Ne le terenska šminka
V teh časih, ko postajajo novodobna športno uporabna vozila – navkljub precej možati zunanji pojavi – čedalje bolj pomehkužena, zaradi česar si z njimi ne upaš niti na malce bolj razdrapan makadam, predstavljajo vsaj malo bolj »neustrašni« primerki pravo osvežitev. Med slednje nedvomno spada tudi četrta generacija legendarnega Suzukijevega modela, ki je prišla na trg pred štirimi leti, pa četudi se ne more več ponašati z nekdanjo pravoverno kleno terensko filozofijo.
Čeprav je zadnja izvedba Vitare izgubila precejšen pridih terenskosti (samonosna karoserija namesto šasije ter menjalnik brez reduktorja), pa je vseeno ohranila ravno še dovolj robatosti, da je lahko zanimiva tudi izven asfaltne džungle. Nenazadnje na to kaže tudi dokaj terensko grajena karoserija z razmeroma kratkima previsoma preko obeh osi, ki dopuščata ugodni vstopni in izstopni kot (18° in 28°), pri čemer je tudi 18,5-centimetrska oddaljenost trebuha od tal povsem zadovoljiva. Ne pa izjemna.
Zadnja kozmetična prenova, ki jo je bila deležna Vitara, k sreči ni na zunaj prav nič pokvarila njene terenske zasnove, kakor se to žal velikokrat zgodi pri konkurenci (npr. z drugače oblikovanimi odbijači). Preoblikovan Suzukijev SUV je sicer moč prepoznati le po drugačni grafiki zadnjih luči, platiščih ter dveh novih barvah karoserije (ledeno modra ter sončno rumena, v katero je bil odet preizkusni primerek). Okej, če sem malenkosten, je manjša sprememba vidna tudi pri zadnjem svetilu na sredini odbijača, kjer je meglenko zamenjala luč za vzvratno vožnjo.
Terenski križanec
Da pa nova Vitara le ni povsem pretrgala stika s svojimi kleno terenskimi predhodnicami, dokazuje tudi s precej učinkovitim štirikolesnim pogonom, ki sicer avto podraži za približno dva tisočaka, a se kaj hitro izkaže, da je vreden vsakega centa. Ob tem je potrebno vedeti še to, da je štirikolesno gnano Vitaro moč kupiti že za 19 tisočakov, zaradi česar velja za enega najcenejših 4×4 križancev na slovenskem trgu, kjer mu lahko konkurira zgolj še Dacia Duster. Če sploh!
Suzukijev Allgrip (Haldex sklopka), ki je sicer enak kot pri malenkostno večjem S-Crossu, je možno preklapljati med 3 različnimi načini (avtomatski, športni, sneg/blato), pri čemer lahko pri slednjem še dodatno zaklenete sredinski diferencial (50:50), ki pa se samodejno izklopi nad hitrostjo 60 km/h. Sistem, pri katerem elektronski zapori LSD na obeh oseh skrbita za to, da se motorni navor razporeja na tisti kolesni par, ki ima manj oprijema, se v praksi odziva izjemno hitro in zna biti precej učinkovit na spolzkih podlagah (npr. na snegu in v blatu). Oziroma povsod tam, kjer vsa ostala falanga dvokolesno gnanih rivalov povsem nemočno obstane in čaka na avtovleko. V načinu Sport, pri katerem je zadnji kolesni par deležen za odtenek več motornega navora (obenem se opazno izboljša tudi motorna odzivnost, avtomatski menjalnik pa preklopi v športni način), pa obenem dopušča na kakšni zasneženi podlagi celo kanček pobalinskih doživetij. Igrivo in zabavno!
Za razliko od večjega in na cesti malce bolj uglajenega »žlahtnika«, je pri Vitari moč najti še sistem za počasno spuščanje (cca. 8-10 km/h), ki poskrbi, da se vam ne bo potrebno preveč mučiti z zaviranjem na kakšnem strmem klancu, po katerem se še Jakob Aljaž ne bi odpravil peš.
Resda pa z omenjenim štirikolesnim pogonom Vitara niti pod razno ne spada med tiste ultimativne terence, ki krnijo spanec lovcem, gozdarjem in bolestnim kršiteljem Zakona o vožnji v naravi, a je vseeno precej bolj zmogljiva od ostalih konkurenčnih mehkužcev (izjema je le še kakšen Jeep Renegade). Komur pa to vseeno ni dovolj, ponujajo pri četrtem največjem japonskem proizvajalcu že nekaj časa brezkompromisnega Jimnyja.
Brez smrdljivcev
V skladu z novoveškimi smernicami v avtomobilskem svetu, kjer postajajo dizli skorajda tako zaželeni kot Kobal v gledališču, so se tako tudi pri Suzukiju odločili, da ga ne ponujajo več. Pa kaj! Njihovi turbobencinski agregati (pri čemer je najnovejši 1,0- litrski motorček končno zamenjal zastarelega 1,6-litrskega atmosferca) so namreč tako prepričljivi, da bodo (Fiatovega) dizla objokovali zgolj le še redki.
V tokratnem testnem primerku se je znašla (verjetno) najbolj optimalna kombinacija 1,4-litrskega agregata, v katerem razgraja 140 »žrebcev«, ter odlično delujoče Aisinove 6-stopenjske menjalne avtomatike, ki bo zadovoljila veliko večino Vitarinih kupcev. Znani Suzukijev Boosterjet motor s turbino, ki deluje pod tlakom 1,1 bara, je v praksi pravi biser ter navdušuje s prožnostjo in elastičnostjo, pri čemer imaš vseskozi celo občutek, da se pod motornim pokrovom skriva še kakšno dodatno kljuse. Ob vklopu načina Sport, pri katerem menjalnik pretakne v višjo prestavo šele tik nad rdečim poljem, zvezno pospešuje že od najnižjih vrtljajev (najvišja navorska vrednost že pri 1.500 vrtljajih), se izjemno rad zavrti ter ob tem zapoje s tako zdravim glasom, kakršnega lahko slišiš pri kakšnih precej bolj športno nastrojenih avtomobilih.
A opozorilo naj vseeno velja, saj zna postati tako motorizirana Vitara ob rednem spuščanju svobodoželjne konjenice na plano precej žejna in lahko brez večjih težav potroši več kot 10 litrov goriva na 100 kilometrov!
Vitalnejša
Če smo pri četrti generaciji Vitare ugotavljali že pred tremi leti, ko je prvič prišla na trg, da gre za izjemno prepričljivega križanca, ki pa bi si vseeno zaslužil nekaj manjših popravkov, se zdi, da so nas pri tokratni prenovi Suzukijevi inženirji povsem uslišali. Bravo!
Tako se Vitara po novem znotraj ponaša s precej večjim deležem mehkejših plastičnih oplat, zaradi česar se pričneš povsem podzavestno spraševati, zakaj za vraga moraš potem otipavati trdo armaturno ploščo pri opazno dražjem Volkswagnovem rivalu (T-Rock). Hkrati so dodobra posodobili osrednji zaslon med merilniki, ki ponuja precej več (ne)uporabnih informacij, a je za upravljanje le-teh še vedno potrebno uporabiti izjemno arhaično palčko. Ter obenem vanj (končno!) vgradili tako sprednji sredinski naslon za roke (a ne zadnjega!), kakor tudi stropni predal za očala.
Prenova je obenem poskrbela še za radijski DAB ter nekatere skorajda že samoumevne varnostno-asistenčne sisteme (mrtvi kot, prepoznava prometnih znakov, ipd.), ki so po stari japonski navadi večinoma vključeni v serijsko opremo. Bravo! Žal pa sem ob dani ceni vozila, ki je sicer presegla mejo 25 tisočakov, še vedno zaman iskal samozatemnitveno notranje ogledalo. Porekli boste, da gre za malenkost, a vseeno.
Navkljub omenjeni ceni je vseeno potrebno priznati, da Vitara še vedno ponuja enega najbolj izdatno opremljenih avtomobilskih paketov za dani kupček cekinov, ki skoraj nima konkurence (pozabite na kakršnekoli primerjave z diskontno Dacio!). In glede na to, da ima hkrati tudi povsem dovolj terenskih ambicij, da ga ne moremo ravno šteti med povprečne predstavnike novodobnih SUV manekenov, nikar ne čudi, da velja za najbolj zaželeno 4×4 vozilo na našem trgu. In prav je tako!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Hostar"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Beden test do amena, sploh del pri nastevanju opreme. Joj nima samozatemnitvenega ogledala, madona, to je kr za obesit se, nima naslona za roke zadaj, joj prejoj, hvala bogu da bere prometne znake ( brez česa se nikakor ne da, ker večinoma imajo vozniška dovoljenja slepi ljudje ponavadi ), …da ne dolgovezim, zaradi “testnih voznikov” kot je CHAN in njemu podobni, ki pač “ustvarjajo” mnenje ljudi, danes nihče ne zna vozit brez milijona asistenc….me zanima kakos e sploh sedaj opravlja vozniski izpit? Oziroma kako bo v primeru če bo vseh asistenc navajen nadebudnez se primoran voziti v avtu brez njih? Se bo sploh upal?
Bljak…
Sam avto je pa cool, suzukiji so zelo cool
Ob natančnejšem branju bi bilo verjetno jasno tudi to, da omenjeni varnostno-asistenčni sistemi niti pod razno ne predstavljajo glavnega (ali celo edinega!) faktorja pri končni oceni prenovljene Vitare. Pri testni verziji je k le tej dodobra pripomogel izjemno prepričljiv pogonski sklop z dovolj suverenim 4×4 pogonom ter eden boljših price-performance razmerij v tem avtomobilskem segmentu. Vitarina kozmetična prenova, ki se je zgodila v lanskem letu, je hkrati poskrbela tudi za nekatere novosti med ptej omenjenimi varnostno-asistenčnimi sistemi, zaradi česar jih je vredno vsaj omeniti, mar ne?!? Nenazadnje tudi zaradi tega, ker ne zahtevajo pretiranega doplačila (serijsko pri paketu Elegance), kot smo tega sicer (še vedno) vajeni pri konkurenci. V tem cenovnem rangu bi sicer morali biti dandanes že tako ali tako serijski!
Btw, manko samozatemnitvenega ogledala (in tudi zadnjega naslona za roke) omenjam zgolj zato, ker je tovrstni malenkosti vseeno moč najti pri podobno dragem tehničnem dvojčku S-Crossu, zaradi česar menim, da bi se lahko znašli tudi v Vitari. Še posebej pri dani ceni vozila. Lp.
Nisi poštekal mojega komentarja chan, niti ni letel osebno nate, pač ravno ti si opravil ta test, ni pa razlik med “testerji” dandanes, večini štejejo samo ekrančki, asistence in podobne bedarije. Si kje zasledil dejanski TEST, tole so vse predstavitve in podajanje osebnega mnenja…test je zame nekaj podobnega kot ma recimo Davide Cironi ali kaj podobnega, kjer se pove več o vožnji, legi na cesti ipd, ne pa o glupih asistencah.
Ja vem, da sem čudak s takim razmišljanjem in da je takih kot sem jaz zelo malo, ampak moje mnenje je takšno, pa nisem apriori proti napredku in tehnologiji, samo kar je preveč je preveč
A vendarle – glede na to, da so bili primarni predmet diskutabla (oziroma kritike) tokratnega Vitarinega preizkusa ravno sodobni asistenčni sistemi, mi še vedno niso povsem jasni omenjeni pomisleki glede le-teh, saj so bili omenjeni v celotnem tekstu zgolj in samo v enem (!) samcatem stavku?!? 🙂 Pa bi ob tem lahko v samem testu vsaj še navedel, da si delovanje radarskega tempomata zasluži zelo dobro oceno, sistem za opozarjanje pred naletom pa deluje pri kozmetično prenovljeni različici precej manj panično oziroma je opazno manj občutljivo, kot je bilo prej 😉
Pri kozmetično prenovljenih različicah (vseh avtomobilov) se sicer velikokrat daje pozornost pri opisu raznoraznim novotarijam, ki so po novem na voljo, pa najsi gre za sodobnejše pogonske sklope ali pa za novosti med opremo. Nenazadnje imajo ravno slednji elementi čedalje večjo težo pri novodobnih potrošnikih, pa če nam je to všeč ali pa ne (če razložim po domače: dandanašnji kupec v avtomobilskem salonu nameni skorajda že več časa vprašanjem o npr. povezljivosti info-zabavne enote, kot pa o samem pogonskem sklopu).
Pri kozmetično prenovljeni Vitari je (poleg resnično rahle osvežitve zunanjosti) tako še največja sprememba vidna pri izdatnejši dodatni opremi ter pri nekaterih dodatkih, ki so jih sicer pogrešali dosedanji lastniki pred-FL verzije. Večja sprememba pod motornim pokrovom se je obenem zgodila pri šibkejšem bencinskem agregatu (sodobni 1-litrski Boosterjet je zamenjal neprepričljivega 1,6-litrskega atmosferca), pri čemer tudi Fiatovega dizla ni več v ponudbi. A glede na to, da se je pri tokrat testirani izvedbi znašel že poznani 1,4-litrski Boosterjet, ki po novem ni doživel nobene spremembe, Vitare s taistim motorjem pa smo imeli na naših testih že dvakrat (ter dvakrat tudi tehničnega dvojčka S-Crossa), je bilo verjetno o njemu napisanega že dovolj.
Ah ne ne, ni predmet “kritike” test vitare, niti en ti “osebno” se zdalec ne, ampak nas splosno se poudarja samo se te brezvezne asistence , ekrancki ipd,…to je seveda moje lastno mnenje, ki nikakor ne more biti edino pravilno. Mogoče sem bil pod vtisom voznje z novo toyoto corollo, ki ima vsega boga teh asistenc in se mi jih še vedno 90% zdi popolnoma nepotrebnih, nekatere so PO MOJEM MNENJU celo nevarne, oziroma bi bilo boljse da jih ni, pa sem malo explodiral.
Sej vem kam gre ta svet in avtomobilnost, si lepo povedal prvo vprasanje je povezljivost, drugo asistence, potem če je avtomatik, pa “kolk to žre”, ostalo je nepomembno, meni to ni vsec, ker rad vozim in mi ni to napor in muka, ampak se zavedam da sem dinozaver.
Lp,
Ja, pri novi “generaciji” Vitare bodo morali izboljšati zvočno izolacijo. Vem da bo to težko, saj pridobiš na teži, Vitara pa je najlažja se mi zdi od vse konkurence.