Moram zapisati, da je tokratna osvežitev modela tako zelo skromna, da je o njej komaj vredno kaj zapisati. Italijani so mu namreč namenili samo novi ohišji zunanjih ogledal in prednji odbijač, ki so ga tekom leta 2009 izvedene osvežitve modela, o katerem smo podrobneje že poročali v testu, že enkrat spreminjali, zdaj pa je po novem v spodnjem delu še za odtenek bolj izbočen oziroma terensko poudarjen. Poleg tega naj bi bila novost še možnost vgradnje ESP sistema serijsko ali proti doplačilu, ne glede na motorizacijo ali vrsto pogona, kar je seveda lepo, a obenem tudi še en dokaz, da je Sedicija, po tehnični plati, že zdavnaj povozil čas in da poskušajo Italijani malo »flikati« do prihoda dostojnega naslednika.
Za nekatere prednost
A zgolj zaradi te tehnične zadržanosti oziroma nenaprednosti še ne morem reči, da je Sedici slab izdelek. Navsezadnje je to lastnost, ki jo marsikdo pravzaprav išče v svojem avtu. Verjemite, da tam zunaj še vedno obstajajo ljudje, ki jih obilica elektronike v avtu prej straši kot pa pomirja. Sam vidim, da je to tista skupina ljudi, ki se tudi sicer z računalniki še vedno gleda bolj na daleč. Druga peščica ljudi, ki jim zna biti všeč, pa je tista, ki jim je tehnična naprednost avta obstranskega pomena, če le vedo, da se bodo lahko zanesli nanj tudi, ko se bodo odločili pohajkovati po bolj odročnih stezicah in kolovozih.
Še naprej ostaja zvest petim
Pri Sediciju se mi zdi dobro, da je tudi za udobje vožnje, s stališča vzmetenja, dobro poskrbljeno, če že s stališča akustike temu ni povsem tako. Težavo pri slednjem, še posebej pri večjih hitrostih, namreč povzroča kar glasen motorni trušč. Nekaj pristavi še piš vetra predvsem okoli okvirjev šip prednjih vrat, ki ga predvsem pri avtocestnih hitrostnih povprečjih ne primanjkuje. Nekaj bi k prvemu nedvomo lahko pripomogla šesta prestava v menjalniku, saj je bencinski Sedici tudi po drugi osvežitvi modela še vedno opremljen z danes podpovprečnim petstopenjskim menjalnikom.
Japonski
No, v bistvu madžarski, če upoštevam, kje Sedicija ob Suzukiju SX4 dejansko izdelujejo, a pustimo malenkosti ob strani. Vsekakor daleč od italijanskega, saj so Fiatove na njem samo značke in nekaj oblikovalskega vpliva na prednjem odbijaču. Kabina je tako, z izjemo Fiatovega znaka na volanskem obroču, v celoti prenesena neposredno iz SX4, kar se nedvomno odraža tudi v pomanjkanju šarma in zapeljivosti. Že res, da je Sedici v kabini dovolj premišljeno in predvsem spredaj prostorno zamišljen, a dolgočasja sivine in črnine je veliko. Ergonomija sedenja spredaj je dovolj dobro zastavljena, da bo tudi ob zgolj po višini nastavljivem volanskem obroču na voznikovem sedežu uspel vsakdo najti sebi najbolj ustrezen položaj sedenja. Prostora je na prednjih sedežih dovolj v vse smeri, zadaj pa ga bo hitro zmanjkalo za glave višjeraslih posameznikov, ki bodo gotovo opazili tudi prenizko segajoče vzglavnike zadnje klopi. 270-litrski osnovni prtljažnik je skromen predvidoma predvsem zaradi konstrukcijsko obsežnejše zadnje preme, a je s tretjinskim podiranjem samo naslonjala ali zlaganjem celotne klopi zlahka povečljiv.
Nekaj povsem drugega
Poleg osnovne podobe Sedicijevega naslednika, ki ga je Fiat pred časom pokazal v podobi všečnega koncepta, je jasno tudi to, da bo 500X povsem drugačen izdelek. Gotovo je tudi, da bo s svojim značajem in vsebino ciljal na povsem drugačne kupce. Avto bo, tako kot vsi sodobni Fiati 500, nedvomno ponujal obilico možnosti prilagoditve in individualizacije. Tako z barvnimi kombinacijami zunanjosti in notranjosti kot tudi z »neskončno« dolgim seznamom doplačil bolj ali manj uporabnih dodatkov. Seveda bo tu še možnost izbire med samo spredaj gnanim iksom in štirikolesno gnanim, piko na i pa bo primaknila še krepko obsežnejša motorna paleta, ki jo bodo zastopali tako napredni turbobencinarji kot tudi sodobni turbodizli.
Ko je manj bolje
Jasno je, da bo Fiat 500X ob pomoči zgoraj opisane obilice možnosti prilagoditve avta omogočal ljudem sestaviti točno tak avto, kot si ga želijo. A ne glede na zapeljivost možnosti sestaviti si avto, ki je lahko praktično edinstven na svetu, je ravno ta obilica možnosti za nekatere preveč. Preveč, da bi se v poplavi možnosti znašli in se navsezadnje znali odločiti kaj ja ter kaj ne. In točno tovrstnim posameznikom predstavlja Sedici, s svojo razmeroma skromno ponudbo doplačil, vrst pogona in motorizacij, obvladljiv tip nakupa avta, ki jih v prodajnem salonu pri »kljukanju« postavk ne bo prestrašil.
Več o Fiatu Sedici si preberite na uradni strani.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen