Svež obraz, ista duša
Četrta generacija Suzukijeve legendarne Vitare je pred kratkim upihnila že deset svečk, a se zdi, da jo je čas komaj oplazil. Namesto povsem nove generacije – kar bi v avtomobilskem svetu skoraj pričakovali – so ji Japonci privoščili zgolj rahlo kozmetično prenovo in kanček digitalnega ličila. Dovolj, da ostane v igri med vsemi tistimi, ki se danes radi razglašajo za »športno uporabne multitalente«, a v resnici večino časa preživijo pred trgovino ali vrtcem.
In kaj ji je prinesla tokratna prenova? Spremenjen sprednji odbijač z novo zasnovo dnevnih LED-svetil, malce preoblikovano masko ter povečano odprtino za zajem zraka – kot bi si nadela diskreten botoks nasmešek. Po pričakovanju so tu še novi karoserijski odtenki, med katerimi posebej izstopa temno modra Sphere Pearl – barva, ki bi jo v svetu Vitare lahko imenovali kar »optimistična modrina«.
In znotraj? Med novostmi se je znašel nov infozabavni sistem z 9-palčnim zaslonom na dotik, že viden v modelu S-Cross. Dovolj pameten in moderen, da se v teh digitalno prenasičenih časih ne počutiš, kot bi upravljal kalkulator iz devetdesetih, a še vedno dovolj preprost, da ne zahteva poglobljenega branja uporabniškega priročnika.
Poleg tega je Vitara prejela še nekaj novih varnostno-asistenčnih sistemov – tistih, ki jih v resnici verjetno nihče pri Suzukiju ni posebej želel, a so jih pač morali vgraditi, da bi zadovoljili bruseljske birokrate in njihove Excelove tabele varnosti. Med njimi izstopa sistem za opozarjanje na prekoračitev hitrosti, ki prometne znake bere nekoliko po svoje, izklopiti pa ga je mogoče le prek menijev potovalnega računalnika – in to izključno med mirovanjem vozila – s pomočjo tiste znamenite palčke, ki deluje, kot da je preživela prejšnje tisočletje. K sreči pa omenjeno zvočno opozorilo ni pretirano nadležno in ni preglasno.
Križanec s terenskim srcem
Čeprav zadnje generacije Suzukijeve Vitare niti slučajno ne smemo več uvrščati med klene terenske brezpotneže (kamor je sicer nekoč spadala!), pa v teh časih vseeno velja za enega najbolj pristnih »treking« križancev. V svetu, kjer so SUV-ji večinoma le napihnjene mestne oprave z visokimi petami in občutkom za pločnik, ima Vitara tako še vedno nekaj blata pod nohti.
Zato ni nobeno presenečenje, da se večina Vitarinih kupcev odloča za verzijo, na kateri se blešči oznaka AllGrip, saj drugače deluje kot torta brez sladkorja – na zunaj že izgleda sprejemljivo, a imaš na koncu malce grenak priokus. Sistem štirikolesnega pogona deluje presenetljivo preprosto in intuitivno: na voljo so samodejni, športni, snežni in način »Lock«, ki enakomerno razporeja motorni navor med sprednjo in zadnjo osjo (50:50). Ni torej terenec v pravem pomenu besede (z reduktorjem, šasijo, ipd.), a z njim Vitara brez težav obvlada makadam, zasnežene klance ali blatne poti – brez drame in brez pretiranega poziranja.
Pod motornim pokrovom se je tokrat znašel znani 1,4-litrski prisilno polnjeni štirivaljnik z oznako Boosterjet, ki je (vsaj zaenkrat) na voljo v dveh različno močnih različicah. Excelove tabele so namreč razkrile, da se Suzukijevi inženirji še malce lovijo z izpusti, zato so morali obstoječemu agregatu odvzeti še nekaj žrebcev. Šibkejša verzija se tako po novem ponaša z zgolj 110 »konji« največje moči, a poraba je malenkost nižja, medtem ko je navorska vrednost ostala nespremenjena. Še vedno pa se lahko pohvali z blago hibridno pomočjo, sestavljeno iz 48V ISG (integriranega zaganjalnika) s funkcijo elektromotorja, 48V litij-ionske baterije pod sovoznikovim sedežem in 48–12V DC/DC pretvornika, ki naj bi pripomogla k nižji porabi goriva ter izboljšanju voznih zmogljivosti.
In v praksi? Hja, tovrstni poseg v moč vozila se izkaže za kar občutno, saj agregat nikakor ne kaže več tiste poskočnosti in energičnosti, kot smo je bili vajeni. Spomnite se le prvotne različice z iskrimi 140 »konji«! Celotna izkušnja tako deluje, kot da je motor dodobra zadušen, pri čemer mu ne pomaga niti preklop v način Sport, ki sicer prenese malce več navora na zadnjo os in naredi motor nekoliko odzivnejši. S tem je Vitara izgubila precej tiste iskrive živahnosti, ki jo je nekoč krasila. Resnično škoda.
K izboljšanju vozne izkušnje obenem prav nič ne prispeva povprečno natančen ročni menjalnik, ki bi ga sam z veseljem zamenjal za avtomatiko, četudi je slaba dva tisočaka dražja. Obenem se med ovinki pozna, da gre pri Vitari že za precej ostarelega predstavnika enega najbolj modnih avtomobilskih segmentov: občutek na volanu je precej posreden, podvozje pa dokaj nehomogeno nastavljeno, saj na grobo požira neravnine. Vse skupaj »nadgradi« še slabotna zvočna izolacija, zaradi česar vožnja pri avtocestnih hitrostih spominja na koncert tamburic.
A če sem povsem iskren, omenjene pomanjkljivosti povprečnega voznika japonskega športnega terenca verjetno ne zmotijo, saj v Vitari raje poišče druge kvalitete.
Prednosti, ki prepričajo
Čeprav Vitara ne blesti z vrhunskimi vozniškimi zmogljivostmi, ponuja tisto, kar marsikateri voznik dandanes išče: kompaktne mere, terenske sposobnosti za lažje avanture, praktično in preprosto notranjost (prostornost za potnike je nadpovprečna za ta razred) ter ceno, ob kateri se še pri Dacii kar zdrznejo. In prav ta znamka – z Dusterjem – ji morda še najbolj skače v zelje, saj ponuja podobno pol-terensko filozofijo. Podobno cenovno pozicionirana Citroënov C3 Aircross ter Oplovo Frontero pa raje pozabite, saj ne ponujata štirikolesno gnane pomoči.
Še večjo grožnjo bi lahko predstavljali čedalje bolj agresivni kitajski proizvajalci, ki za podobno ceno ponujajo precej bolj modne in drznejše izdelke. Kljub temu pa jih Vitara – vsaj za zdaj – še odbija s svojo pregovorno dolgoročno zanesljivostjo ter svojim šarmom stare šole. Prava analogna upornica v poplavi digitalnih tekmecev.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Analogna upornica"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Hiša ali vikendica v hribovju ali tam kjer zmanjka asfalta, takih nepremičnin pa je na tisoče.
1.4 turbo je glede na ocene uporabnikov zelo problematičen. Starejši 1.6 je prava izbira.
Vitara nesramno dobro drži ceno. Novi so se prodajali od 17.000 eur naprej, deset let stare Vitare pa so po 12-13.000 in skoraj vse pokupijo švercerji, ker imajo na avto vsaj 2500 eur dobička.
Pri zvočni izolaciji ni problem biti naglušen ali ne: problem je, da te daljša vožnja psihofizično uniči in se polčutiš kot bi te kdo namlatil s kijem. Zadeva se reši z nabavo zvočne izolacije in enim delovnim vikendom.
Alternativa v tem cenovnem razredu je Dacia.
@limas; Kaj je vzrok problematičnosti Suzukijevih motorjev 1.4?
Pogoste težave1.4 BoosterJet: izguba moči motorja, pogosto zaradi težav z vbrizgalniki goriva ali zamašenega filtra za gorivo; težave z verigo krmiljenja, s simptomi, kot je ropotanje motorja med zagonom, kar je lahko posledica okvarjenega napenjalnika ali obrabljene verige;
zamašen EGR; vibracije motorja; puščanje olja, morda zaradi razpokane glave valja, okvare tesnila olja ročične gredi ali puščanja okoli tesnila verige krmiljenja; okvarjena jermenica napenjanja jermena; specifične težave, povezane s turbopolnilnikom, vključujejo zagozden ventil prepustnega ventila; nabiranje ogljika na sesalnih ventilih; veriga krmiljenja se razteza med 100.000 in 200.000 km…
Po opisu sodeč je ta motor za “nič”. V tolažbo, Suzuki ponuja 10 let ali 200000 km jamstva.
Kot voznik Dacie – Dacia je Dacia, Suzuki pa Suzuki. In ce sta cenovno tle tle in rabis 4wd je Suzuki bolj smotrna izbira. Se pa res strinjam glede zvocne izolacije, na dolgih poteh te unici. Bi pa vseeno rekel da je boljsa v Suzukiju kot Dacii.
Držjo dobro zaradi 4wd ali pač ker je redek takorekoč analogni avto? Ali tudi 2wd držijo dobro ceno? Spomnem se npr. Suzuki Jimny rabljeni, kako so dragi
To je absolutni best buy za starejše (ne pozabimo, jih je vedno več, baby-boom pa to).
Če gledam testne minuse:
zvočna izolacija- ni problem, itak slabo slišijo,
arhaičen potovalni računalnik- to je prednost, da je arhaičen, če že mora biti,
zvočni opozorilnik – počasna vožnja in slab sluh, pa ne bo zaznati piskanja sploh
cenen občutek in slabše motorne zmogljivosti – če si vajen fička je to zate mercedes! Pa še kvari se manj kot pravi Mercedes.
Hvalabogu, da so v ponudbi še taka vozila! Upam, da bodo tudi, ko bom sam senior…
Cilja na točno določene kupce: starejše ljudi na podeželju
Bistvo Vitare in tudi Yimniya in Dusterja je avto z 4 kolesnim pogonom z dostopno ceno za nižji/srednji sloj.
Niso samo starejši. So tudi mlade družine doma v bregovih, pa med lovci so zelo priljubljeni.
Druge konkurence tukaj ni. Malo višji cenovni rang je VAG skupina, potem pa se konča. Pravi terenci imajo zlatarske cene.
Nekje 2-3 % slovenskega avtomobilskega trga.