Varnostni elementi, katerih obvezno vgradnjo v nove avtomobile narekujejo predpisi, so tritočkovni varnostni pasovi, varnostne blazine, zavorni sistem ABS, stabilizacijski ESP in še kar nekaj se jih najde. Večina teh sistemov je bila nekoč uvrščena med doplačila, a njihov »izpad« avtomobilisti s tehničnim razvojem več kot uspešno polnijo z novimi in novimi varnostnimi oziroma asistenčnimi pripomočki. Sicer se strinjam, da zmorejo v teoriji dvigniti varnost na tak ali drugačen način, a je tudi res, da počnejo to na vse bolj vsiljiv in s tem (za nekatere) neprijeten način.
Nočem doživeti
Dejstvo je tudi, da so razvoj in vpeljevanje pomožnih sistemov neke vrste vmesni koraki do uveljavitve popolnoma avtonomnih avtomobilov. In čeprav sem prepričan, da se ideja samovozečih avtomobilov marsikomu zdi fantastična in briljantna, pa je za vse, ki v upravljanju avta dejansko uživamo, strah zbujajoča. Prepričan sem namreč, da bo s prihodom avtonomnih avtomobilov samo še stvar časa, kdaj bodo s pravnimi sredstvi ljudem preprosto prepovedali voziti avte. Mejnik, ki si ga, iskreno, ne želim doživeti.
Skoraj vse možno
No, če pustim mojo bojazen pred avtonomno mobilno prihodnostjo ob strani in se posvetim osveženemu Fordu Focusu ter njegovim asistenčnim sistemom, ugotovim, da je bil testni primerek oborožen s skoraj vso “pomočjo” za voznika, ki si jo je v njem moč zamisliti. Tako je znal brati prometne znake in posledično skrbel za stalno obveščanje s podatki o hitrostnih omejitvah in morebitnih drugih z znaki označenih prometnih posebnostih. Imel je tudi sistem zoper nenamerno menjavanje voznega pasu, katerega vmešavanje v voznikovo ravnanje z vozilom je sicer moč nastavljati od zgolj opozorila s tresenjem volanskega obroča do samodejnega popravljanja smeri vožnje ali kar kombinacijo obeh – za kar najbolj pristen vtis “varnosti”.
Za nevajene sukanja volanskega obroča je tu še sistem za pomoč pri parkiranju, ki, ko zazna dovolj veliko parkirno mesto, od voznika zahteva samo še speljevanje in zaviranje. Za prestrašene ali, bolje rečeno, nepazljive, poskrbi v mestu sistem za preprečevanje naleta pri majhnih hitrostih City Stop, ki bdi nad pešči in zmore pri majhnih hitrostih avto tudi zasilno zaustaviti ter s tem preprečiti recimo trk s pešcem. Sistem BLIS je opozarjal še na morebitne avte v »slepih« zornih kotih in še kakšna malenkost bi se našla.
Povezan z voznikom
Lep kontrast zgoraj opisanim pomagalom predstavlja mehanska osnova, kamor so bila ta pomagala vgrajena, namreč sam avtomobil. Beseda teče seveda o nedavno tega osveženem Fordu Focusu. Moram reči, da mi Focus, kot tudi velika večina sodobnih Fordov, deluje kot prijetna popestitev ponudbe bolj ali manj generičnih avtomobilov na trgu. Dejstvo je namreč, da ti, na vse sukanja volana vešče posameznike, še vedno delujejo blagodejno.
Za razliko od množice povprečnežev namreč ne stavi samo na številčnost centimetrov, neskončnost litrov in neizmernost notranje prilagodljivosti, čeravno tudi na teh področjih ni ravno slab. Ne, Focus je še naprej »tradicionalen« Ford in v prvi vrsti stavi na odlično mehaniko in »povezanost« z voznikom. Stavi na vozno dinamiko, na povratno povednost volana. Lahko bi rekel tudi, da stavi na simbiozo voznika in avta.
