Resnica je namreč takšna, da je avtoplin za marsikoga še vedno tabu tema. Tudi sam sem ga še dobrih pet let nazaj sprejemal z veliko mero dvoma in bojazni, potem pa so želje preglasile strah in sem pač “ugriznil” v zadevo. Moram reči, da mi danes te odločitve ni niti malo žal. Ravno zaradi slednjega namreč zdaj zasebno vozim to, kar pač vozim; za marsikoga požrešen osemvaljni bencinski stroj z dobrimi tristo “konji”, katerega vzdrževanje bi bilo ob vožnji zgolj na bencin nedvomno manj prijazno do moje denarnice, kot je z avtoplinom. Čeprav so tudi glavni argumenta Fiata pri Puntu LPG ekonomsko naravnani, pa mislim, da je vendarle treba opozoriti na nekatere posebnosti, ki spremljajo avtoplin.
1.720 evrov
Za Punta 1.4 LPG je treba odšteti točno toliko, kot za podobno zmogljiv, a turbodizelsko gnani Punto 1.3 Multijet. Razlika glede na bencinskega Punta 1.4 znaša s tem neskromnih 1.720 evrov, kar je pravzaprav znesek doplačila za “originalno” avtoplinsko instalacijo. Za tovrstni motor je to resnici na ljubo kar veliko, saj je možno za tak denar na trgu naknadne vgradnje dobiti že sistem za šestvaljni motor.
Obveznih 15 sekund
In kaj dobi kupec v zameno za omenjenih 1.720 evrov? Pravzaprav dober in kakovostno vgrajen sistem, ki sam po sebi od lastnika ne zahteva kaj dosti dodatnega dela, razmišljanja ali skrbi. Medtem ko najsodobnejši sistemi že omogočajo zagon (ogretega) motorja tudi neposredno na plin, Punto 1.4 LPG vžge vedno na bencin. Ob toplem motorju se preklop zgodi že po petnajstih sekundah, v primeru mrzlega motorja pa se preklop zgodi, ko so za to seveda izpolnjeni pogoji – pri zunanjih temperaturah okoli 10 stopinj Celzija običajno po prevoženih dveh kilometrih vožnje. Jasno je, da se z nižanjem temperatur tudi podaljšuje dolžina oziroma čas trajanja vožnje na bencin, a je v vsakem primeru preklop med zgodnejšimi na tržišču. Pri tem hvalim značilnost, da se po izvršenem preklopu na plin ne da izsiliti vrnitve na bencin niti s sicer nesmiselnim priganjanjem hladnega motorja do rdečega polja vrtljajev. Slednje lahko razumete ali kot pohvalo, da je vgrajen uparjalnik dovolj zmogljiv, ali pa kot nerganje v smislu, da 78 “konjev” ni pretirano žejnih.
Fizikalno neizbežno
Četudi so preklopi med tipom goriva v obe smeri za voznika in sopotnike nezaznavni, obstaja izjema, ko temu ni tako. Če je plina v posodi že zares malo, lahko ob močnejšem pospeševanju premajhen dotok plina v uparjalnik povzroči pomanjkanje uplinjenega goriva in posledičen upad pogonske sile. Sistem se na tovrsten upad sicer že v naslednjem trenutku odzove s preklopom na bencin, a je sunek v tem primeru iz povsem fizikalnega razloga preprosto neizbežen. Ker so preklopi med plinom in bencinom v vseh drugih okoliščinah povsem nezaznavni, je dobro vedeti, da lahko voznik razbere vrsto trenutno uporabljenega goriva samo iz malega simbola “črpalke” nad indikatorjem zaloge plina v zaslonu merilnikov, ki prižgan opozarja na vožnjo na bencin, ugasnjen pa na vožnjo na plin.
