Pobeg v prihodnost
John Cooper Works. Pri znamki Mini že leta sinonim za adrenalinske vožnje, dirkaški karakter in kanček uporništva. Pravi angleški enfant terrible, ki – podobno kot Robbie Williams – nikoli ni igral povsem po pravilih, a je vedno uspel ostati v središču pozornosti. Novi Aceman JCW skuša to tradicijo prenesti v električno dobo in pri tem ne skriva ambicij, da bi tudi brez bencinskega refrena ohranil svoj značaj. Pa mu to tudi uspeva?
Mali električni križanec, umeščen med petvratnega Cooperja in družinsko naravnanega Countrymana, v najbolj popoprani različici že na zunaj razkriva zgodbo. Verzija nosi ime po Angležu, ki je s svojimi idejami Mini spremenil iz simpatičnega mestnega avtomobila v pravo malo dirkaško orožje. Pri tem se zdi, da ga ravno črno-rdeča kombinacija okarakterizira vsaj toliko kot albansko nogometno reprezentanco (ali, če želite, logotip Netflixa) – enostavno si ga težko predstavljamo v drugih barvah!
Podobna tema se nadaljuje tudi znotraj, kjer – pričakovano – ponuja za odtenek več prostora od svojih kombilimuzinskih sorodnikov (a ne pretirano več, da ne bo pomote). Rdeče-črni detajli so prisotni po celotni kabini, ki sicer oblikovno jasno sledi ostalim članom družine Mini (npr. osrednji okrogli zaslon multimedije, volan z BMW-jevimi upravljali, zanimiv »ključ« za vžig, …). Verzija JCW prinaša še malenkost bolj dirkaško oblikovana sprednja sedeža z integriranim naslonom za glavo, ki zagotavljata odlično oporo tudi v hitreje prevoženih ovinkih.
Tihi divjak
Oznaka JCW že od nekdaj priča, da gre za avtomobilske primerke, ki so bili ustvarjeni zgolj za čim bolj zanimivo in uživaško vožnjo. Ponujajo več moči, ostrejše podvozje, neposreden volan ter tisti neopisljiv občutek, da avto ne čaka na voznikove ukaze, temveč jih občasno celo prehiteva (beri: zna brati voznikove misli). A po drugi strani to niso avtomobili, ki bi želeli vsakomur ugajati, prej nasprotno! So rahlo neudobni, nastopaški, glasni ter v zavojih občasno tudi rahlo nepredvidljivi.
Novi Aceman JCW skuša ponuditi enake občutke, a v električni preobleki precej utiša svoj glas – in z njim tudi tisti del značaja, zaradi katerega smo JCW sploh vzljubili. Kaj naj rečem – enostavno nekaj manjka. Prepoznavno pokanje iz izpušnih cevi je bilo namreč dolga leta prepoznaven zvočni podpis malih angleških raket, zaradi česar zdaj deluje kot ognjemet brez poka (ali, če želite, kot ogled filmske uspešnice Top Gun z izklopljenim zvokom in le ob branju podnapisov).
A vendarle: ko enkrat spustiš na pašo vseh 258 naelektrenih »konjev«, ki jih na sprednji kolesni par prenaša električni motor z značilnim takojšnjim odzivom, vsaj za trenutek pozabiš na manjkajočo zvočno kuliso. Hipna odzivnost pogona, ki svojo energijo črpa iz baterije neto kapacitete 49,2 kWh, poskrbi za dovolj prepričljiv sunek v hrbet – iz mirovanja do 100 km/h v 6,4 sekunde – pa čeprav smo se v teh časih že kar navadili, da zna biti že vsak povprečen kitajski križanec hitrejši.
Vseeno pa obilica navora, ki se sprosti pri polnem pospeševanju, že na suhem cestišču dodobra zaposli stabilizacijsko elektroniko, ki ima precej dela s krotenjem pogonskih koles. Pri hitrejšem speljevanju iz zavojev bi še kako prav prišla vsaj elektronska zapora diferenciala, ki bi navor razporedila bolj enakomerno med kolesi in omogočila precej bolj suvereno ter samozavestno pospeševanje skozi ovinek.
Pri Miniju so obenem želeli v športno uporabnega Acemana vdahniti tudi delček ponarodelega go-kart občutka, kar pa jim je uspelo zgolj delno. Več kot 1,8 tone, kot jih pokaže na tehtnici, se pač ne da skriti in posledično je izgubil nekaj igrivosti in lahnosti. To so razvojniki sicer želeli nadomestiti z izjemno čvrsto nastavljenim podvozjem, ki prinaša res prepričljive dinamične občutke in minimalno nagibanje v ovinkih, a hkrati zna biti preklemansko naporno za sopotnike, predvsem na slabših cestah. Tako je občutek vožnje hkrati suveren in dirkaški, a brezkompromisen – tipično za JCW, kjer je agilnost vedno na prvem mestu. Volan je Minijevsko natančen, a se vseeno zdi, da so v preteklosti znali narediti tudi boljše (beri: bolj komunikativne). Takšne, pri katerih dobiš še bolj »kiborgovski« občutek povezanosti avtomobila s cestiščem.
A pozornost naj vseeno velja – kdor se bo z Acemanom JCW redno igral letečega Finca (ne to ni Matti Nykänen, temveč legendarni voznik rallyja Timo Mäkinen, ki je v preteklosti zmagoval z Minijem), bo moral računati na redne postanke vsakih 200 kilometrov. Oziroma na dobrih 100 več, če se bo izogibal nabiranju prometnih prekrškov. Ter se zadovoljiti s tem, da se baterija s kapaciteto 49,2 kWh polni na hitrih polnilnicah z največ 95 kilovati moči, kar se sliši v teh časih kot sila povprečen rezultat. Še posebej, ko človek ugotovi, da je polnjenje nad 80 odstotki skoraj tako bliskovito kot delo državnih uradnikov ob petkih popoldan (beri: z največ 15 odstotki).
Električni impulz adrenalina
Bencinske legende se očitno množično inkarnirajo tudi v električni dobi. Kljub temu, da zveni kombinacija električnega križanca in oznake JCW za marsikaterega »petrolheada« precej bogokletno, pa Aceman JCW dokazuje, da lahko tudi tihi pogon nudi dovolj intenziven dirkaški občutek. Ne pa perfekten.
Morda bi že povsem osnovni Aceman ponudil dovolj užitkov s svojimi 184 električnimi »žrebci«. A vendarle prinaša oznaka JCW tisto pravo draž in energijo, ki jo od Minija pričakujemo. Pa četudi za tovrstno zabavo odštejemo konkreten kupček cekinov – v našem primeru več kot 46 tisočakov.
In čeprav je novi Aceman JCW (pre)tiho električen in okoljsko prijaznejši, ostaja dovolj neposreden in pobalinsko divji, da te spomni, zakaj oznaka John Cooper Works še vedno pomeni čisti užitek v vožnji.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen