Duhovni naslednik prvega modela RAV
Bil bi le malce preveč krivičen do enega največjih avtomobilskih proizvajalcev na zemeljski obli, če bi trdil, da so v vsem tem času ustvarjali zgolj in samo duhamorno konservativne produkte, saj so znali občasno razveseliti tudi s kakšnim malce bolj emotivnim štirikolesnikom. Pa naj je šlo za maloserijske športne igrače (MR2, 2000GT in GT86) ali pa celo za prvo generacijo simpatičnega športno uporabnega modela RAV4 (še posebej v kakšni trivratni brezstrešni verziji). A ker se je slednji z vsakim generacijskim nadaljevanjem opazno večal, s čimer je izgubljal tisti svoj prepoznavni zabavni značaj, je pri Toyoti na njegovem nekdanjem mestu zazevala dokajšnja praznina. V dobršni meri jo je zapolnil prav C-HR.
Toyotin (trenutno še) najmanjši križanec v ponudbi se je tako že z zunanjo obliko dodobra odmaknil od njihovih sivih mišk ter obenem poskrbel za manjšo revolucijo pri prihajajočih modelih. C-HR-ovo oblikovno rdečo nit (oblike diamanta z odsekanimi in ostrimi robovi) namreč lahko dandanes uzrete pri veliki večini vozil, ki so parkirani v Toyotinih salonih (Corolla, RAV4, Camry, …). Je Japoncem s tovrstno preobrazbo uspelo? Pravijo, da se je v štirih letih, odkar je Coupe High Rider na tržišču, zanj odločilo skorajda 70 odstotkov kupcev, ki jih pred tem niti v sanjah niso zanimale Toyote. Torej vsekakor lahko govorimo o uspehu!
Zato ne čudi, da se je lanskoletna kozmetična prenova zelo nežno dotaknila tako njegove zunanje oblike (preoblikovana svetila ter vgradnja pametnih žarometov), kakor tudi notranje arhitekture (nova infozabavna enota z boljšo povezljivostjo ter fizičnim gumbom za nastavitev glasnosti). V omejenem obdobju je na voljo še (tokrat preizkušena) časovno omejena verzija Launch Edition, ki jo je moč prepoznati po vpadljivi dvobarvni oranžno-črni kombinaciji, bogatem spisku opreme ter ne najbolj nežni prodajni ceni. Takšni, ob kateri se lahko pri Toyotinem prodajalcu precej resno pogovarjate tudi o bolj prostornem RAV4. Po želji pač …
Draga hibridna zabava
Če se je zadnja kozmetična prenova zgolj nežno dotaknila C-HR-jevih zunanjih linij, je precej večji pečat pustila pod motornim pokrovom. Oziroma poskrbela celo za manjšo revolucijo. Manjšemu Toyotinemu križancu je namreč vse do sedaj manjkal iskriv agregat, ki bi nekako bolj pristajal k njegovi filozofiji. Seveda v hibridni obliki, saj za vraga le govorimo o Toyoti!
Tako se C-HR lahko po novem pohvali tudi z močnejšim hibridnim pogonskim sklopom, znanim že iz nove Corolle ter imenitnejšega Lexusa UX 250h. In kaj to pomeni? Kombinacija dvolitrskega bencinskega motorja (delovanje v Atkinsonovem ciklu), dokaj zmogljivega električnega agregata (109 KM), posodobljenega neskončnostopenjskega menjalnikom s planetnim gonilom (unikat pri Toyotinih in tudi Fordovih hibridih), večje baterije (1,4 kWh) ter izdatnejše zvočne izolacije, ki pripomore, da boste med vožnjo brž pozabili na šibkejšo opcijo, ki je 1.800 evrov cenejša. Štirikolesni pogon? Za razliko od Lexusa, pri katerem je moč izbrati tudi dodaten elektromotor/generator, integriran v zadnji deferencial, tega C-HR žal nima. Škoda!
