Nič več grdi raček
Takšni in drugačni terenci so bili med ljudstvom že od nekdaj kar zaželeni. Že od samega začetka ponujajo doživetje aktivnega življenjskega sloga in neomejene svobode ter – kar je še najvažnejše – na zunaj izžarevajo mačo faktor. A ker so proizvajalci kaj kmalu ugotovili, da kupci posegajo po njih bolj ali manj zaradi občutka superiornosti in ne ravno zaradi resničnih potreb, so jih pričeli počasi mehčati. Tako so jim postopoma pričeli odvzemati posamezne resne terenske pripomočke (reduktor, zapore diferencialov, toga zadnja prema, šasija, ipd.), saj so ugotovili, da omenjeno »navlako« v resničnem življenju potrebuje le malokdo.
Novodobni »SUV-izaciji« tako ni mogel uiti niti legendarni ameriški proizvajalec terenskih vozil, pri katerem so šli celo tako daleč, da so nekateri njihovi modeli na voljo zgolj z dvokolesnim pogonom. Pa četudi to deluje pri znamki, ki se lahko pohvali celo s tem, da je po njej na splošno poimenovana celotna kategorija terenskih vozil (podobno kot je to pri »adidaskah«, »žiletki« in »jogiju«), že kar malce neresno. Jeep brez 4×4 pogona? Kot turška kava brez kofeina, grška solata brez oliv ter tradicionalno nedeljsko kosilo brez goveje župce!
Kakorkoli že, v skladu z novodobnimi modnimi smernicami se je tudi zadnja generacija priljubljenega »Indijanca«, ki je na trgu že vse od leta 2013, še malce bolj odmaknila od nekdanje kleno-terenske filozofije ter se še bolj približala trendovskim križancem, ki ljubijo asfaltne površine. A ker vsaj na začetku novi Cherokee s svojimi rahlo (milo rečeno) kontroverznimi linijami ni ravno izžareval – navkljub prepoznavni Jeepovi maski s 7 režami – toliko elegance in samozavestne moči, kot to pričakujejo kupci pri tovrstnih vozilih, so ga morali med lanskoletno prenovo dodobra predelati. Prenovljeni Cherokee je tako moč prepoznati po bistveno manj avantagardno dekadentni opravi, obenem pa se je oblikovno dodobra približal ostali družini Jeep (npr. Grand Cherokeeju in Compassu), zaradi česar se v njihovem salonu ne boste več spraševali, zakaj imajo znotraj parkirano kitajsko kopijo korejskega terenca. Končno pravi Jeep!
Parlo americano
A prav nobenega dvoma o Jeepovem pedigreju ne bo, ko se boste z njim zapodili čez drn in strn. Okej, ob tem sicer povsem odmislite osnovne verzije, ki so brez znaka 4WD, saj so očitno na ceniku zgolj zaradi lepšega (saj veste – osnovna cena že od 35.990 eur).
Jeep Cherokee je pred šestimi leti nastal v skupnem sodelovanju z italijanskimi partnerji, kar pomeni, da so za njegovo osnovo vzeli Fiatovo kompaktno platformo, na kateri sicer nastaja tudi Alfina Giulietta. Kar ni nič slabega, da ne bo pomote! Nova generacija Cherokeeja je namreč postala precej bolj cestno orientirana od svojega predhodnika KK (2008-2013), ki je bil sicer precej bolj terensko grajen (šasija, toga zadnja prema), kar se še kako pozna na cesti. A se vseeno zdi, da mu do nekaterih križancev tega cenovnega ranga (npr. Mercedes-Benz GLC, Land Rover Discovery Sport, ipd.) še kar precej manjka, saj je med ovinki preveč pozibajoč, volanski mehanizem pa je preveč mehak in kot takšen ne ponuja prave informacije, kaj se dogaja pod kolesi. In že zaradi tega se pričneš sam od sebe spraševati, zakaj bi sploh kdo pogledoval k dvokolesno gnani verziji – razen če bi bila cenovno podobno pozicionirana kot preko luže (že od dobrih 25.000 USD dalje).
