Vem, da z naslednjo trditvijo tvegam gnus in gnev »antivolkswagnovcev«, a to ne spremeni dejstva. Volkswagnovi izdelki so generalno gledano zelo dovršeni in, lahko bi rekel, tudi talentirani izdelki. Osebno tako v njih cenim odlično ergonomijo ureditve voznikovega delovnega mesta, do uporabnika prijetno delujočo in med seboj usklajeno mehaniko, v splošnem pa tudi občutek kakovostne obdelave ter izbranih materialov. Res je, da Volkswagne po drugi stani njihova nemška doslednost in urejenost tepe na področju doživetja vožnje z njimi. Ta trenutek se sicer ne morem spomniti Volkswagna, ki bi me zares razočaral, a se v isti sapi tudi preprosto ne spomnim enega samega izdelka, ob katerem bi se mi naježila koža ali bi se mi na nek drug način zasidral v spomin na izrazito pozitiven način. V morje objektivno gledano talentiranih, a subjektivno gledano tudi povsem nerazburljivih Volkswagnov, se po novem uvršča tudi sveži T-Roc.
Prijetno
Če bi moral z eno samo besedo opisati izkušnjo s T-Rocom, bi bila ta beseda “prijetno”. Glede na videno, občuteno in slišano popolnoma razumem, zakaj ga je trg sprejel tako odprtih rok, kot ga je. Že res, da kupci le zelo redke Volkswagne spregledajo, če pa že, so to praviloma tržne »brce v temo« tipa Phaeton, Scirocco in morebiten drug podoben eksperiment. Nekaj je jasno: Wolfsbružani so pri lansiranju novih modelov med bolj previdnimi, saj se podajo v zanje nove tržne niše šele, ko so prepričani, da resnično obstaja trg in zanimanje zanje. Da je zgodba s T-Rocom še malo bolj posebna, so poskrbele govorice v času, ko so Nemci prvič pokazali njegovo oblikovno študijo. Takrat naj bi namreč Wolsburžani, tako se je govorilo, postavili idejo o njegovi uresničitvi v podobi serijskega modela celo na hladno. No, zdaj je tu in kaže, da so inženirji svoje delo opravili na značilno visoki ravni.
Več kot samo Polo na hoduljah
Postavljen na platformo MQB se s slabimi 4,2 metri uvršča v zgornjo polovico razreda mini cestnih terencev oziroma križancev. Volkswagen se je naučil na preteklih izkušnjah, zato je zdaj pri diferenciaciji modelov med posameznimi znamkami bolj previden. Medtem ko je Seat Arona res boj ali manj samo privzdignjena in »napihnjena« Ibiza, je T-Roc več kot samo Polo na hoduljah. Arona recimo, podobno kot recimo Kia Stonic in glavnina mini cestnih terencev, ne ponuja opcije štirikolesnega pogona. Na drugi strani imajo zahtevnejši kupci T-Roca, enako kot recimo bolj avanturistično navdahnjeni kupci sveže Hyundai Kone ali Opla Mokke X, možnost poseči tudi po štirikolesnem pogonu.
Na papirju pomembna prednost
Pogonski 1,5-litrski turboštirivaljnik TSI ACT, ki sem ga imel priložnost preizkusiti v osveženem Golfu, je tudi v T-Rocu zaznamoval izrazito kultiviran, tih in zadovoljivo varčen nastop. Ne morem točno postaviti prsta na razlog zakaj, a dobil sem občutek, da se je TSI-jev sistem odklapljanja dveh valjev ACT v T-Rocu aktiviral manj pogosto kot v Golfu. Kakorkoli že, to ni bistveno vplivalo na njegovo porabo, saj se je ta v povprečju gibala minimalno nad Golfovo nekaj mesecev nazaj. Navkljub 150 »konjem« pa v testnem primerku sam niti enkrat nisem pogrešil štirikolesnega pogona. Enako tudi verjamem, da povprečni uporabniki tega dodatka ne bodo nikoli zares rabili, zato tudi mislim, da po njem ni neke resne potrebe. Jasno pa na papirju možnost izbire v očeh marsikoga predstavlja pomembno prednost pred tistimi tekmeci, ki te izbire pač ne ponujajo.
Pozdravljam …
… meni optimalno nastavljeno podvozje T-Roca. Prestrezanje cestnih nepravilnosti vseh vrst in oblik je namreč na zelo visoki ravni. Že res, da ga med ovinki spremlja za odtenek več prečnega nagibanja karoserije, a sam s slednjim vsekakor lažje živim, kot s trdim in neudobnim vzmetenjem v nekaterih cestnih terencih. Volkswagen pripravlja tudi najbolj dinamično navdahnjen in športno talentiran T-Roc R, a sem sam v T-Rocu 1.5 TSI Sport povsem dobro shajal tudi s čisto običajnim in nič kaj pretresljivo povratno povednim volanom.
Več, kot se zdi na pogled
Inženirjem je v T-Rocovo zmerno veliko karoserijo uspelo stlačiti dobro mero uporabnosti, prilagodljivosti, centimetrov in litrov. Deloma se ima za to zahvaliti razmeroma pokončnemu sedenju, ki generalno in povsod pomaga sklestiti potrebo po vzdolžnih centimetrih v avtu. Tako je spredaj v T-Rocu prostor v vse smeri pričakovano radodarno odmerjen. V drugi vrsti na prvi pogled deluje, kot da ga je malo manj za kolena odraslih, a sem sam na zadnji klopi (pri zame nastavljenem voznikovem sedežu) koleni z lahkoto pospravil, pred njima pa je ostalo še nekaj centimetrov prostora »viška«. Zadaj je za oba skrajna potnika tudi za glavo prostora dovolj, rahlo se zatakne samo na sredinskem mestu, kjer nekaj višinskih centimetrov pobere privzdignjen sredinski del sedala.
Gradnja v višino ima svoje prednosti
Povsem v zadek so pospravili spodobno velik 445-litrski osnovni prtljažnik, ki ga je moč razdeliti v dve nadstropji uporabnih višin. Kot zanimivost naj omenim, da ima T-Roc, navkljub tri centimetre krajši karoseriji kot Golf, v zadku 65 litrov več prostora kot slednji. Ni kaj, gradnja v višino vsekakor ima svoje prednosti, a tudi kakšno slabost. V T-Rocu je ta recimo kar 74 centimetrov visoko postavljen nakladalni rob. Neke vrste obliž na rano predstavlja v najvišji položaj nameščena polica prtljažnika, ki je takrat izravnana z nakladalnim robom, s čimer odpade vsakokratna potreba po spuščanju bremena v prtljažnik in ponovnem dvigovanju preko roba iz njega.
Caplja celo za Polom
Ob celostno gledano vsesplošno zelo navdahnjenem paketu, pa vendarle obstaja »malenkost«, ki me je v T-Rocu, glede na to, da se pogovarjamo o Volkswagnu, resnično zmotila. Upoštevajoč 24.000-evrsko izhodiščno maloprodajno ceno avta in značko Volkswagen sem tokrat resnično presenečen nad njihovim skoparjenjem na področju kakovosti izbranih materialov v potniškem delu kabine. Tam so namreč praktično vsi elementi armaturne plošče ter oblog izdelani iz na otip trde in zagotovo cenejše plastike. Zvitorepci so sicer poskusili trde plastike zamaskirati v obilico na videz žlahtnih, tako Volkswagen, poliranih ali lakiranih plastik, a me niso prepričali. Te so namreč »lepljive« na prah in prstne odtise. Pri tem se tudi lep in lesketajoč sredinski zaslon med redno uporabo ni prav dolgo svetil in bil lep. Ni kaj, v mojih očeh tako T-Roc s tega stališča caplja celo za manjšim in predvsem cenejšim Polom.
Dobra izbira
Dopuščam možnost, da so sijoče lakirane površine nekaterim všeč. Dejstvo je tudi, da človek armaturne plošče in velike večine drugih elementov kokpita ne »boža« ravno vsak trenutek druženja z avtom. Komur moja dva razloga proti ne predstavljata težave, bo v Volkswagnovemu T-Rocu dejansko dobil pravo izbiro avta brez pravih hib. V več tisoč evrov višjo izhodiščno ceno glede na glavnino neposrednih konkurentov se pa na tem mestu ne bom spuščal, saj se vendar pogovarjamo o Volkswagnu …
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
19 komentarjev za "Talentiran zamudnik"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kakorkoli obračamo, trda (in tudi sijoča) plastika vključno s cenenimi števci močno pokvari splošen vtis tega, sicer zelo všečnega križanca. Če se iz T-Roca direktno presedeš v navadnega Golfa ali Sportsvana dobiš občutek, da si se vsedel v precej prestižnejši avto in tu je srž problema. Lahko da gre za varčevanje, še bolj pa se mi zdi, da gre za pozicioniranje modela v točno določen segment oz. za “ne-skakanje v zelje” Golfu. Ta avto, čeprav se v članku to zanika, ima precej več skupnega s Polom kot z Golfom. Nenazadnje, če si pogledamo medosno razdaljo, je ta krajša od Golfove in to vsaj meni pove vse. Pač klasičen segment B, sicer prostorsko radodarnejši od kakega Capturja ali Mazde CX-3 pa tudi to je samo zaradi tega, ker je pač novejši model. Tudi omenjena konkurenca, bo ob prihodu novih modelov dimenzijsko “zrasla”, kar je v avtomobilizmu itak stalen trend.