Lepo pospravljen
Za avtoplin je v dnu prtljažnika, na mestu rezervnega kolesa, pospravljena dodatna tlačna posoda, ki povsem izpraznjena sprejme dobrih 37 litrov plina. Za njeno polnjenje so Italijani vgradili meni najbolj simpatično rešitev točilnega mesta na tržišču. Slednje je namreč lepo pospravljen pod pokrov odprtine za polnjenje bencina, za povezavo s polnilno “pištolo” pa je treba vanj zgolj priviti priloženi nastavek, ki je sicer skrbno nameščen v majhen etui.
Ne vem, zakaj bi?
Na podlagi osebnih opažanj in tudi po pogovoru z drugimi ljudmi je ravno točenje avtoplina na črpalki tista reč, ki najbolj odbija oziroma plaši potencialne interesente od avtoplina. Tu je še sorazmerna omejenost polnilnih mest avtoplina v Sloveniji, ki pa je v zadnjem času, predvsem po zaslugi enega ponudnika, v počasnem, a vztrajnem porastu. A v primeru Fiata Punta se mi zdi kombinacija tovarniško vgrajenega sistema za avtoplin kljub temu premalo ekonomsko privlačna. Ne vem namreč zakaj bi nekdo, ki lahko postavi ob bok Puntu LPG do evro centa enako cenjenega Punta 1.3 Multijet, sploh razmišljal o prvem. Stroškovno bo vožnja z obema na zelo podobni ravni. Res je, da je pri Multijetu več traktorskega regljanja, a je tudi več turbodizelske prožnosti, ki je v motorsko nenavdahnjenem Puntu 1.4 zelo primanjkuje. Če hoče človek resnično koristiti ekonomske prednosti avtoplina, kar je ob odločitvi zanj pravzaprav edino logično, mora računati tudi na pogostejše obiske črpalk, na postanek vsakih 400 do 500 kilometrov, medtem ko z dizlom z eno polnitvijo ne bi smela biti težava prevoziti krepko preko 700 kilometrov.
Čeprav sem tudi sam, kot sem že omenil, večletni uporabnik avtoplina, pa osebno ne vidim razloga, zakaj bi izbral Punta 1.4 LPG namesto Punta 1.3 Multijet. Ekonomske prednosti so praktično zanemarljive, motorček, razen bolj kultiviranega teka, ne postreže z nikakršnimi otipljivimi prednostmi, povrh vsega pa se naokoli vozi še samo s kompletom za zasilno krpanje lukenj in pripadajočo tlačilko brez nadomestnega kolesa. Zdi se mi, da avtoplin veliko bolje “sede” v rabljene avte, ki jim je tovarniška garancija že potekla, a imajo za sabo še vedno razmeroma malo kilometrov, da bo uporaba avta skozi nižji strošek goriva dovolj dolgotrajna za povrnitev investicije v instalacijo. Če že resnično mora biti Punto, potem izberite raje rabljenega, če se le da s čim večjo “konjenico” pod prednjim pokrovom in dodatno vgradite sistem za avtoplin. Stroškovno boste po mojem mnenju v večjem plusu, kot bi jih potencialno prinesla petletna tovarniška garancija za novi Punto 1.4 LPG.
Več o Fiatu Puntu si lahko preberete na uradni strani, o izkušnjah uporabnikov z avtoplinom na forumu, z vprašanji pa se lahko obrnete tudi na našega strokovnjaka.
Besedilo in foto: Peter Humar
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Fiat Punto 1.4 LPG – Na aparatih"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
če že nov majhen avto na plin, potem za slabih 9 jurjev raje dacia sandero,
Kljub vsemu se mi zdi dobro opremljen punto (rabljen) zelo dobra izbira, oblika še zelo sveža.
tudi v fiatovih salonih se že težko dobi punto, tudi marsikdaj na avtonetu ga preprosto ni več, l. 2014.
Končno eden, ki ne dela samo reklame za avtoplin. Jasno, da sem za šparanje okolja in predvsem denarnice.