Povsem drugo plat pa pokaže model, poimenovan po indijanskem plemenu iz JV predela ZDA, ko se boste z njim »sprehodili« izven utrjenih cestišč. V duhu osnovne Jeepove offroad filozofije se namreč že v osnovi ponaša z izjemno zmogljivim AWD Jeep Active Drive sistemom, pri katerem proizvajalec navaja, da je postal po prenovi še za odtenek lažji. Po novem je na voljo tudi izboljšana verzija omenjenega sistema (Jeep Active Drive II), ki se ponaša še s tehnologijo zapore zadnje osi, kar zmanjša izgubo moči, ko ne potrebujete štirikolesnega pogona, in znižuje porabo goriva. Ob tem imajo vse različice še sistem Selec-Terrain štirih (oziroma opcijsko petih) načinov delovanja, ki poskrbijo, da se boste z Jeepom lahko znašli tudi tam, kamor si velika večina lastnikov tovrstnih vozil niti ne upa. Komur to vseeno ni dovolj, je na voljo še bolj brezkompromisna verzija Trailhawk z diferencialnimi zaporami, reduktorjem ter še bolj dobrodušno odmerjenimi koti (vstopni 29,9°, prehodni 22,9° ter izstopni 32,2°).
V kombinaciji s posodobljenim štirivaljnim MultiJet turbodizlom, ki ima po prenovi sicer 5 konjskih moči manj, pri čemer za prenos moči skrbi 9-stopenjski menjalnik proizvajalca ZF, se boste tako lahko s Cherokeejem igrali po bližnjih gmajnah tudi Eisenhowerja, če se vam bo ravno zahotelo. Omenjeni agregat je namreč dodobra kos Cherokeejevi masi, ki presega dve toni, a je ob tem le potrebno vedeti, da boste morali ob tovrstnem terenskem igračkanju večkrat obiskati bencinski servis, kot bi si to želeli. Pri terenskih ekskurzijah zna Jeepov »Indijanec« kaj hitro požlampati več kot 9 l/100km.
Nazaj na cesto
Če sem povsem iskren, bo Jeepov Cherokee večino časa, preden se bo kot rabljen primerek znašel v avto oglasnikih, preživel v družbi ostalih precej bolj poženščenih križancev v asfaltni džungli. Takšna je pač realnost novodobnih »terencev«! Pa se vseeno zdi, da se v tem okolju nekako ne znajde najbolje, saj deluje med ovinki rahlo okorno. SUV stare šole, torej! Nenazadnje se za nič kaj prepričljivega ne izkaže niti 9-stopenjski menjalnik, ki zaradi večjega števila prestav resda skrbi za manjšo porabo goriva, a deluje med malo bolj dinamično vožnjo nekoliko neodločno. Se pa njegova »pamet« vseeno lahko pohvali pri vožnji navzdol, kjer brez težav (beri: brez poseganja v ročni režim) vztraja v nižjih prestavah, ko je potrebno zaviranje z motorjem.
In da gre pri novem Cherokeeju v osnovi vseeno za modernega športno uporabnega križanca in ne za pravovernega terenca, pokaže nenazadnje že s svojo notranjostjo (npr. usnjeno oblazinjenje), ki ne mara ravno delovnih pajacev ter blatnih čevljev. Potnikom tako znotraj ne bo prav nič hudega, saj jim je na voljo kar nekaj (nad)standardnih pripomočkov, pri čemer bodo tudi estetski fundamentalisti zadovoljeni, saj so Jeepovi (oziroma Fiatovi) dekoraterji poskrbeli za kar nekaj zanimivih karakternih detajlov (npr. silhueta Willysa na robu vetrobranskega stekla, ipd.). Vseeno pa se le ne more pohvaliti s tako imenitnim izborom notranjih materialov, kot bi to pričakovali pri tako dragem vozilu, ki stane toliko kot npr. Mercedesov GLC. A slednje nikakor ne pokvari končne slike, saj Jeepov (trenutno) drugi največji SUV v ponudbi ponuja povsem drugo filozofijo, kot podobno drago plemstvo (prvenstveno) germanskega porekla, ki sicer nagovarja povsem drug krog kupcev.
Džip, džip, hura!
V teh časih, ko postajajo takšni in drugačni terenci, ki jih ljudstvo še vedno vsepovprek rado imenuje z »džipi«, čedalje bolj pomehkuženi, pri najbolj legendarnem specialistu za terenska vozila še vedno ohranjajo esenco klene offroad filozofije. In to pri vseh svojih modelih v ponudbi. To je nenazadnje moč ugotoviti tudi pri enem izmed njihovih najbolj ikoničnih izdelkov, ki navkljub modernejši SUV zasnovi ohranja delček alpinističnih ambicij. In prav je tako!
Vseeno pa se bojim, da bo v borbi s čedalje bolj sofisticiranimi trendovskimi križanci le potegnil krajši konec, zaradi česar bo – vsaj na našem trgu – ostal precejšnja redkost. Pri novem Cherokeeju je tako moč ugotoviti, da bo navkljub svojim izvrstnim plezalnim sposobnostim le stežka splezal na vrh.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Še vedno pravi džip"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Samo kvaliteta pa ni več taka kot je bila prej ko ni bil še Fiat zraven.