V praksi nov pogonski sklop, ki ponuja vozniku 184 »žrebcev« sistemske moči, navduši z dovolj energičnim nastopom, čeprav je še vedno daleč od kakšne pobalinske razposajenosti. Nikakor ne ponuja tiste dinamičnosti, ki bi je bili morda deležni pri kakršni podobno krepki turbobencinski verziji. A je tako motoriziran C-HR povsem dovolj uren (8,2 sekundni pospešek od 0 do 100km/h), da se je veselje zapoditi z njim tudi med ovinki. Obenem navduši z odzivnostjo pri nizkih vrtljajih, za kar se ima zahvaliti električni pomoči.
Je pa pri vozniški izkušnji potrebno vzeti v obzir malce neposrečeno delovanje menjalnika e-CVT, kar poznamo že iz ostalih hibridov, saj bo ob polnem pospeševanju še vedno prisotno kar nekaj hrupa. Bencinski motor se mora namreč za kaj konkretnejšega zavrteti čez 4.000 vrtljajev ter s tem poskrbi za ne najbolj prijetno zvočno kuliso. Vseeno je potrebno priznati, da je zven motorja kar dobro zadušen (že prej omenjena izdatna zvočna izolacija), zaradi česar ni pretirano moteč. Pohvalno!
Toyotini perfekcionisti so obenem poskrbeli za dodatne nastavitve podvozja ter volanskega mehanizma (izboljšana komunikativnost), zaradi česar je postal še bolj zabaven med dinamičnimi izleti. Pa je bil že pred tem zelo soliden v tem elementu. In če sem povsem iskren, velja C-HR za enega bolj uživaških križancev svoje vrste v tem trenutku, s čimer vsaj malce spominja na drugo generacijo RAV-a, ki je veljal pred slabimi 20 leti za enega najbolj vozno orientiranih športnih terencev. Okej, res pa jih ob kakšnem Freelanderju, CR-V-ju, Foresterju in X-Trailu tedaj ni bilo ravno na pretek.
Ker le govorimo o hibridu, pri katerih dajejo vozniki precej več pozornosti porabi goriva, kot pa sami vozni dinamiki (izvzemajoč seveda kakšnega Cayenna ali Panamero Hybrid), velja omeniti, da je lahko ob nežnejši desni nogi tudi dovolj varčen (cca 5,5 l/100 km). Tovarna obenem navaja, da je zaradi večje kapacitete baterije sposoben sredi mesta prevoziti kar štiri petine poti zgolj na elektriko, kar pa mi tokrat nekako ni ravno uspelo dokazati. Ob vklopu načina Eco, ki je malce nerazumljivo skrit v menijih v zaslonu med merilniki (in ne dostopen preko kakšne precej bolj priročne tipke na sredinski konzoli), pa sem lahko dosegel okrog 60-odstotno vožnjo brez lokalnih emisij.
Končno
Toyotina ekstravagantna športno uporabna pojava, ki s svojo obliko še vedno precej polarizira javnost (ali ti je izjemno všeč ali pa sploh ne), se lahko po zadnji prenovi končno pohvali s precej bolj iskrivim pogonskim sklopom. Priznati je pač potrebno, da je njegova dinamična pojava že od samega začetka kar klicala po živahnejši konjenici pod motornim pokrovom, s čimer bi lažje nagovarjal tudi bolj energično nastrojene voznike. A le, če njihove zahteve po prostornosti niso pretirane, saj se C-HR ravno ne more pohvaliti s presežkom notranjega prostora (še posebej v prtljažniku).
Obenem bi znala zmotiti tudi dokaj samozavestno postavljena cena zmogljive različice, ki se prične pri družinam nič kaj prijaznih 30 tisočakih. Hja, moderna hibridnost gor ali dol, za dano ceno bi sam raje pogledal še h kakšnim konkurentom (Mazda CX-30, Kia XCeed) ter ob znesku za testni primerek z enim očesom že pogledoval proti bližnjemu Lexusovemu salonu, kjer ponujajo za 34.950 evrov osnovno verzijo modela UX z enakim agregatom (250h). Vredno razmisleka! Če pa bi na vsak način hotel Toyotino igračo za odrasle, bi se verjetno zadovoljil z osnovnim (a povsem solidno založenim) opremskim paketom s šibkejšim hibridom. Ter v žepu obdržal 6 tisočakov. Seveda pa je končna izbira, kot vedno, stvar posameznika.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
14 komentarjev za "Zabaven in izstopajoč"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Mene pa moti slabša preglednost nazaj. Ok, imaš tipala, kamero, ampak če si navajen pogledat nazaj…. Raje imam avto malo manj varen pa malo manj lep in boljšo preglednost nazaj. Moje mnenje.
Jaz sem že davno obupal, da bi peljal vzvratno tako, da bi objel sovoznikov sedež in se obrnil nazaj, to se je delalo pri petki in stojedni. Že nekaj let pri vzvratni vožnji gledam samo na stranska ogledala, sedaj je plus še to da imaš kamero, čeprav priznam da nanjo pogledam samo zadnjih nekaj cm, če je treba bolj točno parkirati.
tudi jaz odkar imam ta avto ne gledam več nazaj..samo ogledala in kamera in je top.
Točno to, se ne spomnem kdaj sem nazadnje vozil avtomobil, ki bi bil dovolj pregleden, da bi ga lahko vozil nazaj brez ogledal. Po mojem so se takšni nazadnje delali v devetdesetih, pa že takrat to ni blo več pravilo 🙂 Je pa tečno, če je nepregleden vstran, ker imaš v stranskih ogledalih vedno nekje mrtvi kot.
Dobro no, pretiravat pa tudi ni potrebno. V kakšnih 90ih no..
Seveda malo pretiravam, ampak je pa res, da se to najbolj razširilo v tem tisočletju, s spremembo dizajna. Včasih so bile nepregledne recimo kake Alfe in kupeji, zdaj je pa takšna že kar večina avtov. Pa sploh ne zgledajo kaj posebnega, bi blo za marsikoga mogoče bolje, če bi se držal ravnih linij…
Vam še ni kapnilo, da imajo dizajnerji sedaj ravno zaradi park senzorjev in kamer bolj proste roke pri obliki vozila, da kljub temu preglednost ni zapostavljena?
prav ironično so se ravno v tem tisočletju proizvajalci tako hvalili, kako povečujejo steklene površine na avtomobilih…ja, ampak samo v strop v panoramska okna 😀
Če bo šlo še naprej v to smer in v ekstreme, bomo res kmalu dobili nekakšne “batmobile” brez stranskih in zadnjih stekel – vse za dinamičen izgled 😀
Jaz sem vajen nepreglednih avtov in vožnje na ogledala, tk da me to niti ne moti, sploh če ima avto park senzorje (ki so mi btw. veliko bolj všeč kot kamera). Vseeno pa mi je svojevrsten užitek, ki ga težko opišem, ko se usedem v avto, ki je preprosto pregleden, brez elektronskih pomagal. Od “novejših” mi na pamet pade kak Yeti.
Še najmanjši problem je vožnja vzvratno, kjer večino dela opravijo stranska ogledala in park senzorji v navezi s kamero. Slaba preglednost je bolj moteča med samo vožnjo, npr. ko zavijaš v križišču desno in se prek rame obrneš za morebitne kolesarje in pešce, tu lahko nastane problem.
In ja, tudi danes k sreči še obstajajo avti, ki nudijo preglednost “petke” ali “stojadine”, je pa res da so redki in bolj kot ne dinozavri, ki jih NE bodo več nadomestili novi modeli (v mislih imam enoprostorce). Ampak folk je vedno hotel in dajal prednost šminki pred praktičnostjo, zato pa imamo take avte.
povem iz prve roke… sem lastnik nove CH-R in sem izbral 1.8 bencin in boljo CHIC opremo. Zelo zadovoljen! poraba cca. 4 litre.. utesnjenost zadaj me ne zanima, ker se vozim večinoma sam oz. dva. cena cca. 29t. če koga zanima priporočam nakup 🙂 Toyota 🙂
A ni Toys “R” Us propadu? 🙂
Mene tudi moti utesnjenost zadaj, mali prtljažnik (še posebej pri tej različici) in nenazadnje, cena.
Zarečenega kruha se največ poje. Naročil sem jo mesec po tem testu, čez 3 dni jo dobim.