Habemus Papam*
Citroënovemu modelu C4 Picasso, ki se je sicer na našem testu znašel že dvakrat (kot krajša in daljša različica), je matični koncern PSA v letošnjem letu namenil to čast, da se lahko kot njihov prvi model ponaša z dizelskim motorjem, ki je skorajda tako čist kot papeževo srce. S pomočjo tehnologije BlueHDI, ki se sicer prvič pojavlja pri 110-kilovatnem dvolitrskem dizlu, pa že dosega standard Euro 6. Pri tem mu pomaga sistem redukcijskega katalizatorja za čiščenje dušikovih oksidov, ki pa vsakih 20.000 kilometrov zahteva dolivanje sečnine AdBlue v 17-litrski rezervoar, skrit v prtljažnem dnu. Tako je po čistosti svetlobna leta oddaljen od starih »preizkušanih« turbodizlov, pri katerih se je iz izpuha tako kadilo, kot pri (neuspešnem) izboru novega papeža na konklavah.
V praksi se motorni sklop izkaže z zelo uporabnim navorom že v nižjih vrtljajih, saj avto lepo vleče že od 1.500 vrtljajev dalje. Ter se zelo suvereno obnaša tako med avtocestnimi potepanji, kakor tudi med hribovskimi serpentinami, kjer mu sapa definitivno ne poide tako hitro, kot je nekdaj Urbanu VII..** Motor je bil tokrat sparjen s sicer dokaj solidnim ročnim menjalnikom, ki ne mara pretirano hitrih gibov (zatikanje 6. prestave), a sem si vseeno zaželel kakšne udobne in sodobne avtomatike, ki bi definitivno bolj spadala k filozofiji Citroënove »dnevne sobe«. Tudi zaradi udobno nastavljenega podvozja, katerega zna zmotiti le kombinacija kratkih neravnin.
Sicer pri testni porabi ni moč govoriti, da je skromna kot Sveti oče Frančišek pri opremljanju svojega stanovanja, a je bil s testno porabo 6,4 litrov na 100 kilometrov v zlati sredini podobno motoriziranih enoprostorcev.
Panic room***
Da je Citroënov enoprostorec prvenstveno namenjen rahlo zaskrbljenim in na trenutke tudi paničnim mamicam in očkom, dokazuje na vsakem koraku. Tako že malo konveksno ogledalo poskrbi, da bodo lahko med vožnjo povsem nemoteno pogledovali na tri zadaj sedeče otročaje, ki se nikakor ne morejo pritoževati zaradi pomanjkanja prostora. Le tistega, ki bo sedel na srednjem sedežu, ne vozite prevečkrat v McDonalds! Preveč panične starše je potrebno hkrati opozoriti, da gre pri rumeni napravi (slika 21), ki je skrita v dvojnem dnu 537-litrskega prtljažnika, za kompresor, namenjen polnjenju praznih pnevmatik in ne za … defibrilator!
Spredaj sedeča starša bosta nemalokrat presenečena nad zategovalnikom sprednjih varnostnih pasov, saj le-ta pričneta sama od sebe zategovati že takoj po speljevanju avtomobila. To pa zna biti precej moteče že pri običajnem manevriranju na domačem parkirišču, saj te prisili, da si prilepljen na sedežu kot Jurij Gagarin v Vostoku 1. Dokaj »panično« zategovanje pasu je moč občuti tudi med aktivnejšim zaviranjem, pri katerem pa ni nujno, da bi se sploh vklopil sistem ABS, kakor tudi med »agresivnejšim« prehitevalnim manevrom (manjša varnostna razdalja do spredaj vozečega vozila), ko avtomobilski radar panično zaznava »morebitno« prometno nesrečo. Ter ob tem piska in sveti kot Pukšičev mikrofon v dvorani državnega zbora.
Ob vseh ostalih uporabnih pripomočkih (sistem za prepoznavo vozil v mrtvem kotu), delno uporabnih (radarski tempomat, ki pa se žal popolnoma izklopi za vozilom, ki je 30 km/h počasnejše), kakor tudi neuporabnih (masiranje prednjih sedežev, ki deluje podobno, kot če bi te zadaj sedeči mulci brcali v hrbtišče sedeža), pa je bil še največ razprav deležen osrednji zaslon na dotik. O sami intuitivnosti in prilagodljivosti le-tega ni pripomb, še največ pomislekov ponuja zaradi odvračanja voznikove pozornosti, saj je potrebno pri vsaki nastavitvi (klimatska naprava) odmikati pogled s cestišča ter dobesedno ciljati s prstom na želeno funkcijo na zaslonu. Med testom so se velikokrat pojavljala tudi vprašanja o zanesljivosti omenjene tehnologije, a je ob tem zanimiva ugotovitev, da se tovrstni pomisleki pojavljajo več ali manj vedno pri kakšnih francoskih proizvajalcih. Najverjetneje pa bi bilo povsem drugače, če bi omenjeno (sporno?) tehnologijo patentirali pri kakšnem Audiju …
Chanometer
Citroënovi enoprostorski Picassoji so bili, podobno kot dela slavnega španskega slikarja, na Slovenskem vedno všečni. A vendarle imam nek čuden občutek, da je bila ta »všečnost« pogojena le in samo s ceno. Razlika je zgolj ta, da ljudje Pablove kubistične mojstrovine »obožujejo« zaradi njihove visoke cene, Citroënove enoprostorske okrogline pa zaradi njihove … racionalne cene.
A se pri novi HDi 150 verziji cena že nevarno bliža sferam, pri kateri bodo tudi tradicionalni kupci francoske znamke z emblemom dvojne puščice pričeli gledati na novega Picassa, kot da je »predizajniran« in »preveč načičkan«. Vendar bo že ob racionalnejši izbiri opremskega paketa (namesto paketa Exclusive je popolnoma dovolj že paket Intensive) ter s pomočjo tradicionalnih Citroënovih popustov, postal zopet toliko »šik« in »fensi« kot umetnine Pabla Picassa iz modrega obdobja.
Več o Citroënu C4 Picasso pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
* imamo papeža (lat.)
** papež z najkrajšim stažem (13 dni)
*** soba za paniko/varna soba (angl.)
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Citroën C4 Picasso BlueHDi 150 Exclusive – Dnevna soba"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Chan: Pohvala za dobro skvačkan in umetelen (kakor le ti znaš) opis tega avtka.