Zetor
Volkswagen Golf je avtomobilska ikona, svojevrstna institucija, ki je v zadnjih štiridesetih letih svojega obstoja na Slovenskem postala vsaj toliko popularna, kot traktorji Zetor.** In se, podobno kot češki ponos agrikulturne mehanizacije, zaradi enostavne uporabe in poceni vzdrževanja prodaja skorajda tako uspešno kot na pol propadle prekmurske kmetije Angležem.*** S svojo dokaj uniformirano in na trenutke tudi rahlo konformistično obliko, pri kateri ni prav nobenega znaka kakšnihkoli dizajnerskih ekscesov in perverzij, pa je Volkswagnu uspelo ustvariti najverjetneje edino zemeljsko avtomobilsko obliko, ki bi lahko bila prepoznavna celo z lune.
Le pri karavanskih različicah so očitno imeli prav vsi dosedanji Volkswagnovi oblikovalci desno roko v mavcu in so se z zdravo levico na vse pretege trudili, da bi bilo njihovo »skrpucalo« kolikor toliko podobno … avtomobilu. Tako je vsaj do sedaj karavanski Golf deloval rahlo »češko«, za njim so vzdihovali zgolj posamezni vozniki Zetorjev. Tako si lahko ob ogledu najbližje konkurence brez težav ugotovil, da je bila večinoma oblikovno le bolj prepričljiva (če si si pri karavanski Toyotini Corolli čez glavo poveznil Mercatorjevo PVC vrečko).
Nova generacija karavanskega Golfa, z rahlo »passatovskim« zadkom, deluje bistveno bolj skladno od svojih predhodnikov. Zunanji obliki sicer nič ne manjka, diskutabilno vprašanje se poraja zgolj ob rahlo predolgem zadnjem previsu. A potrebno si je zopet priznati, da se je tudi dandanašnja neposredna konkurenca oblikovno toliko polepšala (in ne, tudi pri novemu Aurisu TS ne potrebujemo več Mercatorjeve PVC vrečke!), da ob njej novi Golf Variant zopet deluje rahlo dolgočasno. Sicer bi najverjetneje končni vtis popravila že kakšna sladostrastna 18-palčna aluminijasta platišča z nizkopresečnimi gumami (npr. platišča Durban iz VW kataloške ponudbe), a bodimo realni – z lepimi »osemnajstkami« bi delovala greha vredna tudi petnajst let stara karavanska Corolla!
John Deere
»Od viška ne boli glava …« si dandanes misli marsikateri slovenski kmetovalec, medtem ko se na njegovemu dvorišču blešči zastrašujoče kolosalni traktor ameriškega proizvajalca John Deere, ki pa je za večino njegovih poljedelskih potreb velikokrat predimenzioniran. A ker imamo na Slovenskem očitno precej radi rahlo predimenzionirane zadeve, pa najsi gre za trojanske krofe, Štormanove dunajske zrezke, neuporabljene stanovanjske kvadratne metre ali pa za prenapihnjene rebalanse proračunov, bi lahko bil marsikdo presrečen tudi zgolj in samo ob buljenju v notranjost novega Golfa Varianta, kjer se razkrije kar 605 prtljažniških litrov (1.620 litrov ob podrti zadnji klopi). Pa četudi bi avto uporabljal večinoma za vožnjo k nedeljski maši, izvrstno obdelan prtljažnik z uporabnim dvojnim dnom ter rolojem (ki ima zelo praktično dvostopenjsko navijalno avtomatiko in ga je moč pospraviti tudi pod dno prtljažnega prostora) pa bi napolnil le med (kreditiranim) poletnim dopustom.
Tako bo povprečen konsument trojanskih krofov zadovoljno ugotavljal, kako so redoljubni Nemci »odkrili« pogruntavščino, pri kateri se lahko zadnja klop praktično zloži celo iz prtljažnega prostora (ter ob tem globoko potlačil v podzavest, da se je s podobno Karakuri pogruntavščino srečal že pred leti pri japonski Mazdi). Sedeč v voznikovem sedežu bo navdušen nad fantastično ergonomijo, ki bi jo lahko z zlatim pravilom uzakonili v tem razredu (beri: vse na svojem mestu), le pri tipkah na volanskem obroču se mu bo kolcalo po prejšnji generaciji, ki je imela enostavnejše in bolj smiselne rešitve. Ponoči bo zadovoljno ugotavljal, da so vsa upravljala (končno!) osvetljena s prijetno in očem nenaporno belo svetlobo, pri katerih k sreči ni več sledi o kakšni psihedelični rdeči in modri osvetlitvi, ki je marsikaterega voznika hipnotizirala do te mere, da je bil povsem prepričan, da se vozi v vesoljski ladji in ne v Golfu.
A bo ob vsesplošnem občutku kvalitete, pri kateri prstne blazinice prav nikjer ne občutijo kakšnih »šlampasto« neobdelanih ostrih plastičnih robov ter ob nekaterih precej nadstandardnih detajlih za ta razred (obloženi predali v vratih, »mercedesovska« možnost vklopa zgolj zadnjih stropnih lučk z voznikovega sedeža), povsem spregledal precej dolgočasno vsesplošno sivino opremskega paketa Comforline. Pri kateri imaš vsaj nekaj sekund tisti zoprn občutek, da si zbolel za popolno barvno slepoto in vidiš zgolj črno in belo.
Lindner
Po dizelski ofenzivi krajših petvratnih primerkov Golfa na naših testih, je pri tokratni karavanski različici brenčal pod motornim pokrovom bencinski agregat in sicer šibkejši od dveh 1.4 TSI-jev (90 kW). Z njim sem tako med testom poskušal prepričati naključnega kmetovalca, ki avto večinoma uporablja za vožnjo k nedeljski maši, da bi mu bil dizelski TDI vsaj toliko nepotreben, kot 75.000 evrov drag hribovski traktor avstrijskega proizvajalca Lindner na 6 in pol hektarjev veliki kmetiji.
Novi TSI, serije EA211 (trivaljnik je bil prvič predstavljen v modelu Up!), je sedaj lažji (20-odstotno zmanjšanje teže motorne gredi ter 30-odstotno pri ojnicah, nov aluminijasti blok pa je lažji za 22 kilogramov), verigo za pogon odmičnih gredi pa je zamenjal zobati jermen, ki naj bi sedaj (menda) zdržal celo življenjsko dobo avtomobila. V praksi se motor izkaže s precej »dizelskimi« manirami, kar pomeni, da lahko zaradi zadostne zaloge navora v nižjih vrtljajih s prestavno ročico kar precej lenarimo in se brez težav pri cca. 1.400 vrtljajih v 6. prestavi vozimo 60 km/h ter se ob tem igramo »hypermiling«.
Patetično fanatične ljubitelje blagodejnih traktorskih zvokov TDI-jev bi znal celo prepričati s precejšnjim veseljem do vrtenja proti 5.000 vrtljajem ter odlično porabo goriva, ki se je na koncu testa ustavila na ugodnih 6.4 l/100km. Najbližja bencinska karavanska konkurenca lahko ob tem že počasi prične z iskanjem Mercatorjevih PVC vrečk …
Nenazadnje pa ima Golf, podobno kot fantastični traktorji Lindner, tisto vselej cenjeno odlično lastnost – namreč, da zna rabljen primerek ohranjati svojo ceno skorajda tako dobro kot slovenski tajkuni »svoje« nakradeno premoženje.
Chanometer
»Golf je zgolj za traktoriste, Golf je drag, Golf je dolgočasen, …« je velikokrat moč slišati povprečnega kritika Volkswagnovega bestsellerja. A po zgolj bežnem ogledu slovenskega podeželja bodo tudi sami kaj kmalu ugotovili, da postaja ravno velika večina »traktoristov« zelo racionalna pri svojem odločanju. Tako novi Golf Variant ponuja za dano ceno zelo dobro opremljen paket (testni primerek z racionalnim paketom Comfortline bo najverjetneje najbolj iskana opcija na trgu), ki je cenovno povsem primerljiv najbližji konkurenci. Še največjo grožnjo bi mu znali predstavljati modeli znotraj domače hiše (Octavia Combi, Leon ST), ki si lastijo isto MQB platformo.
Ob uravnoteženih voznih lastnostih, pri katerih se novi Variant ponaša z izvrstnim blaženjem neravnin (kljub tokratnemu manku prilagodljivega podvozja DCC!) ter presenetljivo suverenim TSI motorjem, pa bo vozniku postalo dolgčas šele tistega junijskega ponedeljka, leta 2023, ko bo ugotovil, da se novi Golf IX oblikovno ne razlikuje kaj preveč od njegove stare sedmice.
Več o Golfu Variant na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
*vir: SURS
** Neuradno naj bi bil skorajda vsak peti traktor na Slovenskem češke znamke Zetor.
*** Britanci so med leti 2004 do 2009 v Prekmurju kupili 291 nepremičnin.
Mnenja uporabnikov
26 komentarjev za "Volkswagen Golf Variant 1.4 TSI BMT Comfortline – Traktor"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Chan najlepša hvala za pojasnila 🙂
Tatto, ti si zagotovo delničar pri VAG. Sarkazem ON.
🙂
@Tattoo-: ne, tudi teh omenjenih sistemskih omejitev (odprta vrata, speljevanje brez plina) ni bilo. Ker pa trenutno žal ne morem preizkusiti omenjenega sistema v praksi (oziroma nimam nobenega Golfa v bližini :-)), pa kljub temu podajam povsem realno možnost (in se posledično hkrati tudi posipam s pepelom), da sproščene zavore morda nisem niti opazil v običajnih primerih, ko sem že privezan z varnostnim pasom speljal z mesta, v nekaterih “hitečih” trenutkih, ko pa sem se želel privezati šele par sekund kasneje po speljevanju, pa je bila morda ročna zavora še aktivirana (kar se je zgodilo med testom kakšnih 7x). A ker smo ljudje že v osnovi programirani tako, da nam v zavesti dlje časa ostajajo negativnejše izkušnje, je tudi percepiranje le teh bistveno bolj intenzivno. Nenazadnje sem potem do konca testa “iz preventive” vedno ročno sprostil zavoro preko vzvoda 🙂 Je pa res, da bi lahko proizvajalec v tem primeru dodatno opozoril voznika (s kakšnimi grafičnimi prikazi med merilniki so še posebej radodarni ravno francoski proizvajalci), da se je za sprostitev ročne zavore potrebno preliminarno pripasati.
@CHAN: Hmmm, zanimivo…če si bil privezan in elektronska ročna pri speljevanju vseeno ni hotela popustiti, potem sta možna samo še naslednja vzroka…da si imel odprta kakšna vrata (najbrž ne?!) ali pa da si želal speljati brez gasa (brez da bi se sploh dotaknil pedalke za plin?!)…drugih sistemskih omejitev pa ni. Se pa strinjam, da je vse to nepotrebno (varnostno) kompliciranje in je Renaultov sistem bolj prijazen do uporabnika…
@Tattoo-: hmmm … glede na to, da se skorajda vedno najprej pripnem s pasom, še preden prižgem avto, pa sem med testom Golfa kar nekajkrat izustil nekaj sočnih, ko je avto skorajda “crknil” pri speljevanju, ker elektronska ročna ni in ni hotela spustiti. Ker se je to nekajkrat zgodilo, sem dal omenjeno “hibo” pod minus. Dejansko pa imajo Renaulti z el. ročno zavoro (kot je omenil že @mrtwelvetrees) bistveno bolj elegantno rešeno oz. se pri njih takoj sprosti.
Saj tudi VW samodejno sprosti elektronsko ročno zavoro, ko spelješ…samo privezan pač moraš biti! 😉 In glede na to, da se ta “minus” pojavlja v skoraj vsakem drugem testu lahko samo ugibamo ali SLO avtomobilistični novinarji prepisujejo eden od drugega ali pa se tako radi vozijo nepripeti…mogoče bo pa @CHAN povedal kaj je na tem! 😉