Za razliko od generičnih tekmecev, ki potrebujejo za dosego tovrstne povezanosti z voznikom v imenih dodatke kot so RS, GTI, R, FR in podobno, so vsi Focusi, od vključno “nepremičnine” z 1,6-litrskim 85-“konjskim” atmosferskim bencinarjem Ti-VCT v nosu, pa vse do 110-kilovatnega 1.5 EcoBoost-a nadvse vozniško navdahnjeni.
Že res, da se z zalogo motorne moči stopnjuje tudi zabavnost, a vseeno – osnova je povsod izvrstna. Pred prenovo so Focusu nekateri pripisovali pretirano občutljivost in živčnost volana, kar naj bi inženirji v Kölnu popravili z drugače nastavljenim podvozjem, a sam s slednjo že prej nisem imel posebnih težav, avto pa na cesti in med ovinki še naprej ostaja v začrtani liniji nadvse suveren in zanesljiv ter na volanu prijetno komunikativen.
Ne razumem, zakaj ne
Ko sem že pri motorjih, seveda ne morem mimo tokratnega preizkušanca, svežega turbodizla 1.5 TDCi. Pri njem teče beseda o (aktualni Fordovi motorni strategiji) prilagojenemu* motorju 1.6 HDi skupine PSA. Z njim bo Ford zamenjal motorje TDCi s prostorninami 1,4 in 1,6 litra. Glede na vsesplošno izvrstnost svežega štirivaljnika med vožnjo, ki ga med drugim zaznamujejo kultiviranost teka, odlična prožnost, praktično neobstoječa »turboluknja« in jasno zgledna poraba goriva, moram reči, da v tem trenutku nikomur, razen morda fantom v Fordu in skupini PSA, ni jasno, zakaj ga tudi Francozi ne vgradijo v svoja vozila.
2.315 evrov
Glede na vsesplošno odličnost Fordove »podkožne« tehnike sem za čim bolj pristno doživetje vožnje s Focusom veliko večino zgoraj omenjenih pomagal med vožnjo gladko izklopil. To pa zato, ker sem tip človeka, ki ne mara prepuščati nadzora samovoljni elektroniki in njeni (ne)logiki.
Njeno bolj ali manj invazivno vmešavanje me namreč (pre)pogosto moti ter v skrajnih primerih celo spravlja ob živce. Sem tudi zagovornik teze, da je na cesti manj pravzaprav več. Primer: obilica prižganih lučk, izpisanih podatkov v merilnikih in zvočnih opozoril voznika prej zmede, prestraši in odvrača od bistva upravljanja z avtomobilom – vožnje. Prav zato sem vesel, da je možno tovrstne sisteme v sodobnih avtomobilih v veliki večini popolnoma izklopiti.
Še boljše pa se mi zdi, da se jih ob nakupu avta sploh ne doplača. Osebno bi v svežem Focusu storil točno to: 2.315 evrov velik kupček evrov, kolikor znaša seštevek doplačil za asistenčni paket pomoči vozniku ter sistem aktivne pomoči pri parkiranju, bi sam namreč raje namenil nečemu, kar bi se Focusovi podkožni tehniki bolj podalo. Govorim seveda o dodatni moči motorja 2.0 TDCi, še raje pa bencinskega Focusa 1.5 EcoBoost. S tem ne pravim, da tokrat preizkušeni 1.5 TDCi ni dobra izbira. Daleč od tega. A za izkoriščenje tako »nadarjene« mehanike človek preprosto rabi več moči in več prožnosti ter manj elektronike s samosvojo pametjo in logiko.
Več o Fordu Focusu si lahko preberete na uradni strani.
Besedilo in fotografije: Peter Humar
*zmanjšan premer bata za 1,5 mm
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "V imenu varnosti"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Tudi sam sem pristaš “manj je več” in raznorazna opozorila in dodatni zaslončki ter sistemi za poneumljanje voznika in njegovih vozniških spretnosti sodijo v koš nepotrebnosti.. 2315 eur je doplačila ravno za te komponente, ki jih tudi Ford v reklamah najbolj poudarja. To pove o novih Fordovih vozilih vse! (Se pravi, da po mojem mnenju Ford glede na konkurenco kot adut pri novih vozilih ne ponudi nič drugega kot nepotrebno šaro).