Suzuki je že davnega leta 1970 na ceste pripeljal terensko navdahnjenega Jimnyja, leta 1988 pa je predstavil predhodnico glavne akterke tega testa, prvo Vitaro. Po treh milijonih prodanih primerkih sem se moral osebno prepričati, zakaj je aktualna, četrta generacije Vitare, v svet športnih terencev prinesla vznemirjenje.
Če kdo zna, zna Suzuki
Med japonskimi proizvajalci vozil sta širši javnosti, ob omembi besede športni terenec, bolj znana Nissan in Toyota. Prvi je svetovno javnost pretresel z modelom Juke in kasneje še z modelom Qashqai, Toyota pa je zadelo v polno s terensko prepričljivim modelom RAV-4.
Suzuki, četrti največji proizvajalec vozil na Japonskem, je nenehno capljal za konkurenti in, kljub prepričljivemu pogonu in zasnovi, zaradi povsem samosvoje oblike ostal v senci največjih. Jimnyja so pred kratkim osvežili, SX4 S-Cross pa orje ledino in je postal znanilec nove prihodnosti znamke.
Vitara me je v grobem prepričala že na slovenski predstavitvi, med daljšim druženjem pa sem spoznal to, kar sem načeloma že vedel – fantje pri Suzukiju vedo stvar ali dve o športnih terencih, vse skupaj pa odlično zapakirajo v privlačen paket.
Odločno naprej
Vitara je z nekaj oblikovnimi elementi pridobila na svoji privlačnosti, netipično japonsko pa je zanjo na voljo kar deset različnih barv karoserije in kar dva dodatna barvna odtenka strešne linije. Na testu je v moje roke sicer prišla verjetno najbolj neposrečena barvna različica, zaradi katere deluje manj atraktivno, vendar po drugi strani ravno zaradi njene nevpadljivosti lahko priroma v roke lastnikov, ki si na cesti ne želijo preveč izstopati.
Vitara je z nekaj oblikovnimi elementi pridobila na svoji privlačnosti, netipično japonsko pa je zanjo na voljo kar deset različnih barv karoserije in kar dva dodatna barvna odtenka strešne linije.
Nekatere oblikovne rešitve so si oblikovalci izposodili pri presenetljivo večjemu modelu SX4 S-Cross, s pomočjo pokončnih dnevnih žarometov LED, z modro obarvano notranjosti žarometa in z linijami bogatim nosom obljublja veliko. Žal se ta občutek izgubi ob pogledu na zadek vozila, ki deluje nezaključeno in ne sledi polnosti sprednjega dela.
Z nekaj več kot štirimi metri dolžine ni največji športni terenec na trgu, vendar z nabito držo in višino daje vtis večjega vozila. V dolžino je celo 12 centimetrov krajša od modela SX4 S-Cross, vendar kljub temu ponuja 375 litrov prtljažne prostornine.
Fiat, hvala!
Dizelski 1,6-litrski agregat si je Suzuki za Vitaro sposodil pri Fiatu; z 88 kilovati in 320 njutnmetri navora moči ni na pretek, vendar s pomočjo odzivnosti v nizkih vrtljajih in lepo porazdelitvijo navora prepriča v vseh hitrostnih razredih. Na trenutke je Fiatov dizelček gordnjav in v hladnem delovnem območju rad dvigne povprečno glastnost za kakšen decibel, a je v splošnem njegovo delovanje odlično in vzbuja zaupanje s pomočjo 6-stopenjskega ročnega menjalnika.
V kombinaciji z dizelskim agregatom in štirikolesnim pogonom AllGrip je Vitara od bencinske s pogonom na prednji kolesni par težja za zajetnih 200 kilogramov, pa je občutek na dokaj mehkem volanskem obroču kljub temu zanesljiv in samozavesten.
Štirje programi za različne situacije
Štirikolesni pogon All grip ponuja štiri programe, ki jih izberemo z vrtljivim gumbom na osrednjem grebenu v potniški kabini. Osnovni program je Auto, ki pogon primarno usmerja k prednjemu kolesnemu paru. V primeru, da pride do nepredvidljive situacije, se po potrebi moč prenese še k zadnjemu kolesnemu paru. Pri izbranem programu Snow je štirikolesni pogon v stalnem delovanju, sistem pa nenehno nadzira tudi pospeševanje in motorni navor.
Najbolj zahtevnim terenom je namenjen program Lock, slednji zaklene pogon med obe osi in s tem poskrbi za čimboljši oprijem na vseh podlagah. Program ves čas vožnje nadzira, da se kolesa ne vrtijo v prazno in prenese navor tja, kjer imajo kolesa najboljši oprijem s podlago. Za največje terenske navdušence je tukaj še sistem za spuščanje po strmih klancih. V programu Sport je vozniku na voljo največ navora in moči, med samo vožnjo pa je razlika očitna, saj Vitara postreže z bistveno boljšimi zmogljivostmi kot v programu Auto.
Ne more skriti porekla
Mali križanec s svojim videzom in postavo zlahka preslepi marsikoga, a svojega porekla ne more skriti v potniški kabini. Ta je tipično japonsko plastična in preprosta – vse je na svojem mestu, vendar resnici na ljubo po občutku kvalitete ne dosega standardov tekmecev. Armaturno ploščo krasi pregleden zaslon na dotik, ki prinaša nekoliko drugačno upravljanje za glasnost in izklop. Po začetnem skepticizmu se je drsnik za glasnost izkazal kot zelo priročen in intuitiven, kar pa ne velja za stikalo za vklop/izklop enote, saj je premajhno in pomaknjeno preveč v kot enote.
Vitara v ospredje postavlja aktivno in pasivno varnost. Kameri za vzvratno vožnjo se pridružijo še aktivni tempomat, opozorilnik pred naletom in sistem za samodejno zaviranje pri hitrostih do 30 km/h. Suzuki je s tem naredil korak naprej, a tresenje vzvratnega ogledala, preozki sedalni del in slabša zvočna izolacija pri višjih hitrostih še vedno opozarjajo, da je še nekaj prostora za izboljšave. Kljub temu je Vitara vozilo, ki ponuja ogromno za razmeroma dostopno ceno.
24 tisočakov ni malo…
…vendar je cena ob dolgem spisku dodatne opreme, štirikolesnem pogonu, dvobarvni zunanjosti, dizelskemu agregatu ter številnih asistenčnih sistemih pravzaprav zelo konkurenčna, kupci japonskega terenca morajo le pozabiti na nekatere zamere v potniški kabini. Renault Captur in Peugeot 2008, kot dva izmed bližnjih konkurentov, ponujata samo možnost pogona na sprednji kolesni par. Nemški tekmeci so po pravilu bistveno dražji, cenovno ne zaostajata niti Jeep Renegade in Fiat 500X, Nissan Juke pa oblikovno in cenovno izstopa iz dosega Vitare.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen