Samozavesten nastop
Najmanjši predstavnik znamke nastopa s kratico LBX, ki izvira iz povedne besedne zveze Lexus Breakthrough Crossover, in na naših cestah ni več nov obraz. Že ob prihodu je pokazal, da prestiž ne potrebuje velikih mer. Mali križanec, ki si tehnično osnovo deli s Toyoto Yaris Cross, sicer spada v enega najbolj namnoženih avtomobilskih razredov v Evropi, a pri tem stavi na nekaj, česar številni tekmeci ne znajo ponuditi – občutek, da kljub skromnejšim zunanjim dimenzijam sediš v premijskem avtomobilu.
Mali LBX (če mu sploh lahko rečemo »mali«, saj na parkirišču zasede celo več prostora kot družinska Suzuki Vitara) že na zunaj deluje precej bolj suvereno, kot smo vajeni od predstavnikov razreda mestnih križancev. Ostra maska, napeta ramenska linija in premišljeni detajli ustvarjajo vtis, da ne gre zgolj za preoblečeno Toyoto, temveč za polnovrednega Lexusa, ki se brez zadrege postavi ob bok precej dražjim sorodnikom (na primer NX-u ali celo RX-u).
Omejena serija Vibrant Edition, ki bi jo lahko prevedli kot »živahna izdaja«, obenem prinaša še za odtenek več elegance ter deluje kot italijanska večerna obleka – nekoliko dramatično, a ravno prav samozavestno. Lexusovi modni oblikovalci z očitno rahlo obsesijo do črne barve so se namreč odločili za »black tie« pristop, kar nadgrajuje videz z matirano črnimi 18-palčnimi platišči, s črnimi dodatki na odbijačih, črno masko in temnimi okrasnimi elementi.
Mestni lounge
Da gre pri Lexusu LBX za predstavnika premijskega razreda, se najbolj pokaže v notranjosti. Prav vsaka podrobnost namreč nakazuje, da so se pri Lexusu projekta lotili resno in da nikakor ne deluje kot polizdelek oziroma model, ki se je pač moral – podobno kot prve generacije Mercedesovih EQ električarjev – nujno znajti v ponudbi. Nekaj podobnega je nekoč uspelo prvi generaciji Range Roverja Evoque, ki je skušala občutek večjih bratov umestiti v precej manjše gabarite.
Pri Lexusu so šli pri nekaterih rešitvah še korak dlje ter posegli po elementih, ki jih običajno povezujemo z večjimi oziroma dražjimi modeli. Brisalci se denimo v močnem dežju samodejno ustavijo, ko odprete sprednja vrata, da voda ne bi stekla v kabino ob vstopu ali izstopu. Sistem odpiranja vrat e-Latch, navdihnjen z elegantnimi japonskimi drsnimi vrati Shoji, pa omogoča izjemno tekoče in skoraj ritualno odpiranje.
Obenem sistem prezračevanja, ki ga imenujejo Climate Concierge, inteligentno prilagaja temperaturo v notranjosti, hkrati pa tehnologija Nanoe X1 skrbi za vlaženje zraka in posledično tudi za prijetnejše počutje potnikov. Ravno v dneh, ko sem se prevažal z LBX-om, sem ga lahko primerjal z enim od novodobnih kitajskih »tehnicistov«. Kljub hlajenju sedežev in množici nastavitev mi v njem nikakor ni uspelo najti udobne temperature, medtem ko je Lexus to dosegel praktično v nekaj sekundah. Hja, izkušeni igralci so očitno še vedno mojstri svoje obrti!
Tudi sicer se bo voznik v avtomobilu počutil izjemno domače. Vse je na svojem mestu, logično razporejeno in podrejeno občutku umirjenosti, ki ga Lexus pri svojih modelih očitno jemlje zelo resno. Izbor materialov je odličen (tudi sedežno usnje!), ozvočenje Mark Levinson s 13 zvočniki vrhunsko, ergonomija prepričljiva (z dovolj fizičnimi stikali za intuitivno uporabo), delovanje asistenčnih sistemov pa za v enciklopedijo.
Manj navdušenja bodo deležni potniki zadaj – še posebej tisti za voznikom, kjer prostora ni ravno v izobilju. Prtljažnik je odmerjen pričakovano glede na zunanje mere, a pokaže določene omejitve pri različici s štirikolesnim pogonom E-Four, kjer dodatni motor na zadnji osi občutno zmanjša njegovo prostornino. Okej, res pa je tudi, da ne govorimo o vozilu, s katerim bi se prevažala športno aktivna štiričlanska družina čez pol Evrope. Ali, če želite, jamajška ekipa v bobu štirisedu na poti na trening.
Umetnost lahkotnosti
Ker pod bruseljskim nebom, kjer domuje kraljestvo WLTP ciklov, verjetno nikdar ne bomo uzrli nekoliko bolj razgrete različice Morizo RR, se je treba zadovoljiti z osnovnim hibridnim pogonom, kateremu pa – roko na srce – težko očitam karkoli resnega. Toyotin hibridni sistem pete generacije sestavljajo 1,5-litrski trivaljni bencinski motor, elektromotor, brezstopenjski menjalnik e-CVT ter nova bipolarna nikelj-metalhidridna baterija s kapaciteto 1 kWh, ki se nahaja pod zadnjo klopjo. Nič revolucionarnega – zgolj dobro znana formula, ki pa so jo Japonci očitno še nekoliko izpilili.
In v praksi? Pogonski sklop deluje izjemno uglajeno ter za odtenek bolj prefinjeno kot pri Toyotinih sorodnikih. Prehodi med električnim in bencinskim delom so skoraj neopazni (razen pri konkretnem pospeševanju – recimo pri vključevanju na avtocesto, ko se oglasi trivaljnik), pri čemer je delež vožnje na elektriko lahko presenetljivo visok. Še posebej v mestu, kjer je mogoče velik del poti opraviti skoraj neslišno in brez pomoči bencinskega motorja. Lexusovi tržniki ob tem dodajajo, da lahko v idealnih pogojih delež vožnje v EV načinu doseže tudi do polovice celotnega časa vožnje.
Vse to se pokaže tudi pri končni porabi goriva, ki jo je v mestnem okolju brez večjih težav mogoče ohranjati pri približno 4 l/100 km. Občasne ekskurzije na tiste ceste, kjer se prvi mož Ministrstva za infrastrukturo in energetiko rad fotografira v nočnih urah, pa znajo povprečje dvigniti za dober liter in pol.
A še bolj kot s porabo mali Lexus prepriča med ovinki. Pozabite na sorodstvene vezi z bolj ljudsko Toyoto Yaris Cross, s katero si sicer deli platformo TNGA-A. Lexusovi inženirji so se očitno temeljito posvetili nastavitvam podvozja in krmilnega mehanizma, zaradi česar dobiš občutek, da sediš za volanom avtomobila, ki je za razred – ali celo dva – večji. Vrhunsko obtežen volanski mehanizem ter ravno prav uravnoteženo podvozje, ki ponuja čudovito sinergijo med dinamičnostjo ter udobjem, enostavno navdušita. Ter vlivata občutek lahkotnosti in suverenosti, zaradi katerega začneš ovinke iskati tudi tam, kjer jih prej nisi. A da ne bo pomote, 135 hibridnih »konjev« nikakor ni podhranjenih, zato lahko človek uživa tudi v malce bolj dinamično odpeljanih zavojih.
Premijski minimalizem
Lexus LBX ni avtomobil, ki bi navdušil tiste, ki vstopajo v salon z metrom v roki in preračunavajo, koliko prtljažnih litrov dobijo za vloženi evro. Prav tako ne bo prva izbira vseh, ki iščejo v avtu »kinematografske« zaslone ter množico konjev pod motornim pokrovom, kar znajo pričarati v tem trenutku neki drugi Azijci.
LBX stavi na nekaj precej manj oprijemljivega. Na kakovost, prefinjenost, občutek za detajle ter raven uglajenosti, ki v tem razredu ni ravno samoumevna. Morda se mu danes po občutku posebnosti nekoliko približajo le redki električni novinci, kot sta Volvo EX30 in Mini Aceman, med bolj klasičnimi predstavniki pa pogojno še Alfa Romeo Junior.
Seveda ima tak pristop tudi svojo ceno, a se vseeno zdi, da LBX ponudi presenetljivo veliko – še posebej v osnovni različici za dobrih 30 tisočakov. A podobno kot pri dobro krojeni obleki ali mehanski uri tudi tukaj ne plačuješ zgolj funkcionalnosti. Plačuješ način, kako je vse skupaj zamišljeno in narejeno. Ob vsem povedanem pa različica Vibrant Edition celotni zgodbi doda še ščepec sloga in ravno prav karakterja.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen