Monarh

VW GOLF VIII 01

VW GOLF VIII 02

VW GOLF VIII 03

VW GOLF VIII 04

VW GOLF VIII 05

VW GOLF VIII 06

VW GOLF VIII 07

VW GOLF VIII 08

VW GOLF VIII 10

VW GOLF VIII 11

VW GOLF VIII 12

VW GOLF VIII 13

VW GOLF VIII 14

VW GOLF VIII 15

VW GOLF VIII 16

VW GOLF VIII 17

VW GOLF VIII 18

VW GOLF VIII 19

VW GOLF VIII 20

VW GOLF VIII 21

VW GOLF VIII 22

VW GOLF VIII 23

VW GOLF VIII 24

VW GOLF VIII 25

VW GOLF VIII 26

VW GOLF VIII 27

VW GOLF VIII 28

VW GOLF VIII 29

VW GOLF VIII 30

VW GOLF VIII 31

VW GOLF VIII 32

VW GOLF VIII 33

VW GOLF VIII 34

VW GOLF VIII 35

VW GOLF VIII 36

VW GOLF VIII 37

Institucija

Verjetno je marsikomu znana tista šala, ko sin vpraša svojega očeta, kdaj bodo imeli na domačem dvorišču Golfa sedmico, pa mu oče odgovori, da tedaj, ko bo zunaj desetica. Omenjena smešnica med drugim dodobra razkrije tudi to, da je Volkswagnova prodajna uspešnica postala v zadnjih letih med ljudstvom že tolikšna stalnica, da je kar nekako samoumevno, da jo bomo videvali tudi v naslednjih generacijskih inkarnacijah. Pa mu lahko za vratom preži še tako grozeča nevarnost v obliki modnih križancev!

Golf je tradicija, kultna avtomobilska ikona oziroma svojevrstna institucija, katero bi verjetno uspel pahniti v pozabo zgolj kakšen pretres megalomanskih razsežnosti. In kako je Nemcem sploh uspelo ustvariti tako zaželeno avtomobilsko kreacijo? V določeni meri se je verjetno začelo kar pri njegovi »politično korektni« (ali, če želite, dolgočasni) zunanji obliki, ki že od samih začetkov v letu 1974 le stežka polarizira, zaradi česar precej lažje nagovarja širši krog kupcev. V tem dokaj tradicionalističnem razredu so se namreč kakršnikoli dizajnerski ekscesi v neznano velikokrat izkazali za precejšen strel v koleno … pardon … gumo, pri čemer mi misli še najbolj begajo h kakšnemu Citroënu (Xsara, C4 Cactus).

Tako ni presenečenje, da se s konzervativno in predvidljivo oblikovalsko filozofijo ponaša tudi osma generacija sopomenke avtomobilskega segmenta C, pri kateri ne smete niti v sanjah pričakovati kakršnekoli revolucionarnosti. S tem sledi že poznani Volkswagnovi doktrini, s katero želijo med drugim vsaj malce potolažiti lastnike prejšnjih modelov, da nikakor ne vozijo zastarelih avtomobilov. Tovrstni Volkswagnov oblikovni tradicionalizem morda še najbolje ponazori moj čisto prvi stik z novincem, ko sem na parkirišču bližnje avto hiše šele po parih minutah ugotovil, da gre za povsem novo verzijo in ne za sedmo generacijo. Pa nisem ravno vpisan na čakalni seznam za obisk okulista!

Kakorkoli že, najnovejši Golf, ki sloni na posodobljeni platformi MQB, se med drugim ponaša z najnižjim količnikom zračnega upora v svoji zgodovini (0,275) ter nekaterimi novimi barvnimi kombinacijami, ki pa vseeno znajo – malce nepričakovano – sprožiti debate (npr. tokratna limonino rumena). Če torej želite malce bolj »ziheraško pahorjansko« verzijo, vsekakor raje posezite po introvertiranem srebrnem odtenku.

Pa naj se sliši še tako kontradiktorno: čeprav je Golf relativno duhamorno oblikovan avtomobil, bo med ljudstvom vedno sprožal neizmerno veliko emocij. Zanimivo!

Pretirana modernizacija?

Najbolj prodajan Volkswagen v zgodovini (cca. 35 milijonov), ki je kultni status pridobil na naših tleh še v časih, ko so na cestah kraljevali več ali manj le izdelki iz Kragujevca, je vedno znova navduševal z izjemno dodelanimi rešitvami v notranjosti, katere so si – hočeš ali nočeš – radi sposodili tudi ostali proizvajalci. Kar pa ni nič slabega, da ne bo pomote. Golf je pač že od nekdaj veljal za merilo svojega razreda, pa če vam je to všeč ali ne. Bo tako tudi pri aktualni generaciji? Hja, nisem povsem prepričan …

V duhu modernizacije (ter verjetno tudi pod precejšnjim vplivom Applovih in Teslinih produktov) so namreč nemški inženirji novega Golfa znotraj dodobra digitalizirali ter skorajda povsem oropali klasičnih gumbov. Pri Volkswagnu sicer na dolgo in široko razlagajo, da je glavnina potencialnih kupcev, ki so sicer že vstopili v obdobje srednjih let, odraščala s tovrstno tehnologijo (npr. telefonov), zato naj jim uporabljene rešitve ne bi bile preveč tuje. Pa je temu res tako?

Kraljestvo zaslonov (10,25-palčni merilniki ter 10-palčni osrednji), med katerimi se počutiš kot na televizijskem oddelku v Big Bangu, res ustvari izjemno prečiščen ambient. A kaj, ko vse skupaj deluje fino le ob stoječem avtomobilu, precej manj pa med samo vožnjo. Kot je bilo že tolikokrat omenjeno, upravljanje funkcij preko zaslona na dotik precej bolj odvrača pozornost s cestišča kot preko kakšnega upravljalnega gumba (npr. BMW in Mazda), pri čemer so si tokrat še daleč največ neodobravanja zaslužili neosvetljeni (!) drsniki za upravljanje glasnosti in klimatske naprave. Le teh se boste namreč nehote pogosto dotaknili, ko boste »šarili« po osrednjem zaslonu ter z zapestjem nenamerno spreminjali temperaturo v vozilu. Da o izjemno nezanesljivem delovanju sistema v testnem vozilu, ki je velikokrat povsem zamrznil (tudi pri upravljalih klime!), pri čemer je pomagalo zgolj zaklepanje vozila in nekaj minut čakanja, niti ne govorim!

K sreči pa je vsaj zaslon zadovoljivo odziven, meniji pa dovolj intuitivni. Vendar ne ravno za tiste uporabnike, katerih rojstvo sega v čas pred madžarsko vstajo, saj bi znali imeti težave že s povsem osnovnim iskanjem radijskih postaj. Preverjeno v praksi! Pri Volkswagnu bi tako vsekakor morali ponuditi še kakšno osnovno verzijo, ki se lahko zaradi mene imenuje Rabbit, Senior ali pa, če želite, tudi Golf za telebane – z osnovnim radijskim sistemom, klimo na gumbe ter s klasičnimi merilniki. Digitalni merilniki? Saj so lepi, kot baročne freske križevega potu v bližnji farni cerkvi, a ne ravno življenjsko nujni. Ko si enkrat nastaviš želeno barvno kombinacijo in si jih dodobra prilagodiš, jih namreč – podobno kot ozadje na svojem mobilniku – ne spreminjaš vsak teden.

Tako se nekako zdi, da bi tovrstni digitalizirani pripomočki morda bolj spadali v mladostniškega Seatovega Leona, kot pa v tradicionalističnega Golfa.

Vseeno lahko na tem mestu vsaj malce potolažim tiste najbolj tradicionalne ljubitelje znamke iz Wolfsburga. Novi Golf namreč še vedno navdušuje z dovolj vzorno voznikovo ergonomijo, zelo dobrim izborom notranjih materialov ter neopisljivim vsesplošnim občutkom, da se želi z ambientom približati tudi bolj premijskim predstavnikom (ambientalna osvetlitev, vklop notranje osvetlitve s približevanjem roke, …). A vseeno – zakaj za vraga potem pri osmi generaciji ne najdemo več teleskopskih blažilcev pod motornim pokrovom ter malce bolj dodelanega sopotnikovega predala? In kaj je vendar škripalo v času testa tam zadaj nekje pri levih vratih?

Klasika

V zadnjih dvajset letih smo se pri Golfu že kar nekako navadili na TDI oznako na zadku, ki pa bo v prihodnosti verjetno čedalje bolj izginjala. Kdor pa bo tudi pri novi izvedbi še vedno želel pogledovati k tovrstnemu pogonskemu sklopu (ter ob tem malce bolj na široko razprl svojo denarnico), bi znal najti v 150 »konjski« različici optimalno različico zase. Dodobra izboljšan dvolitrski agregat (EA288 evo) se po novem ponaša z večjo količino navora (za 20 Nm), varčnejšim in čistejšim delovanjem (za 17 odstotkov manjša poraba kot pri predhodniku, dva katalizatorja) ter opazno tišjim in mirnejšim delovanjem. In ravno pri slednjem je novi Golf naredil pravi kvantni preskok, saj je v praksi tako tih in uglajen, da bi lahko kakšnega nepoznavalca celo prepričal, da gre za TSI verzijo s tehnologijo blagega hibrida. Kakršnekoli traktorske asociacije pri dizelsko gnanih Golfih? Nič več!

K omenjenemu agregatu morda še daleč najbolj spada 7-stopenjski menjalnik DSG z zanimivo prestavno ročico, ki je dovolj intuitiven in hiter, a morda malce neuglajen v načinu Sport. Žal pa omenjena kombinacija zahteva precej konkreten kupček evrov  (že v osnovi več kot 30 tisočakov!), kar privede do poglobljenega razmišljanja o tem, če ne bi bilo bolje pogledovati k večjemu in imenitnejšemu Passatu. Tako kar nekako razvodeni podatek, da lahko tako gnani Golf porabi izjemno malo goriva, pri čemer se je tokratna testna poraba je ustavila pri izjemno ugodnih petih litrih.

Vozne lastnosti? Po pričakovanju dovolj suverene, pa četudi tega morda ne pokaže takoj na začetku, ampak ti počasi zleze pod kožo šele po nekaj deset kilometrih. Prepriča z dovolj vzorno vozno dinamiko (a manj, kot npr. pri Focusu), solidno uravnoteženim podvozjem (ki bi lahko bilo za odtenek bolj čvrsto) ter ravno prav obteženim volanskim mehanizmom, da podaja v načinu Sport dovolj informacij tudi med malce bolj navdahnjenimi manevri na serpentinastih cestiščih. Vsekakor eden bolj vozno prijetnih predstavnikov tega segmenta, ki bo zadovoljil širok spekter voznikov. Pravi avtomobilski »Wiener Schnitzel« oziroma avto za vse okuse!

Za kaj konkretnejšega pa je tako ali tako bolje počakati na verzijo, na kateri se bodo bleščale črke G, T in I.

Prestolonaslednik

Golf ostaja Golf. Resda po novem ponuja precej več revolucionarnih novosti, kot smo bili vajeni od enega bolj tradicionalističnih produktov v svetu avtomobilizma, česar pa se bomo morali očitno sčasoma slej ko prej privaditi. Žal. Volkswagnov »monarh« tako počasi prehaja – podobno kot angleška kraljica – v naslednjo fazo modernizacije.

A če je pri tovrstnem Volkswagnovem sledenju Tesle (beri: vsepovsod prisotna digitalizacija) še kar nekaj prostora za izboljšave, pa precej bolj navdušuje pri prepričljivo delujočih varnostno-asistenčnih sistemih, kakršni so bili še do pred kratkim v domeni višjega razreda (npr. pametni radarski tempomat, ki samodejno zavira pred semaforji, krožišči). Je pa ob tem le potrebno priznati, da bo povprečnega Golfovega voznika že samo iskanje omenjenih sistemov v meniju multimedije znalo spraviti ob pamet.

Vseeno novi Golf, tako kot prejšnje verzije, velja za eno najbolj zanesljivih izbir tega segmenta. Morda na posameznih področjih ni najboljši (še najmanj pri ceni!), a mu hkrati ne moreš očitati prav nič kritičnega. Že zgolj zaradi tega bo verjetno ohranil primat enega najbolj zaželenih vozil na stari celini. Tako bomo lahko tudi v naslednjih letih še vedno poslušali znano šalo, ko bo sin spraševal očeta, kdaj bodo imeli doma Golfa osmico in mu bo oče odgovoril, da šele tedaj, ko bo zunaj enajstica … ter ko se bo končno naučil rokovati z njo.

Tekst in foto: Urban Acman.