Oblikovno model sledi filozofiji »Opposites United«, ki naj bi združevala robustnost in mogočno držo. Prenovljena različica modela je razpoznavna po novem sprednjem in zadnjem odbijaču, spremenjeni podobi “tigrovega nosa” in popolnoma novih žarometih s pokončno razporejenimi svetilnimi moduli glavnega snopa žarometov ter ravno tako vertikalnima dnevnima svetilkama. Zunanje oblikovne popravke zaokrožajo nova platišča, katerih premeri, v odvisnosti od stopnje opreme, meri 17, 18 ali 19 palcev.
V notranjosti so se na prvi pogled držali bolj nazaj, a komur je peti Sportage poznan, bo opazil popravke. Podrobna primerjava s predhodnikom razkrije drugače oblikovane sredinske zračnike, Korejci pravijo tudi, da so dvignili delež kakovostnih in na otip prijetnih materialov, s čimer daje Sportage vtis bolj žlahtne in premijske kabine. V primeru testirane najvišje opreme GT-Line so sedeži odeti v všečno črno-belo barvno kombinacijo prevlek iz umetnega usnja in mikro-tkanine. Kot je vse bolj popularno, so v navezi z družbo Dinamica poskrbeli tudi za trajnostni duh in širom avta povečali delež uporabljenih recikliranih materialov.
Uporabniško izkušnjo v kabini nove Kie Sportage v največji meri zaznamuje dvojica zaslonov, združena pod ukrivljenim steklom. V paketu opreme GT-Line merita oba v diagonalo 12,3 palcev, oba sta visoke ločljivosti, barvna in v vseh svetlobnih pogojih dobro čitljiva. Na tistem pred voznikom se prikazujejo glavni podatki avta, desni, nameščen sredinsko, pa večopravilnemu sistemu in je seveda tudi občutljiv na dotike s prsti. Za moj okus se je zdel osrednji zaslon nekoliko preveč oddaljen, saj sem se moral do elementov, razporejenih na desni polovici ekrana, z voznikovega sedeža z desno roko kar precej iztegniti, da sem jih dosegel.
Osebno se mi zdi zanimiva rešitev ločenega dotično-občutljivega polja na sredinski konzoli pod sredinskimi zračniki. Ta ima namreč podvojeno funkcionalnost, saj so v osnovi na njej ukazi bližnjic do glavnih menijev večopravilnega sistema, vrtljiva fizična gumba levo in desno pa služita poveljevanju avdio vmesniku oziroma radijskemu sprejemniku. S preklopom funkcij se namesto dotičnih polj bližnjic pojavijo ukazi nastavitve klimatske naprave, s fizičnima gumboma levo in desno pa je možno uravnavati temperaturo v kabini.
Kia Sportage je z zunanjimi merami 4,540 metra dolžine, 1,865 metra širine in višino 1,645 metra ravno prav velika tudi za prvi družinski avto. Upoštevajoč osnovni prtljažnik prostornine 562 litrov, ki ga je z zlaganjem naslona zadnje sedežne klopi možno povečati na skupno 1.751 litrov, je jasno, da je Sportage pripravljen celo na resnejše izzive zajetne količine prtljage. Pri tem se je treba samo zavedati, da omenjeni litri niso na voljo v enem prostoru, saj jih je za nekaj deset litrov »skritih« v dokaj globokem dnu pod predelnim prtljažnim dnom.
V potniškem delu je Sportage dovolj prostoren za prevoz do petih odraslih potnikov, čeravno je res, da je treba v primeru trojice potnikov na zadnji klopi računati na nekaj »komolčkanja«, a nič več kot pri Sportageovih neposrednih tekmecih. Ker je bil testni primerek oplemeniten z opremskim paketom GT-Line, je bilo v njegovo ostrešje primaknjeno panoramsko strešno okno. Njegov mehanizem potisne oblogo pri vogalih strehe za približno dva centimetra navzdol, zaradi česar sem z mojimi 1,84 metra višine v prvi vrsti sedežev ščetkal strop z lasmi. Zadaj se nisem mogel ogniti tiščanju z vrhom glave ob strešno oblogo, je pa res, da je bilo najmanj moteče, ko sem po naklonu nastavljiv naslon klopi nagnil kolikor je bilo možno nazaj.
Dosti drobnega tiska
Korejci so prepričani, da prenovljeni Sportage ponuja kupcem pester nabor pogonskih sklopov. Temu njihova številčnost v ceniku pritrjuje, a je resnica nekoliko prikrita v podrobnostih. Kia Sportage v Sloveniji že nekaj časa ni na voljo z dizrlskim pogonom in to ostaja enako tudi s pomladitvijo modela. Skupni imenovalec »množice« pogonskih alternativ je en sam motor – bencinski 1,6-litrski štirivaljnik T-GDi. Ta, v odvisnosti od izbrane motorizacije, razvije več ali manj pogonske sile, je bolj ali manj elektrificiran in sparjen z ročnim (dejansko samo v primeru vstopnega bencinarja) ali dvosklopkovnim menjalnikom DCT (pri vseh ostalih različicah). Testnega Sportagea je mobiliziralo največ 132 kilovatov (180 KM) moči ter 265 Nm navora, s čimer je bila to njegova najboljša bencinska izvedba. Ta je na voljo izključno v povezavi s štirikolesnim pogonom, kar samo po sebi ni slabo. Vsi, ki ne potrebujejo takšne zaloge moči in bi se bili pripravljen zadovoljiti tudi s Sportageom s 150-»konji«, a bi zaradi neke posebne potrebe želel imeti štirikolesni pogon, bodo prisiljen ali izbrati 180-»konjsko« motorizacijo ali pa se ozreti h konkurenci. Skratka, izbire je nekaj, a ta ni zares tako različna, kot nas Kia prepričuje oziroma jo spremlja nekaj drobnega tiska.
In kolikor naziv najboljše bencinske opcije zveni simpatično, sem se med vožnjo z njo večkrat vprašal, kam je šla vsa iskrivost, ki sem je vajen iz avtov z okoli 180 »konji«. Že res, da Sportage 1.6 T-GDi 180 4WD ob dobri toni in pol lastne mase ni ravno peresno lahek, a sam pripisujem več »zaslug« za zadržan in umirjen nastop izrazito udobju v vožnji podrejeni uglasitvi motorja in dvosklopkovnega sedemstopenjskega menjalnika. Tega med vsakodnevno vožnjo odlikuje poudarjena kultiviranost, udobje v vožnji praktično brez vsakršnih sunkov skozi pogonski sklop in dokaj na dolgo preračunane prestave. Sama avtomatika se tudi zanaša na motorni navor, saj hitro menjava prestave navzdol, za samodejno izbiro prestave ali dveh navzdol pa bo treba stopalko plina kar močno pohoditi. Je pa tako, da se omenjeno udobje in spokojnost v vožnji mestoma odrazita tudi v obotavljanju in čakanju celo do sekunde dolgo, da se motor, menjalnik ali pa oba skupaj odzoveta na voznikov ukaz po polnem oziroma močnejšem pospeševanju.
Vsakodnevni nenapornosti in udobju v vožnji je prilagojeno tudi podvozje. To postreže z objektivno dobrim ravnovesjem med udobjem v vožnji in odzivnostjo mehanike, žal pa tudi, in to navkljub 19-palčni obutvi, s praktično neobstoječo povratno povednostjo volana.
Izbira najbolj zmogljivega bencinskega pogonskega sklopa, ki primakne v Sportageu še štirikolesni pogon, dvosklopkovni samodejni menjalnik in najbogatejši opremski paket, potisnejo ceno v višave. Iskreno, nič drugače ni pri konkurenci na trgu. Tudi tekmeci, ko so podobno popolno opremljeni in motorizirani, nosijo visoko oznako s ceno. A se mi kljub temu zdi, da je maloprodajna cena preizkušenega Sportagea z 49.000 evri relativno visoka. V času pisanja članka je bil v veljavi akcijski popust v višini 4.000 evrov, a tudi 45.000 evrov se mi zdi še pregrešno veliko denarja za tovrstni družinski avto. Pri tem je treba vzeti še v zakup, da se s porabo bencina ne umešča ravno med »šparovčke« – na testu se ta nikoli ni spustila pod 6,8 l/100 km, večinoma pa se je gibala okoli devetih litriv. Že res, da je testni Kia Sportage 1.6 T-GDi 180 AWD 7-DCT GT-Line, objektivno gledano, res sila simpatičen in všečen avto. Toda – ob opisani cenovni umestitvi in porabi bencina menim, da si ga bodo omislili le redki posamezniki. Najboljši motor in opremski paket si bo v Sportageu po mojem privoščil samo nekdo, ki si ga bo ali zares želel ali pa si ga bo prisiljen izbrati zaradi specifike bivanja na razgibanem reliefu, kjer ga po možnosti še vsake toliko zameče sneg.
Besedilo in foto: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen