretjega tisočaka bi se stegnil še po osemstopenjsko avtomatiko, vso ostalo “obvezno” opremo takšne male rakete pa mislim, da ima že med serijsko opremo. S tem verjamem, da bi dobil pravi vrelec užitka med vožnjo. Saj vem, da bo velika večina kupcev serije 2 moj nasvet zanemarila in bo segla po enem od zaenkrat treh razpoložljivih turbodizlov, a je res tudi, da si le zares redki čistokrvni Beemvejaši zmorejo privoščiti novega BMW-ja. Zaradi tega postane moje mnenje povsem nepomembno, saj BMW ne prodaja svoji avtov meni ali meni podobnim, ki bi jih znali kolikor toliko dobro izkoristiti, temveč posameznikom, ki kupujejo značko ne pa avta, na katero je ta značka nameščena. Je pa res, da bodo vsi ti novi avti nekoč, nekje, nekdaj postali rabljeni in cenovno bolj dostopni. Serija 2 coupe? Ja, poleg družinske limuzine, tako, za mojo dušo.
Več o BMW-ju serije 2 Coupe si lahko preberete na uradni strani.
Besedilo in foto: Peter Humar
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "BMW 220dA Coupe – Otrok in moški"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Zanimivo. Meni je pa ravno avto grd ko ne vem kaj. Tako slabo povezovanje c stebrička v zadek pa že res nisem dolgo videl. Sem pa tole čudo videl tudi na cesti, kjer je izgled še nekoliko slabši.
avto je super, tu ni dileme…. ampak zgleda je nekdo imel vročino, ko je sestavljal cenik… pa za tako ceno, bi lahko imel malo boljšo zadnjo klop – več bočnega oprijema, ne pa kar ravno…
Avto super,cena bolana!