Medosna krajše od golfa in daljše od pola, torej, percepcija kako želiš videt. V večini se strinjam z napisanim, tako je, ker nočejo preveč skakati golfu v zelje, kot tudi zato, da pridobijo nove kupce, kot mene, primer (katere ostali modeli ne zanimajo).
Določene znamke se zaradi trde plastike kur*a, kot da najmanj 24 ur na dan kampiraš na kokpitu.
Saj jih razumem, pri tej ceni to ni sprejemljivo, ampak, mehka plastika vpliva samo na občutje v kabini in čisto nič drugega.
… oziroma, na počutje sem mislil povedat.
Realen test, tud sam imam naročenega, samo čakalna doba je malo dolga 🙂
Mislim, da je bil vw pri uporabi notranjih materialov prisiljen narediti kompromis, ker v nasprotnem primeru bi morali dvigniti osnovno ceno. Na prvi pogled nerazumjiva poteza, glede na to, da avto stoji na golfu, ta pa ponuja mehke materiale. Koliko so zadeli koncernski ekonomisti bodo povedale prodajne številke.
Facelift bo morda že za šlatače mehkih oblog, ker kritik na ta račun ne manjka. Mene osebno niti ne moti, če vse ostalo štima oziroma deluje po sistemu ˝ tankaj in vozi˝. Tu so pa pri znamki vedno neke malenkosti ˝stanja tehnike˝, ki pravzaprav to niso.
Ta avtomobil je točno to kar so/smo se bali. Odgovor na to kako spraviti to izgubo dela dobička zaradi afere dieselgate. Kje se to vidi? V uporabljenij materialih,kjer ni niti ene mehke površine,kar pomeni,da ga v kakovosti kabine prekašajo popolnoma vsi majhni avtomobili ranga clio,da teh večjih SUV katerim t-roc konkurira,ne omenjam. Ne,ne božamo armaturke med vožnjo,je pa dejstvo,da več kot je trdih površin, več je možnosti, da bodo črički in to najeda živce. Ob taki ceni je to nedopustno za katerokoli znamko, da pa si vw to privošči…Ker recimo pri capturju se pograja materiale in pri cliotu, pa dejansko imata boljše materiale znotraj, tukaj pa se jih sicer tudi pograja,a v isti sapi zagovarja,da itak armaturke ne božaš. Bodite fer potem do vseh znamk, ne pa da se favorizira vw.
Mehke obloge res dajo občutek kakovosti, ampak samo to. Z dejansko kakovostjo nimajo prav veliko veze, pravzaprav je trda plastika celo bolj trpežna. Pa tud s črički nimajo prav veliko skupnega – spodaj kjer so zadeve spete skupaj in kjer “živijo” črički je plastika v vsakem avtu trda. Če je slabo sestavljeno bo škripalo ne glede na to, v kaj je armatura na vrhu oblečena.
Se strinjam, ampak, na Kadjaru je prav tako cela armaturka iz trde plastike, razen strešice nad merilniki in za razliko od T-Roca, škriplje na dotik. Drugače mi za VW, kot znamko, dol visi, nisem izbiral zaradi imena.
fotr ima leto in pol starega tiguana, pa že kar prilično škripa v armaturki in srednjem stebričku, tako da ni vse v mehki plastiki
Zanimivo. Za kadjarja pa tega nisem vedel. Sem se navadil na 308 in podobne ko imajo v celoti gumo,sploh 308 ima zelo debelo gumo in sploh nima trde plastike recimo in je res prijetna na otip in videz. Ni pa seveda to bistvena lastnost avta in če ti je drugo všeč,seveda vzameš. Naj ti dobro služi. Po opisanem sodeč bo lep in dobro opremljen.